S filmom Zlomljeni objemi je Blanca že drugič sodelovala z režiserjem Pedrom Almodovarjem in igralko Penelope Cruz, s katerima je leta 2006 posnela že komično dramo Vrni se. Med njenimi mednarodno bolj znanimi filmi so še zgodovinski Alatriste (naslovno vlogo je igral Viggo Mortensen) in Goyeve prikazni režiserja Miloša Formana. V Španiji je zelo znana tudi kot televizijska igralka, pravkar jo gledajo v glavni vlogi serije Acusados, ki je nekakšna španska verzija odvetniške serije Nevarna igra (Damages).
Kako ste se spoprijeli z vlogo Judit v Zlomljenih objemih?
Na prvem srečanju mi je Pedro (Almodovar, op. p.) Judit opisal kot žensko, ki vse življenje ljubi istega moškega. Vse življenje! In vedno ga bo ljubila. To je brezpogojna ljubezen. Judit sem si predstavljala kot navzven močno, odločno in strogo žensko, ki na prvi pogled ni najbolj priljudna, navznoter pa zelo trpi zaradi pomanjkanja ljubezni. Je mati samohranilka, zavestno se je tako odločila. Ljubi in v zameno ne pričakuje ničesar. To so bili prvi vtisi, potem smo gradili naprej. Pedro je natanko vedel, kaj hoče: žensko, ki vse pove s pogledom, vse odseva v njenih očeh, vsa bolečina in trpljenje. Nikoli ne joče, ker je v življenju že preveč prejokala, če bi spet začela, bi se zdrobila. Pravzaprav je bila to kar težka vloga. Pred snemanjem smo tri mesece samo vadili in oblikovali like. Predelali smo vsako sekvenco, vse odnose, osebnosti, odnos med materjo in sinom, odnos med Judit in Mateom Blancom … to je bil dolg, a zelo kreativen proces. Ko smo začeli snemati, smo točno vedeli, kako mora na filmu učinkovati.
Kaj vam je bilo pri vlogi najtežje?
To, da Judit ne joče. Hkrati je bilo to tudi najbolj zanimivo. Vse, kar Judit nosi v sebi, sem morala zakriti, saj ničesar direktno ne pokaže. Na primer v prizoru s sinom, ko jo sprašuje o njeni preteklosti, mu želi povedati, a ne sme, zato ga raje pošlje stran. Kako to pokazati gledalcem? Ko skrivamo stvari v sebi, te začnejo gniti in nam škodijo. Judit ni srečna, dokler se ne izpove. To je bilo najtežje: prikazovanje teh zakritih čustev brez besed. Težko je razumeti, da lahko kdo vse zataji zaradi ljubezni, čeprav mu je ne vračajo.
V filmih večinoma igrate zelo zapletene like. Jih zavestno izbirate?
Te vloge same pridejo k meni, morda zaradi tega, ker so mi všeč zapletene osebe, rada se srečam z njimi. Življenje samo je zapleteno. Ljudje smo zapleteni – vsaj tako mislim jaz. Ne maram ljudi, ki mislijo, da je življenje enostavno. Živeti je nekaj močnega! Zato so mi take vloge všeč in upam, da jih bo še veliko.
Igrali ste v treh predstavah Tomaža Pandurja: Barocco, Hamlet in Medeja. Ga lahko primerjate s Pedrom Almodovarjem?
Seveda, geniji so si podobni (smeh), imajo nekakšen skupen priokus, podoben način razumevanja. Pedrova pričakovanja, način analize, strast in globoka ljubezen do filma so podobni Tomaževi natančnosti, kreativnosti in ljubezni do gledališča. Žene ju potreba po komunikaciji in želja po spreminjanju sveta. V tem sta si podobna. Seveda imata temne plati, a največkrat iz njiju sije luč. Rada sem ob takih ljudeh, saj mi veliko dajo. Ničesar ne prepuščata naključju, vse imata natančno skonstruirano v glavi, vedno iščeta najboljše rezultate, nikoli se ne zadovoljita s povprečjem, zahtevata najboljše od vseh. To je nekakšna obsedenost, ki me fascinira, saj sem tudi sama perfekcionistka in obsedena s svojim delom. Sta dva genija, včasih imata nore prebliske, ob katerih se sprašujem: le kako se lahko spomnila kaj tako genialnega? Rada imam izzive. Takšni režiserji od igralca zahtevajo več in zaradi njih dosegam višje stopnje, stvari, za katere ne vem, da sem jih sposobna. Potiskajo me naprej in naprej.
Igralke se ponavadi pritožujejo, da po tridesetem, petintridesetem letu ne dobivajo več vlog. Vi pa ste strašno zasedeni, torej dokazujete ravno nasprotno.
Očitno (smeh). Mislim, da pride po petintridesetem, štiridesetem letu čas polnosti. Takrat ima človek že izkušnje in hkrati tudi energijo, da lahko dela še naslednjih 40 let. Imate pa prav: čudno, ne vem, zakaj, ampak res je napisanih veliko več vlog za mlajše ženske, kot da je življenje mlajših zanimivejše. Jaz pa menim, da je ravno nasprotno: življenje postane najbolj zanimivo po 35., 40. letu. Sama se v tem trenutku (stara je 46 let, op. p.) resnično počutim najboljše in tako pri močeh, kot še nikoli prej. Morda tudi zaradi tega dobivam takšne polne vloge, ki me osrečujejo. Vendar za moja leta res ni toliko vlog, največ scenarijev je resnično napisanih za dvajsetletnike, a to ne pomeni, da so zanimivejši.
Celoten intervju z Blanco Portillo preberite v aktualni številki revije Stop (št. 48, izid 2. december 2009)!
