Že od rojstva poslušamo o ljubezni, kako jo privabljati, čutiti in razdajati.
Poslušamo, kako pomembno je imeti partnerja, družino, kako pomembni so odnosi, polni ljubezni, in te poskušamo tudi imeti.
Doživljamo različne oblike ljubezni, ne le do partnerja, ljudi na splošno, ampak tudi do živali, narave, glasbe ... Čutimo jo, ohranjamo jo. A zanimivi sta vprašanji, kdaj in zakaj se ta čista energija ljubezni prelevi v njeno popolno nasprotje. Kdaj iz ljubezni nastane sovraštvo, ki ne uničuje le drugih, ampak predvsem nas same? Kdaj iz ljubezni nastane ljubosumje, kdaj se razvije zamera do nekoga, ki smo ga še dan prej brezpogojno ljubili?
PRIČAKOVANJA
O tem sem dolgo razmišljala in ugotovila, da se vse v resnici začne z nastankom pričakovanj. Pride do trenutka, ko naša pričakovanja presežejo tisto, kar smo pričakovali v zameno. V svojih mislih smo preprosto pričakovali več, kot smo na koncu dobili. Ljudje smo lahko neverjetno egoistična bitja, ki nase gledamo kot na superiorne. V navalu čustev izrečemo veliko, preveč. Med spoznavanjem s partnerjem si tako dajemo obljube, ki jih ne moremo držati. Drug drugemu govorimo, da si bomo ne glede na vse vedno stali ob strani. Dokler so metuljčki živi, se nam zdi, da lahko skupaj premikamo gore. Vse je v redu. Privlačimo se, razumemo se in tudi seks je odličen. A kaj, ko faza metuljčkov ne traja večno.
PLAŠČ ŽALOSTI
Pride trenutek, ko smo soočeni z realnostjo, in ta ni več lepa. Takrat smo sposobni narediti popolno separacijo ali odmik od sebe in drugih. Počutimo se neslišne in začnemo srce zapirati. Ovijemo se v plašč žalosti in sami sebe ohranjamo v trpljenju … Vse zaradi razočaranja, ker naša pričakovanja niso bilo dosežena. Naenkrat ne moremo več iz srca povedati, kaj si zares želimo, in, še pomembneje, kaj je narobe.
Izmikamo se pogovorom, bežimo v tišino ali morda v bližnje lokale, pri čemer pa nezadovoljstvo vse močneje pritiska na naše telo. Ne pozabite, naše telo ima zavest. Naše telo ima spomine. Vse, kar ste doživeli, je zapisano globoko v vas. Če ste na primer v otroštvu doživeli travmo, ste jo z leti verjetno potlačili. A verjemite, takoj, ko boste v odnosu s partnerjem (ali zgolj prijateljem) soočeni s podobno situacijo, bo vsa bolečina, ki ste jo čutili v otroštvu, privrela na plan in stopnjevala občutja. Sprožilcev je lahko več: podoben glas, morda specifična beseda …
ISKANJE VZORCEV
Verjetno ste že slišali, da imamo ljudje tendenco po iskanju partnerjev, ki so podobni enemu od naših staršev. Ženske iščemo svoje očete, moški mame. To je lekcija, ki jo moramo ozavestiti v partnerskem odnosu, in s tem moramo preprečiti, da bi v njem delovali kot ranjen, nebogljen otrok. Če takrat nismo sposobni delovati kot odrasla oseba, bo odnos propadel, sčasoma pa bomo k sebi ponovno priklicali osebo, ki nam bo servirala podoben scenarij. Kako pa je sploh mogoče delovati drugače? Tako, da se pred vstopom v novo zvezo posvetimo sebi, svojim travmam, vzorcem in bolečinam.
VZTRAJANJE
Vsi smo sčasoma pripravljeni poiskati novo »ljubezen svojega življenja«. Bi lahko rekli, da po svoje postanemo skoraj bolni idioti? Vztrajno iščemo ljubezen, ki pa je v tem primeru le motilec ali moteč vsadek življenja. Mar je res čar ljubezni, da trpimo?!
Moje razmišljanje in zavedanje o ljubezni je prišlo do točke, ko nanjo gledam kot na skupnost dveh oseb, ki vsaka zase premoreta hvaležnost, srčnost in občutek za odgovornost. Drug drugemu omogočata svobodo, zmožna pa sta tudi odpuščanja (tako partnerju kot sebi). Tako pride do čudeža. Partner je naenkrat podoben nam.
KDO SMO?
Vemo, da v resnici ne moremo spreminjati nikogar drugega kot sebe. To, kar smo, oddajamo. Naše čarobno telo zaznava in oddaja vibracije naših čustev in pričakovanj, na podlagi tega pa tudi sprejema ali odbija določen profil oseb. Sami sebi ne moremo ubežati in ne moremo si lagati. Prav tako ne moremo dolgo lagati drugim. Prej ali slej bo partner ugotovil, da niste to, za kar ste se mu predstavili, in vprašanje je, ali se bo sploh odločil ostati.
Velikokrat se zgodi, da ljudje v odnosih izgubijo sami sebe in ne vedo več, kdo so v samem bistvu. Postanejo nekdo, ki »sede« partnerju. Mnogi tudi v zvezah ostajajo izključno zaradi otrok, drugi propadajoče odnose z rojevanjem novih otrok poskušajo celo rešiti. Ne pozabite, mi smo ogledalo našim otrokom. Gledajo nas, kako smo izmučeni, poteptani, jezni, nezadovoljni, in vse to povežejo z ljubeznijo in odnosi. To jim pomeni ljubeč in »normalen« odnos. Pa je res?
Dvignite glavo in se zavedajte, da lahko v življenju spremenimo čisto vse. Vedno imamo izbiro, potreben je le pogum. Ljubezen je v nas samih. Je najmočnejša energija, ki nas opogumlja in nas rine naprej. Ljubezen nam odpira vrata do ljudi in stvarstva.
Čarobnost ljubezni ustvarjamo sami, zato ljubite sebe, da boste lahko pristno ljubili tudi druge. Saj veste, kolikor dajete, toliko dobivate.
