Mineva 80 let od osvoboditve največjega nacističnega taborišča Auschwitz-Birkenau. Med žrtvami so bili Judje, Slovani, Romi, invalidi, istospolni in politični zaporniki. Uničevalna industrija, ki je utrudila smrt in razvrednotila civilizacijo, je svoj vrhunec doživela na jugu Poljske, ob reki Visli med letoma 1940 in 1945. Nacizem, eden izmed treh totalitarizmov 20. stoletja, je v svoji perverzni ideologiji sovraštva, nestrpnosti in šovinizma z močnim kultom osebnosti cepil ljudi proti humanosti ter v smrt poslal na milijone nedolžnih duš. Samo v Auschwitzu je tako umrlo več kot milijon ljudi.
V drugi polovici leta 1941 so v to zloglasno delovno in uničevalno taborišče prispeli prvi Slovenci. Do konca vojne je bilo tam več kot 2.300 naših rojakov, polovica se jih nikoli ni vrnila. Sam sem lani skupaj z Borutom Pahorjem in Aljo Brglez po mednarodni konferenci v Krakovu, kjer smo opozorili na porast antisemitizma, obiskal spominski park in taborišče, kjer smo v imenu Slovenije položili venec in se poklonili žrtvam. Naša dolžnost je, da se dogodkov iz preteklosti spominjamo, hkrati pa tudi izobražujemo in opominjamo ljudi, da se ta temna plat zgodovine nikoli ne bi ponovila. V nacističnih taboriščih po Evropi je med drugo svetovno vojno umrlo 12.000 Slovencev. Kultura spominjanja je civilizacijska nuja, na kateri človeštvo pade ali vzdrži. Naj torej odzvanjajo hebrejske besede: Le olam al tiškah, le olam lo – nikoli pozabiti, nikoli več. A če bi se zares želeli z minuto molka spomniti na vsako žrtev holokavsta, bi živeli v tišini skoraj 12 let.
