Kitarist Zdenko Cotič je nesporna glasbena legenda. Na sceno je stopil nekaj let za Kameleoni, a je največ ustvarjal prav v krogu avtorjev in glasbenikov okoli Danila Kocijančiča in Jadrana Ogrina. Pred sedmimi leti ga je v svoj bend povabil Jan Plestenjak, ki je v Cotu očitno našel tudi svojo novo glasbeno muzo. Kolega, ki ga je doslej gledal v hrbet ali pa vsaj bok, bo kot producent postavil v prvi plan.
Predlagam, da za tiste, ki vas ne poznajo, kratko povzameva vašo glasbeno pot.
Začel sem po Kameleonih, ki so na obali pustili močan pečat. Stanoval sem blizu Jadrana Ogrina, kjer so vadili, in se takoj zastrupil z glasbo, načinom oblačenja, pojavnostjo. Eden prvih vzornikov je bil Marijan Malikovič. S temi glasbeniki se še dobivamo, s Tuliem, Jadranom in Danilom smo imeli celo skupino Halo. Moj prvi bend je bil Nath, basist Vili Bertok je nadaljeval v skupinah Buldožer in Don Juan. Prvi resni angažma so bili Kocijančičevi Labirinti in sto drugih bendov do Bazarja in Halo, spremljal sem pevce, kot so Čobi, Miroslav Ungar, Tomislav Ivčič, Massimo, Tulio, Slavko Ivančič, Tinkara, ko je imela 16 let ...
In kako ste prišli do Jana?
On je prišel do mene in me vprašal, če bi igral v njegovem bendu. Takrat sem na pol delal s Slavkom, in ker je bila ponudba resna, sem jo sprejel. Takoj sem začutil, da ve, kaj hoče. Okoli sebe je zbral odlično ekipo. Vse dela kot ura. Redkokje sem doživel kaj takega.
Kako se je rodil ta projekt?
Začelo se je mimogrede, ob kavi. Kramljala sva, da imam doma kup skladb in da bi kaj posnel. Predlagal je, naj zberem skladbe izvajalcev, s katerimi sem nastopal. Čez teden me je poklical, če sem jih že izbral, a mi je moral najprej razložiti, o čem se sploh pogovarjava. Še takrat ga nisem jemal resno. A je že imel vse v glavi. Prinesel sem mu okoli 40 pesmi, od katerih smo jih odbrali deset. Takoj se je lotil dela. Tudi sam sem poskušal, a mu ne morem slediti. Jan je žival! Delavec. Sposoben je po 12 ur na dan sedeti za računalnikom in postavljati aranžmaje. Iskali smo druge poti, veliko popravljali, vendar je delo teklo hitro.
Kdo je boljši kitarist: vi ali Jan?
Pri Janu se slišita klasična disciplina in naštudiran jazzovski pristop. Vse je zelo urejeno. Jaz pa sem divji, težko isto stvar odigram dvakrat enako. Temu sem se vedno upiral. Hotel sem igrati drugače, sveže. V bendu je treba eno in isto stvar včasih zaigrati enako tudi stokrat. V to se moram prisiliti: note so iste, ton je isti, drugačen je le občutek. V tem se dopolnjujeva. On ne more zaigrati kot jaz in jaz ne kot on. To je super.
IN KAJ PRAVI JAN?
Zdi se nam, da je bil Coto izgovor, da ste posneli še eno svojo, a malo drugačno ploščo.
Tega projekta sem se vsekakor lotil kot svojega lastnega in mi je šlo na trenutke celo precej na živce, ker sem nekatere skladbe produciral bolje kot za svoj album. Težko je reči, čigava je ta plošča, saj gre za mešanico energije originalnih avtorjev, stare tudi do 30 let, potem moje in Cotove energije ter energij vseh sodelujočih pevcev. Coto je v tej zgodbi rdeča nit, oseba, ki vse te skladbe povezuje in je v vsaki pesmi enakovreden pevcu. To je Cotov album z mojim producentskim podpisom.
Koliko skladb je šlo v smeti?
Nobena, ker smo delali priredbe, tako da tudi tisto, kar ni šlo skozi, ni šlo v pozabo. Pa tudi sicer ni bilo veliko težav, vsi povabljeni avtorji, pevci in glasbeniki so se odzvali, le pri Benču nismo prišli skupaj glede avtorskih pravic. Na ploščo sem želel uvrstiti tudi dva njegova komada. Žal se tokrat nismo dogovorili. Škoda. Med nami ni nobenih zamer in mogoče bomo prišli skupaj kdaj drugič.
Boste posneli tudi kaj svežega? Zadnji album in projekt Coto sta bolj kot ne reciklaži.
Na moji plošči so bile tudi tri nove skladbe, nekoliko več jih bo na albumu, ki ga pripravljam za Mašo Medik. Predvidoma bo izšel v prvi polovici naslednjega leta. Sodelovali bodo tudi drugi avtorji, saj ne želim, da bi plošča zvenela kot moj album. Eno skladbo imam že pripravljeno tudi za svoj naslednji album, ki bo izšel ... kaj pa vem ... čez dve leti, recimo. Ta pesem zagotovo ne bo hit, ima pa dobro besedilo. Zdi se mi, da sem ta hip lahko malo bolj inventiven predvsem pri besedilih. Da bi na silo spreminjal glasbeni slog, ne gre. A tudi tukaj se lahko kaj spremeni. Pred kratkim sem si kupil krasno kitaro, ki sem si jo želel že kar lep čas; dala mi je novo občutenje. Razmišljam, da bi okoli nje postavil nov bend in na tem zgradil celo zgodbo. Prav neverjetno je, kako lahko glasbilo glasbenika vznemiri, v pozitivnem pomenu, in da novega zagona.
