Ko sem enkrat v enem od zgodnjih razredov osnovne šole precej jezno prilomastil domov in se drl, "A ta Šifrer ni mogel napisati Juretov lulček ali kaj podobnega, zakaj ravno Martinov, ko me zdaj vsi v šoli zafrkavajo ...", si nisem niti v sanjah mislil, da bom tega Šifrerja čez kakih deset let tudi osebno spoznal, da mu bom še kako leto prej - predvsem zaradi balade, ob kateri sem uspaval sestro - "odpustil" in da je pravzaprav privilegij, da ima "tvoj organ" svojo pesem ...
Ko sem sivolasemu lipicancu Šifrerju pred kratkim omenil tole "zamero in odpustek", sva se smejala (v opravičilo pa mi je podpisal svoj novi album) in vesel sem, da sem mu - pravzaprav v imenu vseh Martinov (razen njegovega, za katerega sem slišal, da je kdaj pa kdaj znal "unovčiti" svojo slavo) - lahko to povedal. Malokateri avtor se namreč zaveda, kaj bo povzročila njegova skladba. Ko avtorji pišejo in skladajo, v življenje spravljajo energijo, ki močno vpliva na vse. Ljudje se ob skladbah zaljubljajo, ločujejo, trpijo, hrepenijo, upajo in razmišljajo ... Glasbeniki imajo lahko ogromen vpliv, pa se tega velikokrat niti ne zavedajo. Še dobro, ker bi jih bilo potem kar malce strah in bi se stvari lotevali preveč racionalno. Glasba so čustva in tako mora tudi nastajati.
Slovenci imamo izvrstne glasbenike, ki so v slovenski (zabavni) glasbi pustili prav poseben pečat. Poleg avtorjev in izvajalcev iz znamenitega obdobja "slovenske popevke" ter Kreslina, Domicelja, Predina, Mežka, Mlakarja, Smolarja in še koga, ki sem ga po nemarnosti izpustil, je moje (domače glasbeno) dozorevanje zaznamoval tudi Andrej Šifrer. Nekaj njegovih besedil in skladb je resnično vrhunskih, ne le v slovenskem, ampak svetovnem merilu. In ko takole - z distance - pogledamo na avtorjevo vznesenost ob rojstvu sina Martina in njegovo znamenito popevčico, ki je šla dobro v uho in jo še danes kje z veseljem zapojejo, se samo nasmehnemo in z nostalgijo spomnimo otroških let. Let, ko je bila pesem, ki je pela o lulčku, še nekaj posebnega, nekaj, o čemer so se ljudje pogovarjali, se zgražali in ob čemer so se smejali. Če sem nekoliko patetičen, bi lahko rekel, da je to pesem iz obdobja, ko je bila slovenska medijska scena še nedolžna. No, morda ne nedolžna, je bila pa bistveno manj pokvarjena. Ampak to je že druga zgodba.
