Ljubezenski trikotnik ima korenine v realnosti (Rac in Milena sta bila nekoč poročena, dokler se ni "vmešal" Dušan – njegovo vlogo v predstavi igra Boris), a ekipa pravi, naj gledalci ne pričakujejo razgaljenja njihovih življenj, saj gre za predstavo, v kateri so sicer nekatere resnične vzporednice, a glavnina zgodbe je fiktivna. Predvsem gre tu za podiranje stereotipov o ljubezni v starosti. Ta obstaja in ni nič grdega, pojasnjujeta Milena in Boris, ki sta se z veseljem odzvala na povabilo na intervju. Na žalost nam njunega soigralca in kolega Raca ni uspelo prepričati, da se nam pridruži.
Boris, ko sva se nazadnje pogovarjala, ste rekli, da predstavo pripravljate "trije starci".
Boris: Milena, oprosti!
Milena: (Smeh.) Saj smo res. Čeprav sem jaz malo mlajša kot vidva z Racem. (Smeh obeh.)
A ste dokazali, da še znate in zmorete, in ustvarili res odlično predstavo!
B: Na srečo smo vsi trije še pri moči in aktivni. Spomnim se nekaterih kolegov, ki pri naših letih in v penziji enostavno niso več hoteli igrati.
M: Nekateri pa nepretrgoma delamo naprej, sploh nismo opazili, da smo v pokoju.
B: Res je, tudi jaz do sedaj še nisem imel nobene "luknje".
M: Na srečo. (Potrka po lesu.) Pokoj je dober, ker lahko mirno rečeš ne.
B: Milena, je pa res, da ti ves čas igraš v Drami, jaz pa že dolgo časa nisem.
M: Jaz na velikem odru tudi kar nekaj časa nisem igrala, le v Mali drami, v glavnem pa sem zadnji dve leti delala na Hrvaškem.
B: Ravno sem razmišljal, da npr. v Beogradu vsi starejši igralci, tudi 80-letniki, igrajo v več predstavah kot mi. Pri nas pa se nas kar izogibajo.
M: Pri nas se igralska kariera hitro konča. Nas končajo, bi rekla. Meni pa se zdi fino, če na odru vidim vse generacije. Kot gledalka takrat neizmerno uživam. To, kar se dogaja pri nas, ni prav. Saj ne mislim, da bi mi starci zdaj kar naprej viseli tu, ampak …
B: So vloge, ki bi jih moral odigrati starejši igralec, pri nas pa v starčke maskirajo štiridesetletnike, kar izpade prav smešno.
M: Saj ne gre samo za to, da si videti star, za nekatere vloge pač potrebuješ življenjske izkušnje, ki so drugačne pri 80. letih kot pri 40.
Vas mlajši kolegi kdaj prosijo za kak nasvet?
M: Mene še niso.
B: Mene tudi ne. Če skupaj delamo, si že vsi pomagamo, sicer pa ne. Se je pa leta in leta nazaj dogajalo, da so po generalki prišli starejši kolegi in nam govorili, da kaj ni dobro in da bi morali drugače odigrati.
M: Ko smo bili mi mladi, je bilo drugače. Starejši igralci so nas redno hodili gledat na generalke in nam potem svetovali.
B: Prišli so trije in vsak ti je povedal svojo varianto, ti si imel pa četrto. (Smeh.) Danes tega ni več. Niti slučajno mi ne pade na pamet, da bi komu solil pamet!
M: Hitro pogruntaš, komu lahko kaj rečeš in komu ne. Nekdo je dojemljiv za kak drugačen pogled, drugi pa absolutno ne.
Kako se je delo igralca spremenilo od takrat, ko ste začeli, pa do danes?
B: Kakšnih velikih razlik ni, razen da so honorarji še manjši.
M: Honorarji so bili vedno beda. Razlika je v tem, da ko si bil mlad, si hotel le delati, drugo te ni zanimalo. Sedaj pa se ti zdi malo neumno, da smo nenadoma tako ničvredni, kar se zaslužka tiče.
B: Včasih si lahko za en filmski honorar kupil avto.
M: Jaz sem si kupila spačka, danes pa ne bi bilo niti za gume! Če bi ljudje končno razumeli, da smo pri nas svetlobna leta stran od Hollywooda! A še vedno mislijo, da smo igralci zelo bogati. Ko smo bili mlajši, je bil ta poklic veliko bolj cenjen.
Sicer hodita v gledališče kot gledalca?
B: Vseh predstav ne grem gledat. Če slišim, da ni dobra, se mi zdi škoda časa.
M: Če vidim slabo predstavo, padem prav v depro. (Boris se ji smeji.) Res! Rečem: "O, madona, za tole sem jaz življenje zapravila!" (Smeh obeh.) Če vidim dobro predstavo, pa si mislim, škoda, ker nisem zraven.
B: Dobra predstava ali film ti da poriv za naprej, spet dobiš veselje do igranja.
M: Če pa vidiš nekaj slabega, se vprašaš, ali je bilo vredno.
B: In se ti še zasmilijo igralci, ki morajo to igrati.
Se igralec kdaj naveliča gledališča?
M: Niti ne. Čeprav se mi včasih ne da ne igrati ne gledati.
B: Ja, kadar si imel pet vlog na sezono, si imel poln kufer vsega, drugače pa ne. Dobro je, da imaš malo premora, da dobiš distanco. Recimo: bog ve, kdaj bomo po tej predstavi sedaj spet kaj igrali.
M: Če!
Verjetno jo boste kar dolgo igrali, ker je tako dobra.
B: Bomo videli, upam.
M: Upajmo, da nam bo zdravje služilo.
B: Ko bo eden od nas "guznil" – adijo! (Smeh obeh.) Pa Igor Samobor (ravnatelj Drame, op. p.) je rekel, če ne bo več denarja, ne bomo več igrali.
Predstava je požela odlične odzive. Ste pričakovali tako navdušenje?
B: Že tekst je duhovito napisan, torej veš, da bo imela predstava neki odziv.
M: Ja, ampak nikoli ne veš, ali res bo ali ne in kako močan. Do predpremiere smo bili ves čas sami v dvorani in nismo mogli slutili, kakšen bo odziv. In na kaj. Na generalki smo bili zato kar presenečeni.
B: Za nekatere stvari točno veš, da se bodo gledalci smejali, so pa tudi mesta, za katera smeha nismo pričakovali.
Predstava je zelo intimna, verjetno večina gledalcev v njej prepozna paralele z resničnim trikotnikom med vami, Milena, Racem in Dušanom Jovanovićem (avtorjem predstave).
M: Čeprav resničnosti v predstavi ni veliko. Kar se je nam dogajalo, se je 40 let nazaj. To v predstavi je čisto neka druga zgodba, ki morda na daleč spominja na tisto resnično. Prepričana sem, da je večina gledalcev mislila, da bodo gledali našo privatno zgodbo, a to ni res. Verjamem, da je vrednost tega teksta v tem, da govori o "prepovedanem", o tabujih v zvezi s starimi ljudmi – seks, ljubezen, zaljubljenost, ljubosumje v naših letih. To velja za grdo, o tem se ne govori. A predstava pokaže, da se to lahko dogaja kadarkoli, enako intenzivno in boleče, ter da to ni sramotno.
B: Vidim, da imajo starejši gledalci malo čuden občutek, kaj se gre njihova generacija na odru. (Smeh.) Mislil sem, da pri mladih ne bo odziva, pa se ravno ti režijo kot nori.
Igralci se na odru vedno razgaljate, v tej predstavi pa je še dodatna intimna resnična zgodba. Niste imeli pomislekov glede tega?
M: Ne, nikakor. Od samega začetka na to gledam kot na vlogo, absolutno izven sebe, sicer bi bila katastrofa. In v resnici ni veliko privatnih zgodbic v njej, le nekaj stvari pri vsakem od nas: jaz sem igralka, kot v resnici, pa ta osnovna zgodba, da sva bila z Racem poročena in sva šla narazen, a to je bilo pred skoraj 40 leti. Ni pa nekih mojih intimnih zadev, dogodkov, niti karakternih potez. Enako pri Borisu: res je, da je bil mornar in boksar, pa tablete za potenco, oprosti Boris. (Smeh obeh.) Pa da je imel kdaj mlajše punce.
B: Ok, to tudi.
M: Pa stare tudi. (Smeh.) Ne, starih pa nisi nikoli imel! (Smeh.) Pri Racu pa je res, da bi rad hodil v hribe, to jaz vem, ker to je bilo grozno, kako bi on v hribe hodil. (Smeh.)
B: Tudi mene je enkrat vabil, leta nazaj.
M: A prav veliko ni hodil. Pa sanjal je, da bo gozdar, ne igralec. (Smeh obeh.) Veliko naše intime v predstavi torej ni, ampak kombinacija vsega tega daje tak občutek.
Že to, da imate v predstavi resnična imena, se mi zdi zelo intimno.
M: To je pa res. Meni je bilo to najhuje. Ko sta me na začetku na odru klicala Milena, me je kar streslo, sedaj pa sem se navadila.
B: Vesta, kaj? Starci smo očitno modni: naša predstava, filmi Ljubezen, Srečen za umret, Nočne ladje … Pri mladih je samo droga, zabava itd. Tudi v slovenskem filmu je bilo obdobje, ko so le to kazali, kar je dolgčas. Mi pa smo drug material, imamo druge izkušnje, verjetno smo bolj zanimivi kot mladi.
M: Najdragocenejše se mi zdi, da so se v Drami sploh spomnili in rekli Dušanu, naj napiše nekaj za nas tri. Ker med kariero pravzaprav vsi trije na odru nismo bili nikoli tako direktno skupaj. Lepo, da preden gremo na drugo stran (smeh), enkrat zaigramo skupaj. Res je užitek.
B: Videti je, kot da je to poslovilna predstava. Upajmo, da ni. (Smeh obeh.) Moramo paziti drug na drugega, drugače ne bomo veliko igrali. (Smeh.) Rac je že itak ves čas nekaj bolan … (Ga začne oponašati.)
M: Ravno zato bo on najdlje živel!
Z Racem ste že dolgo prijatelji, Boris, vi ste bili celo njuna poročna priča. Je ustvarjanje predstave zato kaj drugačno?
M: Ne. A če se tako dolgo poznaš, veš, kako kdo igra, razmišlja, zato je ustvarjanje lažje.
B: Ko sem delal v Beogradu (predstavo Gospoda Glembajevi v Ateljeju 212, op. p.), sem imel velike težave, ker nisem nikogar poznal. Sploh na prvi bralni vaji sem si mislil, zdaj bodo pa poslušali, kako Slovenec bere.
M: Enako je bilo pri meni v Zagrebu. In zdi se mi, da imajo drugačen način igranja in pristop. Rekla bi, da smo slovenski igralci veliko bolj odkriti med sabo in več sodelujemo.
B: Če nikogar ne poznaš, rabiš nekaj časa, da se vključiš. Res je lažje, ker se mi trije tako dobro poznamo. Morda je videti, da delujemo klišejsko, ampak ni res, ker si ravno zaradi poznavanja drug drugega lahko bolj zlezemo pod kožo.
Dušan pravi, da ste tekst med vajami precej spreminjali in prilagajali.
M: Imeli smo zelo strogega in natančnega režiserja!
B: To pa res. Niti besede nismo smeli spreminjati, tudi sinonimov ni prenesel. Če sem rekel mogoče, je skočil, da je on napisal morda. (Smeh obeh.) Je pa res, da smo iz vaje v vajo ves čas spreminjali tekst in sceno. Še dan pred predpremiero. A ko greš enkrat pred publiko, je stvar končana in se je treba tega držati.
M: Najslabše je, čeprav nekateri igralci to radi delajo, če na vsaki predstavi narediš kaj po svoje. To je pogubno za predstavo in soigralce.
B: Spomin se neke predstave, ki sem jo režiral: na premieri je vse štimalo, pri 50. ponovitvi pa je nisem več spoznal. Pismo rosno! Igranje na publiko je grozno, a nekaterim igralcem tega ne moreš dopovedati.
M: Prav preziram to!
Ste se med vajami kdaj skregali?
M: Ne, nikoli, super smo se imeli.
B: Super študij je bil, redko se zgodi, da nihče ne teži.
Rac velja za problematičnega človeka …
M: Oh, midva Raca zelo dobro poznava in veva, kakšen je v resnici. Kdor ga ne pozna, misli, da je tečnež, a v resnici je krotka duša.
B: On je čisto v redu, malo igra to pozo.
M: To je izbral za imidž.
B: Uživa, da nas malo živcira. A tisti, ki ga dobro poznamo, vemo, da z njim ni problemov.
Milena, kako je delati z možem in bivšim možem hkrati?
M: Ah, mi smo v teh letih, odkar smo zamenjali te kombinacije (Boris se zraven temu na glas smeji), ogromno delali skupaj. Ves čas smo prijatelji. Smo absolutno kot kaka komuna, kot pravimo tudi v predstavi. (Smeh.)
