Čeprav še ne sodijo med najbolj razvpite slovenske bende, so We cant sleep at night po petih letih delovanja, dveh albumih in več kot sto koncertih že stalnica slovenskih odrov. Včasih kričavo razuzdani, drugič nekontrolirano plesni. Za seboj imajo turnejo Klubskega maratona, številne uspešne nastope po Balkanu, spomladi pa so osvojili še Južnoafriško Republiko, kjer so se dvorane včasih prav nevarno zamajale pod nogami navdušenega občinstva. Bend žejen vročekrvnih nastopov in občinstvo lačno dobre muzike, to je recept za njihove energične nastope. Fantje že pripravljajo tretji album, preizkusili pa ga bodo v soboto na Žuru z razlogom in balkanski turneji, ki bo sledila.
Koliko je k vaši uveljavitvi pripomoglo sodelovanje na Klubskem maratonu RŠ?
Klubski maraton je kot naslednik Novega rocka pomembna referenčna točka za vsak bend, ki je izbran za klubsko karavano. Ne zgolj simbolno - mladi bendi prav preko klubskega maratona pridejo v stik z Radiom Študent, snemajo v studiu, se navadijo intervjujev, najbolj pomembna pa je izkušnja približno desetih koncertov v zelo kratkem obdobju dobrega meseca, v zelo različnih klubih po celi Sloveniji. Vrhunec turneje je tradicionalno dobro obiskan finalni nastop v Menzi pri koritu na Metelkovi v Ljubljani. Vsaj nam je bil tisti nastop, prvič pred polno dvorano, super izkušnja. Potrditev in zagon za naprej.
Ogrevali ste tudi koncert New Young Pony Club v Kinu Šiška, za katerega ste zložili tudi komad Pony.
Mi smo bili s svojim koncertom zadovoljni. To je bil naš drugi nastop v Kinu Šiška. Dobro se počutimo v malih klubih, a se je včasih potrebno preizkusiti tudi na večjem odru z dobrim ozvočenjem. Ravno zaradi tega in dobrega odziva publike so takšni koncerti super. Vse skupaj nam je ostalo v spominu tudi zaradi komada Pony, ki smo ga naredili med vajami za skupni nastop z NYPC. In če so se nam oni kot bend zdeli na odru malce dolgočasni, nam je ostal vsaj komad, ki je nasprotje dolgočasnosti. Noč po koncertu je bila dolga. Končala se je šele zjutraj na ljubljanski železniški postaji, ko smo čakali na prihod beograjskega - z vlakom potujočega - benda Repetitor, a tisto je že bolj spominjalo na snemanje zombi filma kot pa na kaj drugega. (smeh)
Spomladi ste uspešno koncertirali v Južni Afriki. Ampak, kdo za vraga je letos rinil iz Evrope v JAR spomladi in ne sredi nogometne vročice?
Andrej Sevšek iz Kapa Records zadnja leta v JAR organizira turneje za bende, ki delujemo na tej založbi. Red Five Point Star so bili letos tam šest tednov, na polovici smo se jim marca pridružili še mi. Z dvema avtodomoma smo naredili tritedenski krog od Johannesburga do Cape Towna in nazaj. Ko se po takšni turneji vrneš v Slovenijo, se ti zdi Ljubljana mala in spolirana podalpska škatlica, v kateri bi brez težav pustil odklenjen avto na ulici, pa bi te naslednje jutro še vedno čakal. V JAR smo spoznali veliko zanimivih ljudi, se vozili čez epske naravne kulise, odigrali zelo različne koncerte: en večer v restavraciji pred obedujočo publiko, nasednji dan v študentskem mestu, kjer se je vse majalo od skakanja publike v nabiti klubski dvorani v drugem nadstropju. Včasih smo preganjali dneve na ravnih, peščenih plažah Indijskega ocena, drugič smo bili mi preganjani v vratolomnih nočnih pobegih. Ko se podaš na nočno vožnjo s prijatelji iz Johannesburga, pred vstopom v avto ne pomisliš, da so tvoji novi prijatelji brez vozniškega izpita, da si ne želijo v zapor, nimajo dovolj denarja za podkupnino policistov, in da nimajo nikakršnega namena ustaviti avta v primeru, da naletijo na policijsko cesto zaporo. Tudi to je Afrika.
V JAR ste posneli tudi gradivo za video komada Pedaliranje. Kako napreduje montaža? Kdaj ga bomo videli?
Snemanje se je zgodilo spontano: na trati pred našo hišo v Johannesburgu je mlada ekipa izvajala nočno fotografiranje za trendovski časopis. Odbita oblačila in hude modelke. Mi smo se družili z njimi in padla je ideja, da bi posneli video za naš komad Pedaliranje. Naslednje tri ure smo tako pozirali, se hedonistično spakovali ob bazenu in se s puncami iz fotografiranja metali po žimnicah. Četudi teh posnetkov zaradi težav z računalniškim diskom nikoli ne dobimo, večer ne bo pozabljen.
Kam se umeščate zvočno?
Cela zgodovina rock n rolla je ena sama reciklaža. Včasih se nam zdijo smešni bendi, ki naštevajo svoje vzornike, že v naslednji sekundi pa svojo muziko označijo kot izredno originalno. Poslušamo ogromno bendov in od vsakega se nas zagotovo kaj prime. Svoj zvok namesto z bendovskimi primerjavami raje opišemo z referiranjem na situacije v življenju. Eni komadi so dezorientirani kot zgodnje ure iztekajoče se zabave. Drugi hočejo biti udarni kot trenutek, ko prvič v življenju slišiš dober punk bend. Eni pa so zgolj skulirani kot dan, ko ti vse teče gladko.
Če damo na desetstopenjsko lestvico na pozicijo 1 album filma Pulp Fiction in na pozicijo 10 skupino Joy Divison, kje ste vi?
Mi smo valček z Mio Wallace in Ianom Curtisom. Če bi izbrali nekaj vmes, bi se morali stegovati, mi pa raje elegantno skačemo sem in tja. (smeh)
Imate za seboj kakšno izvenserijsko sodelovanje z drugimi avtorji in bendi?
Na prvi plati je kitaro pri enem komadu odigral Robi Biloderić, kar je bila super izkušnja, glede na to, da smo vsi veliki feni njegovega benda Bitch Boys. Ko smo sodelovali pri projektu Rokerji pojejo pesnike, smo uglasbili tekst Gregorja Kosija Sprehajam vaše najljubše predsodke. To je bil za nas prvi komad s slovenskim tekstom in od takrat naprej smo tudi sami naredili nakaj pesmi v slovenščini.
Kaj so tri najpomembnejše stvari, ki bi jih kot bend radi spremenili na bolje oz. brcnili ljudi v rit, da to naredijo skupaj z vami?
Normalno se nam zdi, da se na svet, v katerem živiš, odzivaš. Eni ga predabatirajo na kavah, nam se zdi pomembno kakšna opažanja in razmisleke strniti v besedila. Pisanje tekstov te prisili, da se potrudiš zgostiti svoja stališča, jih oklestiti nepotrebne navlake. Pa naj gre za družbeno angažiran tekst ali pa osebno izpovedno zgodbo. Vse pa začiniti z malo humorja, distance. Smo pa vsi člani benda tudi preko vzporednih projektov povezani z glasbeno sceno; od igranja v drugih bendih do dela na radijskih postajah, snemanja, organizacije koncertov, dela tonskih tehnikov. S pozitivnim pristopom se poskušamo boriti proti zjamranosti in fatalizmu, ki pogosto prevevata glasbeno sceno in celotno družbo. Pristop "naredi sam" se je v našem primeru izkazal kot prava pot, po kateri smo marsikaj dosegli.
Kakšen je vaš odnos do MGMT, nosilca programa na ŽZR8, kjer nastopate tudi vi? Vam je všeč njihova muzika in pristop k glasbeni sceni?
Kar nas fascinira pri MGMT, je občutek sproščene evforije v njihovih pesmih, podoben komadom Dana Deacona: vsaj njihovi največji hiti so kot zblaznele rakete, ki te ponesejo v plesno noč.
Kaj je najbolj predrzna stvar, ki ste si jo privoščili na odru in kaj je najbolj poredna stvar, ki ste jo naredili v zaodrju? Ali obstajajo tudi kakšne fotke in videoklipi tega razvrata, ki vas spominjajo na te podvige?
Nismo predrzni, smo pa radi spontani. Privlačijo nas nasprotja; dobre spomine imamo tako na teden, ko smo prvič igrali v Kinu Šiška v lanskem letu, koncert je bil odličen, smo pa že naslednji dan igrali na izselitvenem žuru v mali sobi, kjer nas je le stena ločila od sosede, ki nikakor ni uspela tekom našega koncerta slišati televizije, zato je poklicala policijo. Nabijati priredbo Pixies in jo zaključiti ob zvoku policijske sirene je neprecenljivo! (smeh)
WCSAN - Fallish
WCSAN @ Kino Šiška:
NAGRADNA IGRA: V kateri afriški državi je spomladi koncertirala skupina WCSAN? Orto Muziq vam podarja tri izvode album 29 3".
Nagradna igra je zaključena, cdje smo nagrajencem poslali po pošti.
