Janis Joplin je ena tistih redkih ženskih podob, ki jo prepoznamo kot nesporno legendo. Njen raskavi glas in edinstvena interpretacija pesmi sta zaščitni znak nekega obdobja v glasbeni preteklosti, od katerega so minila že štiri desetletja. A ni utihnila …
In medtem ko zgodba rdečelase, divje ženske, ki se običajno postavlja ob bok nesmrtnim, Presleyju, Morrisonu in Hendrixu, navdihuje mnoge glasbenike vse do danes, ostaja prava Janis do neke mere zastrta s skrivnostmi. Delček intimnosti se je vendarle razkril leta 2005 v knjigi Z ljubeznijo, Janis, ki jo je napisala Laura Joplin. Sestra legendarne pevke je zbrala pisma, ki so divje dekle povezovala z domom v Teksasu in jo predstavila svetu, kot jo lahko le mlajša sestra. Knjižna uspešnica je navdihnila ameriškega gledališkega režiserja Randala Mylerja in nastala je istoimenska broadwayska drama.
Na drugi strani Atlantika, v hrvaški prestolnici, osemintrideset let po smrti rdečelaske, praznuje petdeset let glasbenega ustvarjanja rokenrol dama, prav tako občudovalka energije in glasbenega talenta večne Janis, Zdenka Kovačiček. Zdenka pravi, da med pesmimi Janis Joplin ni nobene, ki ne bi bila vokalno zelo zahtevna, a se jih z veseljem loteva v vsej svoji glasbeni karieri ter jih poskuša peti prav tako s srcem, kot so bile zapete v izvirniku. "Tudi zato je bila tako posebna ženska, zame največja pevka, kar jih je bilo …"
In zgodba? Janis Joplin se štiri desetletja po smrti odloči, da bo kar iz onstranstva ljubiteljem svojega bluesa zaupala svojo življenjsko zgodbo. Danes ni več tako poskočna, a še vedno divja v srcu. Mlado Janis upodablja hrvaška igralka Marija Borić, medtem ko zrelo damo oživi, kot rečeno, Zdenka Kovačiček. Zapoje vse največje uspešnice, odlično se znajde tudi kot igralka na odru.
Gre za prvo izvedbo predstave Z ljubeznijo, Janis v Evropi; pogumno so se je lotili v Teatru Komedija iz Zagreba, režijo pa so zaupali Lawrenceu Kiiruju. Prihodnji teden (7. decembra) bomo zgodbo rokenrol levinje videli tudi v Cankarjevem domu, v organizaciji Cafe Teatra.
