Redko se uležem na kavč in s podporo afterprazičnega trebuha nad sabo povzdigam računalnik, da bi od sebe črko po črko odtisnil misli, ki švigajo v horizontu praznine. Praznost glave je lahko tudi osvobajajoča, zlasti ker se trudim, da me v ključnih trenutkih, ko je potrebno napeti možganski trust, ne bi poželjivo obsedla. Zdaj ji prepuščam, da se zlije po mojem telesu in me očisti zamaščenih tegob, ki jih dnevno absorbiram skozi nefiltriran živelj, švigajoč mimo moje sence. Nemalokrat opazim, da se senc v resnici obrekljivi praznoverci precej bojijo, in že majhen odsev lahko v beg popelje ves ešalon mišje strahopetnosti. Včasih bi se skoraj nalezel takšne častihlepne in navidezno vplivne narave, ki se hrani v tragiki drugega. A je moralni kompas dovolj hitro potegnil zavoro, (samo)izolacija je ovrgla ideologijo pokvarjenega miša. Zdaj si upam trditi, da sem spoštovanja in ugleda vreden mačkon: vztrajen v boju za plen, human v odnosu do žrtve. Predvsem pa spoštljiv in empatičen do umirajočega planeta.
Najbolj zvest sebi sem takrat, ko začnem radikalno dvomiti v lastno povzdigovanje profesionalnega službovanja, tako značilnega za moj poklic. Hvaležen za poslanstvo, ki ga lahko opravljam, a zakaj ne bi bil poslan tudi zunaj relativne cone udobja, ki je seveda nastala z vztrajnim in marljivim delom. Ne dovolimo, da bi strah premagal naše ambicije in ustavil vrelišče našega potenciala.
