Slovenska popevka vam ni tuja.
Prvič sem jo vodila pred 33 leti v Cankarjevem domu, ko se je prireditev imenovala Dnevi slovenske zabavne glasbe. Spomnim se Kreslinove pesmi Dan neskončnih sanj, ki je zmagala po mnenju mednarodne žirije. Leta 2006 sem v Križankah povezovala prireditev s Petrom Polesom in štiri leta kasneje sama v studiu TVS. O tem, kako jo doživljam zdaj, smo se pogovarjali ob pisanju scenarija in pripravi scenografije. Ideja je bila, da bi iskali DNK popevke. Kaj dandanes sploh še je. Pa nismo prišli daleč. Kaj je pop ritem, je enako kompleksen pojem, kot kaj je popevka. A danes bi lahko zvenela malo bolj sodobno. Avtorjem in aranžerjem smo že večkrat namignili, naj ne sledijo glasbenim vzorcem iz 60. let slovenske popevke. Delno želimo to doseči tako, da z orkestrom igrajo tudi bendi.
Meni se zdi, da bolj kot nostalgično Popevko potrebujemo novo Pop delavnico.
Popevko dojemate tako zato, ker tako zveni. To formo je treba osvežiti s sodobnim zvokom in aranžmaji, poiskati glasbenike, ki ji bodo dali nov izraz. Ne vem, zakaj mladi glasbeniki tičijo tam, kjer jih sploh nikdar ni bilo. Nostalgija je hrepenenje po nečem, kjer si nekoč že bil, kar si že doživel in ob tem občutil. Današnji avtorji delajo glasbo v nekem drugem času in nostalgija je le izgovor za pomanjkanje idej.
Miša Molk le na Popevki, ali je to samo ogrevanje za kaj rednejšega na televiziji?
Pripravila sem dva, tri predloge za pogovorno oddajo, razmišljam pa še, v katero smer bi se podala. V bolj popularen šov v stilu Oprah, kjer rešujemo težave, ali intimnejši "talk show", ena na ena v večernem terminu. To je odvisno tudi od potreb televizije. Tipičnega "talk showa" ni, zato prebiram strokovne zapise o tem. S tem se ukvarjam. Čista teorija.
Intervju z Mišo Molk lahko v celoti preberete v Stopu številka 39.
