Presenečenje večera je bila vsekakor Eva Černe, ki je s skladbo Roka Goloba in njegove soproge Katarine Habe osvojila občinstvo. Zadnje čase je nekdaj debeluškasta punca, danes pa seksi ženska več časa preživljala v gledališču kot na koncertnih odrih, zato njena preobrazba toliko bolj navdušuje; s pridom pa je izkoristila tudi plesne sposobnosti, ki jih je razvila v kabarejski predstavi Dama iz Maxima. Ključna za zmago sta bila sicer melodija in aranžma pesmi Vrti se v ritmu, ki je na trenutke spominjala na disko sedemdesetih. Tudi Po čem diši ta dan Andraža Hribarja, zmagovalna skladba po izboru strokovne žirije, je bila netipična glede na preostale, brez izrazitega refrena, bolj pripoved kot pesem, ob prijetnem aranžmaju dirigenta Patrika Grebla. Niti Hribar ni pogosto prisoten na sceni, kot je povedal, tekmuje le, kadar zares verjame v skladbo. Pozitivno presenečenje festivala je poleg tega dobra interpretacija Mance Špik, ki je prvič na festivalu zapela svojo melodijo, nagrajeno besedilo pa je prispevala Barbara Pešut. Kot je pojasnila Manca, je Barbaro povabila k sodelovanju šele, ko je bila melodija že napisana, največ pozornosti pa je posvetila ravno interpretaciji in lastnemu doživljanju skladbe, zaradi česar jo je tudi tako doživeto odpela. Izvedba skladbe To so te reči je nedvomno dokaz opazne spremembe smeri v Mančini karieri, ki jo je začrtala z zadnjo ploščo Iz prve roke. Nagrado za interpretacijo ji je sicer speljal Jure Ivanušič, ki se je na festival vrnil po desetih letih odsotnosti, njegova konkurenčna prednost pa so bile predvsem gledališke in voditeljske izkušnje, pa tudi sodelovanje soproge Nane Forte pri aranžmaju. ''Bolj kot sama skladba je pogosto pomembna interpretacija, vsako zgodbo je treba interpretirati, ji vdihniti življenje, biti več kot le statičen pevec,'' je razlagal po dogodku.

Reportažo s Slovenske popevke lahko v celoti preberete v Stopu številka 40.