Polona Vetrih, Judinja, je skupaj z mlajšim kolegom Sašo Tabakovićem in glasbeniki Janezom Dovčem, Boštjanom Gombačem, Goranom Krmacem in Vasilijem Centrihom ustvarila zanimiv, judovsko obarvan večer. V prvi vrsti za svojo dušo. In seveda za vse gledalce, ki se jih predstava dotakne, ne glede na to, koliko vedo o judovstvu. Enostavno gre za lepe pesmi in lepa, duhovita besedila, pravita Polona in Saša. Lepa pa je tudi njuna povezanost, energija, ki se je spletla med njima. "Ker imava podobne življenjske nazore," pravita.
Koliko časa je nastajala predstava Mi Ha Iš – Kdo si človek?
Polona: To predstavo si je bilo treba izmisliti od A do Ž. S tem sva se intenzivno ukvarjala tako dolgo, porabila toliko časa in energije, da dvomim, da sva plačana dva evra na uro.
Saša: (skomigne z rameni) Ja, to je pa kultura! Pri nas se intelektualnega dela ne ceni, šteje samo tisto, kar lahko pokažeš z rokami. Pa še to ne več.
P: Za Slovence je včasih veljalo, da so delavni in pošteni, sedaj pa ne moremo niti tega več reči, ker je 20 do 30 odstotkov ljudi za v arest. Mojih in vaših "prijateljev". No, moji niso več, ne morejo biti, ker jaz sem iz črno-belega filma. Pri meni se ve, za kaj gre. Imam pogum živeti. Mi Ha Iš! Vesela sem, da je Saško, ki je toliko mlajši od mene – no, samo tistih 30 let ali koliko že (smeh), tudi iz črno-belega filma.
S: Res sva si v tem zelo podobna: rada izpostaviva svoje stališče, imava odnos do sveta, okus do stvari in to se pozna v vsakdanjem življenju.
P: Potem lahko narediš tako predstavo.
Kje sta se pravzaprav našla?
P: V Drami! No, benkec (ben je hebrejska beseda za sina, op. p.), ti povej!
S: Prvič sva skupaj delala pri predstavi Neron. Sva se pa že prej poznala kot kolega.
P: Ja, iz internega bifeja SNG Drama. (smeh obeh)
S: Jaz sem Polono občudoval že pred Neronom, želel sem si, da bi kdaj skupaj stala na odru in tudi prepevala. In to se mi je zdaj uresničilo.
Kako pa je potem prišlo do predstave Mi Ha Iš?
P: Lani je direktor Cankarjevega doma (Mitja Rotovnik, Polonin partner zasebno, op. p.) praznoval 30 let delovanja v CD in smo mu priredili lep večer, na katerem sva med drugim s Sašo zapela psalm Mi Ha Iš. Enkrat sva ga namreč skupaj poslušala, zelo nama je bil všeč in sva rekla, da bi se ga lahko naučila. Na tem večeru sva torej zapela to pesem, ljudje so bili navdušeni in Janez Dovč, ki naju je spremljal, nama je predlagal, naj sodelovanje nadaljujeva.
S: Rekli smo "Dajmo, dajmo!" in je kar steklo samo od sebe. S Polono sva si izbrala pesmi, ki so se nama zdele primerne, ki sva jih začutila vsebinsko in muzikalično, jih predložila Janezu, ki je z ostalimi glasbeniki naredil aranžmaje. Nato sva izbrala še vezne tekste, avtorjev judovskega porekla, da je predstava – recital res lahko večer judovske glasbe in razmišljanja o življenju, ki je malo drugačno kot naše.
P: Pristop do življenja je v judaizmu res malo drugačen. Sicer pa mislim, da to predstavo lahko razume vsak, ki želi nekaj izvedeti, se naučiti o življenju. Proti koncu predstave sva čedalje bolj duhovita in govoriva tudi zelo judovske anekdote, ki so izvrstne. Gre za izjemno luciden humor. Danes marsikdo igra humorne zadeve, ki niso ne obrtno ne intelektualno dobre, gre le za to, da se ljudje pridejo režat. Do tega pa meni ni.
S: Raje vidimo, da se nasmehnejo in iz predstave kaj odnesejo. Da kvalitetnejše preživljajo kulturne večere.
Glede na obiskanost komercialnih komedij, stand upov itd. bi rekla, da naše občinstvo v prvi vrsti želi smejanje, ne globine.
S: Kakor kdaj. Problem je, da kulturna ponudba vzgaja občinstvo, ne obratno. Če je kulturna ponudba takšna, kot je, se nimamo kaj čuditi, če je tudi občinstvo takšno. To je problem instant doživljanja, razumevanja sveta, čustvovanja ... Mislim, da z umetnostjo sveta sicer ne moremo spremeniti, posameznika, ki gleda predstavo, pa zagotovo. Lahko se ga dotaknemo, mu nekaj sporočimo, da gre domov poln ali vsaj polnejši. Na takšen način vzgajamo občinstvo. Pri nas se je tudi zelo razpasla mentaliteta, da se o okusih ne razpravlja, to pa za sabo potegne razne floskule, kot npr. da imajo vsake oči svojega malarja. A o okusu bi se moralo razpravljati, ker je ta posledica duha, intelekta, izobrazbe itd. Smo družba, ki ne zna ali zelo slabo argumentira stvari, v bralni pismenosti smo v EU na repu. Kulturni dogodki, kot je Mi Ha Iš, ki izobražujejo in ponujajo nekaj okusnejšega (v glasbi, humorju, tekstih), vzgajajo občinstvo – ali pa vsaj posameznika. Če bi bilo take kulturne ponudbe več, bi bilo tudi več takih posameznikov in bi nekoč morda lahko živeli v boljši družbi.
Ampak to je problem vzgoje, šolstva, treba je začeti pri otrocih.
Oba: Absolutno!
S: Šolstvo je pri nas na tem področju zelo slabo. Pretresli so me rezultati raziskave, da naši dijaki ogromno preberejo, ne razumejo pa vsebine. To gre vse z roko v roki: šolstvo, kultura, mediji, politika. In smo, kjer smo. V zosu. (smeh)
P: V brezizhodni situaciji.
S: Problem je tudi, da predstave, kot je naša, hodijo gledat le ljudje, ki jih to že tako ali tako zanima. Na koncu se obdaš s krogom ljudi, s katerimi podobno misliš in čutiš.
P: Ja, ker z ostalimi ne najdeš več skupnega jezika. Predstavo Mi Ha Iš sva s Saškom naredila, ker sva želela pobožati svojo dušo in duše drugih. In mislim, da nihče ne more iti s te predstave malodušen.
S: O tem sem prepričan! Teksti so zelo lepi in pripovedni, imajo poanto, glasba pa odpira domišljijo.
Predstava je za naš prostor zelo nenavadna, ker se o judovski kulturi praktično ne govori.
P: Mislim, da ljudje pri nas čutijo judaizem veliko bolj, kot si mi mislimo. Ljudi zanima, več bi radi vedeli o njem. Zato so pripravljeni sprejeti in poslušati te lepe tekste in lepo glasbo. Tudi če nič ne vedo o judaizmu, se jih bo predstava dotaknila.
S: Predstava ni neka učna ali dokumentaristična ura o judaizmu, ampak preko te tradicije, glasbe in tekstov izpostavlja neko občečloveško lepo etiko.
P: V Izraelu mi je všeč, da ni sprenevedanja, vse se pove po pravici in v vsaki stvari se najde neka modrost. To zelo leži moji duši, morda ker imam to v krvi, ampak mislim, da tako čuti tudi mnogo Slovencev.
Pravite, da imate to v krvi, ste torej zrastli z judovsko tradicijo?
P: Ne, imam judovske korenine, a so to pred mano skrivali. Dolgo časa nisem vedela, kaj so moji starši preživljali med drugo svetovno vojno, meni niso ničesar govorili, tudi ne o sovraštvu. Le kadar je bilo kaj kritičnega, sta se oče in mama pogovarjala nemško, česar otroci nismo razumeli. Morali so dati hude stvari skozi, jaz ne vem, kaj. To pot pa sem si izbrala sama in si jo očitno tudi zaslužim in ne bi hotela biti nič drugega.
Intervju lahko v celoti preberete v Stopu Številka 46
