Imajo res hude poškodbe – štirje med njimi imajo amputacijo nog, dva pa amputacijo rok … Rane so globoke, hude, rane, ki jih nosijo v duši, še globlje. Najmlajši med njimi je star štiri leta. Kar se jim je dogajalo v oblegani Gazi, je srce parajoče, a vendarle ti otroci imajo zdaj upanje in so na varnem. Tam, daleč od nas, pa ostaja ogromno ujetih otrok … In zdaj se konflikt širi kot oljni madež. Večina pa nas molči. Nekateri molčijo, ker si ne upajo povedati svojega mnenja, drugi, ker se jim zdi to daleč in se jih sploh ne dotika … Obstajajo pa tudi taki, ki ne molčijo, a bi bilo bolje, da bi …, in ki izražajo svoj gnev na družbenih omrežjih. V preteklih dneh sem novico o prihodu teh ranjenih otrok zasledila tudi na Facebooku. Objavili so jo seveda vsi slovenski mediji, vendar bi jim tu položila na srce, naj filtrirajo komentarje, saj so nekateri več kot sovražni, rasistični in skrajno neprimerni. Zgražajo se nad tem, da naša država pomaga otrokom v stiski. Sprašujem se, kaj je s temi ljudmi narobe, da človeka ocenjujejo glede na barvo kože ali pripadnost neki določeni veri. To so otroci, to so nedolžni otroci, ki jim ni ostalo nič in ki potrebujejo samo mir in ljubezen, ne pa gnev, ki ga nekateri tako spretno stresajo po spletu. Sramotno in žalostno.
Prav ta teden sem imela priložnost spoznati mladega glasbenika, ki se je pred tremi leti iz Gaze preselil v Ljubljano. Opravila sva intervju, ki bo objavljen v prihodnji številki revije Stop in ki si ga boste lahko ogledali tudi na našem YouTube kanalu. Mladenič je diplomirani fizioterapevt, trenutno pa ne opravlja svojega poklica … Dela nekje drugje. Je marljiv, priden in ustvarjalen. Naprej ga žene volja do življenja, čeprav je izgubil že ogromno. Z žalostjo v očeh nam je pripovedoval o dogajanju, ki se nam zdi tako daleč stran. A ta ista žalost se je spremenila v iskrico upanja, ko je rekel, naj ne pozabimo nanje. Svoja čustva izliva na papir, nastajajo rime, ki potem pridejo do nas prek rap glasbe, ki ima močan ritem, a še močnejše sporočilo. Ne prepeva o dobrih avtomobilih in lepih dekletih … On govori o trpljenju, ki ga je doživel že kot otrok, o tem, da so ulice njegovega mesta grozljive ruševine s specifičnim vonjem. Rad ustvarja, v to je vložil veliko, in rad je v Sloveniji, kjer si je našel kar nekaj dobrih prijateljev, vendar njegovo srce ostaja v Gazi in vsakič, ko vidi trpljenje v očeh svojega naroda, trpi tudi on. Vseeno pa ostaja nasmejan … In ko sem mu rekla, da mi je zelo všeč njegova ruta, ki ji po domače rečemo »palestinka«, mi je razkril: »Ja, zelo topla je, čeprav ni videti … Prinesel mi jo je prijatelj, ki jo je kupil v neki mali trgovini, ki je ni več – ostal je le prah.« Potem je s kančkom upanja dodal: »Ko bo mogoče, bom odšel v Gazo in nabavil eno še zate!« V očeh se mu je videlo, da verjame, da upa, da bo tudi tam zavladal mir.
To upanje, ki ga ima v očeh, imajo v očeh tudi otroci, ki so se prišli v Slovenijo zdravit. Zato vas prosim, dragi spletni komentatorji, ne ugašajte upanja v očeh teh otrok, saj je to edino, kar jim ostane …