Ja, dragi moji, resničnost je navadno hujša od vsake fikcije. Grozljivka s podivjanimi bulmastifi, ki so raztrgali svojega lastnika v Ljubljani, ni fikcija, ni scenarij za film, je resnično dejstvo, ki nikogar ne pusti ravnodušnega. Še najmanj pa tistih, ki so - od političnih vrhov in navzdol - nesrečnega lastnika psov poznali in so morda celo sokrivi, da se je tragedija zgodila.
Vsi vemo, da so bili to prav tisti psi, ki so enkrat že napadli človeka in ga skoraj ubili, pa so jih po kolobocijah z mnenji izvedencev kljub temu vrnili lastniku. Usodno. Zdaj se - spet kot pri kakem scenariju za film - pojavljajo ozadja, lobiji, pomembni in "pomembni" ljudje, ki pritiskajo, "čistijo" in rešujejo ugled in položaje. Ne vem sicer, kako je drugod po svetu, ker pač živim v Sloveniji, ampak iz leta v leto, tako rekoč iz meseca v mesec se mi bolj dozdeva, da živim v filmu. Skoraj vse, kar se godi okrog nas, ima neko ozadje, zgodbo, iz katere nekdo vleče koristi. Sit sem že bondiade, imenovane Patria, ker je že vsem jasno, da gre predvsem za eno veliko zmešnjavo, ki je ne bodo nikoli razrešili, naveličan sem opazovanja prisklednikov, ki imajo vse lastnosti hladnokrvnih živali. Ko jim življenjske razmere niso naklonjene, inhibirajo, upočasnijo srčni utrip, se potuhnejo in čakajo na pravo priložnost. Ko ta pride, prilezejo iz svojih lukenj, v katerih so ždeli v nenaklonjenih časih, in začnejo grabiti - denar, vpliv, položaj, duše ... In da ne bo pomote, politična pripadnost pri tem ni pomembna, je zgolj vstopnica za igro "velikih".
Slovenska resničnost je prav zares filmska. Poleg grozljivk, srhljivk in socialnih dram pa imamo tudi, da ne bo pomote, pravo komedijo. In to lahko vidimo predvsem v oddajah informativnega programa. Imamo namreč vrsto nastopajočih, za katere je videti, da neskončno uživajo v duhovitih in polduhovitih elementih, ki jih sicer - priznajmo - mnogo bolje izpeljejo razni standup komiki. Težko je ostati neprizadet, ko tedaj, ko bi pričakovali od ljudi na položajih, da bodo z modrostjo, načelnostjo in ne malenkostni vlivali zaupanje in vero v prihodnost, v tovarištvo in solidarnost, slišimo predvsem dovtipe in vidimo veliko megle. In spet ne gre le zgolj za predstavnike vlade ali pa opozicije, torej izbrance na volitvah, gre za gospodarske in politične elite, ki so - vsaj tako je videti velikokrat - izgubile stik z resničnostjo.
To, da se meni zdi, da zaradi vsega, kar se dogaja okrog nas, živim v filmu, najbrž ne prinaša usodnih posledic. Nisem pa prepričan, da se podobno ne počutijo ljudje, ki krojijo našo usodo. Če se ti počutijo, kot da živijo v filmu, je to lahko problem. In je predvsem odgovor na veliko vprašanje današnjega časa - zakaj je tako, kot je.
