… kliče ponarodeli napev Čolnišče zasavskih folkrockerjev Orlek. Pred dnevi so s koncertom v razprodanem Kinu Šiška obeležili 35 let ustvarjanja. V tem času so se krepko zasidrali v rokenrol sceno in navrgli nekaj resnega razmisleka o svetu, v katerem živimo. Prav v komadu Čolnišče denimo v isti sapi izstrelijo kombinacijo hardrockovskega kitarskega rifa in harmonike ter opozorilni posmeh nazadnjaški farški zahojenosti s hribov iz začetka devetdesetih. Ta se je prevečkrat vtaknila v mlade in zavrla napredek. »Pokvaril je mladino, jih vabil v dolino, hvala bogu, da je umrl rokenrol.« Menda je bil škodljiv. A kaj moremo, ljudje so bili nekoč pač nerazgledani in prav muzika je to družbeno bolezen zdravila.
Kakorkoli, koncert je bil prava poslastica. Minil je brez protokolov, brez fancy introv in svetlečih animacij z logotipom na zaslonu za odrom. Performans so izvedli z najboljšim produkcijskim elementom: ljudmi. Ničesar niso skrivali za šovom, za produkcijo. Iskreno so se dali muziki in nam, obiskovalcem. Posledično je bilo iskrivo tudi pod odrom, živo in iskreno. Folk je na koncertu lovil trenutke povezanosti in ne »content za socialse«. Pismo, trikrat smo jih zvlekli na bis!
Orleki so v najboljši koncertni formi, a naloga družbenega ogledala pred njimi ni lahka. Čas gre naprej in orje po svoje. Prvič, pregovorni knapovski kumeratšaft, s katerim se zasavski lokalci tako radi kitimo, ugaša. Privatniki so izsesali življenje iz fabrik in na njihova mesta so Avstrijci postavili svoje trgovske ambasade. Pa še nekaj je. Hribovska farška zahojenost ni ugasnila! Za vraga, namesto da bi se še naprej burleskno trudila svojo mladino prikleniti na hrib, se je sama odpravila v dolino, smelo pridigat svojo zaostalost.
Nekaj ur pred šišenskim koncertom sem po ljubljanskih ulicah korakal v strnjeni vrsti protestnic in protestnikov. Neka nazadnjaška združba je prišla z bogve katerih zahojenih čolnišč v dolino, mahat z barvnimi baloni, pridigat o dolžnostih žensk, in odlagat svoja farška mnenja v njihove maternice. V bistvu so hiteli blodit, da bi bil svet, če v njem ženske ne bi smele same odločati o nosečnosti, nebeško fotošopan. Seveda smo bili na drugi strani glasni! V civiliziranem delu sveta menda vsak sam odloča, kaj bo s svojim telesom in življenjem. Sploh pa, da je ta debata moteča za vse, ki gledamo naprej. In da ji je rok trajanja potekel, še preden so na Čolnišah slišali za rokenrol.
