Adam Savage, eden od dveh voditeljev oddaje Uničevalca mitov, je v jesenskem londonskem dopoldnevu na vprašanje o počutju odgovoril: "O ja, res se rad zbujam vsako noč med drugo in četrto zjutraj." Nato pa se je ob zajtrku, svežem sadju in čaju s štirimi kockami sladkorja, razgovoril o ustvarjanju najuspešnejše oddaje ameriškega kanala Discovery. Igralec, animator, izumitelj, slikar, kipar in predavatelj z intervjuji nima težav, a vendar je vse kazalo, da komaj čaka na konec intervjuja z evropskimi novinarji, saj se bo šele takrat zares začel njegov dopust. Med našim pogovorom sta v hotelski sobi nekaj nadstropij višje njegova otroka gledala Velikega Gatsbyja. Tisto noč sta se prvič prebudila ob pol treh zjutraj.
Je bil let iz Amerike prijeten? Ni bilo treba preizkušati mitov o zasilnih pristankih?
Tokrat je bilo vse v redu, se pa spomnim poti v New York pred leti. Letalo, na katerem je potoval sovoditelj Jamie Hyneman, je zadela strela, čisto blizu njega. Kar naenkrat so zagledali močno svetlobo in odjeknilo je, kot bi kaj eksplodiralo. To ni nič nenavadnega, saj strele v letala udarijo stokrat na dan, ampak ko se to enkrat zgodi tebi, razmišljaš drugače. Na koncu je bilo vse v redu in tudi pristali so normalno.
Torej je izkušnjo moško prenesel?
Ni se onesvestil, če to mislite. (Smeh.) Pred leti smo v oddaji preizkusili mit, da bi streljanje v letalsko okno povzročilo spust letala. Ugotovili smo, da bi lahko petdesetkrat prestrelil isto okno in se pritisk v letalski kabini še vedno ne bi spremenil. Pravzaprav bi moralo manjkati celo okno, preden bi opazili večjo spremembo. Ko smo predvajali to epizodo, sta se zgodili dve stvari: poklicali so nas iz laboratorija, v katerem ameriška vlada testira vso svojo balistiko, in nam povedali, da so se za financiranje identičnega eksperimenta borili celo desetletje, ter nas prosili za posnetke; hkrati pa so nam bili policisti letalskega nadzora hvaležni, da se njihove žene ne bojijo več leteti na istem letalu z njimi.
Kako iščete ravnovesje med zabavo in znanostjo? Po eni strani si želite, da vam ljudje verjamejo in da ste kredibilni, po drugi jih morate tudi zabavati.
Glede tega se z Jamiejem večkrat sporečeva. Če bi bilo po njegovem, bi skoraj vsako epizodo končali takole: "Hm, joj, ne vem. Na podlagi tega ne moremo ničesar reči." Ne, ne smemo odnehati! Lahko poskusimo znova, a skleniti, da o čem sploh ne moremo sklepati, ni rešitev. Mene zelo zanima pripovedovanje zanimivih zgodb. V nasprotju z večino znanstvenih oddaj, kjer pripovedujejo, kako kaj deluje, mi nikoli ne prikazujemo, ampak resnično ugotavljamo. Nismo izobraževalna oddaja in otrokom ne govorimo: "No, otroci, zdaj pa poglejmo, kaj se bo zgodilo, če ..."
Vendar ste tudi to nekdaj počeli, saj ste med drugim sinhronizirali serijo Sezamova ulica.
Moj oče je bil slikar in animator. Po nekaj letih režiranja reklam v šestdesetih letih v New Yorku je bil sit oglaševalske industrije in se je začel preživljati zgolj z animacijo. Vsako leto je obhodil televizijske postaje in jim predstavil ducat zamisli za nove oddaje. Odkupili so jih polovico in s tem smo odplačali hipoteko na hišo za tisto leto. Potem je štiri ali pet mesecev preživel v studiu za našo hišo, kjer je risal, animiral, barval in snemal kratke animirane filme za Sezamovo ulico, s tem smo zaslužili dovolj za sprotno preživetje. Nekaj od šestdesetih epizod, kolikor se jih je v letih nabralo, sem sinhroniziral jaz. Še vedno dobivam dvajset dolarjev na leto od pravic za predvajanje (smeh).
V šolah so nekoč govorili, da moramo gledati National Geographic in Discovery Channel, češ da bomo samo tako od televizije tudi kaj odnesli. Tega ni nihče od nas zares počel, ker je bil program – roko na srce – precej dolgočasen. Se vam zdi, da se z oddajami, kakršna je vaša, ta stereotip počasi razbija?
Absolutno se mi zdi, da s tem privabljamo mlajše in bolj urbane gledalce. Moja slika o tem je sicer rahlo selektivna, a smo slišali veliko lepih reči od strokovnjakov z ameriških gradbeniških fakultet. Pred petimi ali desetimi leti so bile te ustanove povsem zakopane v teoretično in virtualno: študent je lahko doktoriral, ne da bi karkoli dejansko zgradil. Danes so stvari drugačne, tudi zato, ker prikazujemo zelo neposreden pristop k zapleteni analizi, ki se je da lotiti preprosto. Študenti, ki ne znajo dvigniti kladiva, nimajo kaj iskati v tem svetu.
To uspešno televizijsko formulo danes kopirajo mnogi.
Večinoma neuspešno. Morda, a vendar jo. Samo na Discoveryju sta oddaji Razbijalski laboratorij in Ustavljen čas precej podobni vaši. Zakaj niste metodologije licenčno zaščitili?
Uspeh priljubljene oddaje s seboj prinese tudi to, da želijo šefi iste postaje uspešno formulo vsaj delno uporabiti tudi kje drugje. Ustavljen čas je oddaja, zgrajena na eni od naših idej o tem, kako čudoviti so lahko zelo počasni posnetki. Eden od njihovih producentov je nekoč delal z nami, zato je podobnost povsem pričakovana. O pravnih korakih nismo razmišljali, ker bi bilo čudovito, če bi komu uspelo poustvariti tudi naš uspeh. Kar se mene tiče, je na televiziji tako ali tako zelo malo gledljivih oddaj, zato naj tiste redke dobre kar ostanejo.
Na medmrežju je nekdo o vas zapisal: "Uničevalca mitov sta bogova med piflarji." Ko sem kasneje prebral, da ste iz delfinove hrbtenice sami izdelali stojalo za knjige, se mi je zdelo, da beseda piflar še nikoli ni zvenela tako privlačno.
Oznako nosim ponosno. Skupnost, ki sem jo spoznal na medmrežju, bi lahko označili za klasične piflarje, a jih druži nekaj veliko globljega kot to. Kdo, ki se zanima za podobne reči, kot zanimajo naju z Jamiejem, se zanima tudi za ves spekter drugih. Morda ste to že opazili pri računalnikarjih, ki želijo biti strokovnjaki na vseh področjih, ne le v računalništvu. Z Jamiejem nisva strokovnjaka v gradnji vodnjakov, elektroniki ali polaganju talnih oblog, a vsako od teh sposobnosti zelo ceniva in jih z veseljem nabirava. Več ko jih imaš, več veljaš.
V zadnjih sedmih letih ste izvedli 711 eksplozij. So bile čisto vse upravičene? Včasih se zdi, kot da kaj razstrelite tudi le zaradi eksplozije same.
Ne morem ravno reči, da so bile čisto vse znanstveno utemeljene, navsezadnje smo televizijski program. (Smeh.) Pogosto se šalimo, da je edina razlika med nami in najstniškimi pirotehniki ta, da mi gasilce o eksploziji obvestimo, preden se zgodi.
Kako navdušeni pa so sosedi delavnice M7 nad vašim početjem?
V drugi sezoni smo se preselili v večjo delavnico M6, kjer je bil naš sosed delikatni francoski fotograf, ki je imel tam portretni studio. Ni mu bilo preveč všeč, da smo ves dan poganjali motor in vanj vsipali sladkor, da bi videli, kdaj bo klonil, zato so nas kmalu izselili. Zdaj smo spet v M7, kjer blizu stoji tudi tovarna klobas v lasti družine, ki se v resnici piše Klobasa. Zelo so zabavni: kadar streljamo, pridejo ven in preverijo, ali je z nami vse v redu.
Vaša streljanja in drugi nevarni eksperimenti so očitno tudi zelo uporabni. Vašo zamisel so uporabili v zelo gledani seriji Na kraju zločina, ki jo oba z Jamiejem pogosto spremljata.
Res je, nekega jutra so moj poštni predal prijatelji zasuli s sporočili, da so v epizodi Na kraju zločina uporabili naš poskus z vrtečo se gumo. Poklical sem svojega odvetnika, a samo zato, ker ve, kako priti v stik s komerkoli na svetu. Priskrbel mi je telefonsko številko piscev oddaje. Oglasila se je prijazna gospodična, jaz sem se predstavil, ona pa je nervozno predala telefon: "Ja, takoj bo, takoj." Oglasil se je glavni pisec serije, ki je bil petnajst let forenzik v New Yorku, in rekel: "Poglej, upam, da nisi jezen name." Seveda nisem bil, to mi je bilo v največjo čast. Izmenjali smo nekaj promocijskih majic, kot je v navadi v Hollywoodu, potem pa so nas teden kasneje poklicali, da bi radi, da odigrava še epizodni vlogi v eni od prihodnjih zgodb. Bilo je zelo zabavno, res so izvrstna ekipa.
Junija letos ste jih celo premagali v gledanosti.
Resno? Fantastično! (Smeh.)
