Ste pričakovali zmago na slovenskem izboru za Evrovizijo, mogoče tudi zaradi tega, ker ste znani po parodijah? Seveda je bilo treba prepričati še žirijo, a koliko so pripomogli sama skladba in njena vsebina ter nastop, ki je bil bolj kot ne minimalističen?
Mislim, da takšna pesem ne prinese nekega evrovizijskega spektakla, ampak je treba slediti temu, kar je sporočilo pesmi, in jo na ta način tudi podati. Preizkušali smo različne pristope pri vizualizaciji nastopa in na koncu se je izkazalo, da vse, kar je zraven, požre vsebino in potem ta ne pride do izraza. Zdelo se mi je pomembno, da se frekvenca, ki je v sami pesmi, frekvenca neke ljubezni in upanja, prenese v nastop. Glede same zmage pa menim, da je to, da sem znano ime, gotovo pripomoglo k določenemu številu glasov. Istočasno je bilo nekaj tveganja, ker me ljudje poznajo po drugih stvareh, tako da bi lahko hitro rekli, da za to ne bodo glasovali, saj me ne poznajo po tem. Ampak na koncu se je vseeno izkazalo, da so me ljudje bili pripravljeni sprejeti v drugačni podobi.

Boste nastop za švicarski oder morda spremenili?
Do 10. marca imamo čas, da vse skupaj oddamo. Jaz veliko ne bi spreminjal, seveda bo tam drugačen oder, drugačne luči. Zaupam režiserju Nejcu Levstiku, ki bo zraven tudi pri evrovizijskem nastopu. Upam, da bomo na Evroviziji dobili zeleno luč, da se lahko obrnem na glavo, tako kot sem se na Emi.

Ta obrat je močan moment.
To je moment presenečenja, ki zagotovo pritegne pozornost. Zdi se mi, da je nekaj zelo pomembnega, ko se gledalec prvič sooči s pesmijo. Nekaterim je odveč, nekaterim je primeren, ampak mislim, da se večine dotakne, vsaj glede na odzive, ki sem jih dobil.

Medtem ste že posneli evrovizijsko razglednico. Lahko že kaj razkrijete?
Vsebine razglednice še ne smemo deliti, sem pa imel prekrasen snemalni dan v Švici z odlično ekipo. Mogoče lahko povem, da smo šli v švicarske Alpe.

Kako dojemate Evrovizijo in njene trende, kaj vam to tekmovanje pomeni?
Evrovizija je šov vseh šovov, zato na neki ravni tudi mene malo srbijo prsti in glasilke zraven, da bi tudi sam na Evroviziji naredil šov. Ampak s to pesmijo to ne bo šlo. Zdi se mi, da nosi zelo pomembno sporočilo – boj z boleznijo in upanje na to, da je ta boj lahko uspešen. Zato v prvi vrsti mislim, da se lahko dotakne predvsem ljudi, ki se dejansko borijo z boleznijo. In vseh njihovih ljubljenih oseb, sorodnikov, prijateljev. Verjetno bi se na splošno lahko dotaknila vseh. Ker ljudje, kakorkoli smo si različni, imamo eno skupno stvar – in to je omejen čas na tem planetu. Zdi se mi pomembno, da to ozavestimo, čeprav si to neradi priznamo.

Govorim iz lastne izkušnje, ker se je tisti dan, ko je Mojca (Fatur, op. p.) dobila diagnozo, zdel kot najbolj grozen dan. Vse se je obrnilo na glavo, ni bilo upanja. A če zdaj pogledam nazaj, je bil to najpomembnejši dan v najinih življenjih, ker sva na svet začela gledati povsem drugače. Prioritete so se nama spremenile in postopoma sva začela slediti sebi. Izstopila sva iz hrčkovega kolesa in začela utirati svojo pot. To se mi zdi pomembno sporočilo v teh časih, ki so kar nori. In to sporočilo je pomembnejše od šova kot takega.

Jure Klobčar / Media Partner Agencija

Ali morda zdaj pogrešate igralski poklic?
Istočasno igram še v SiTi Teatru, sicer v komediji. Mogoče na trenutke pogrešam kakšno bolj raznoliko dramsko upodabljanje, ena mojih ljubših vlog je vloga Bojana v tragediji Tugomer. Je pa res, da so vloge, ki so me izpolnjevale v Drami, prišle bolj poredko. In če upoštevam še, koliko sebe daš v takšne projekte, potem na koncu pretehta to, kar zares šteje. Zdi se mi veliko pomembneje, da imam svoj čas v svojih rokah, kot da na vsake tri leta igram eno dobro vlogo.

Bi bilo mogoče sklepati, da ste se ciljano pripravljali na tekmovanje glede na parodijo evrovizijskih zmagovalcev v tem tisočletju, ki ste jo objavili kmalu po zmagi na Emi?
Ideja o nastopu na Evroviziji je v meni zorela že leta, še najbolj po tem, ko sem leta 2011 prvič vodil Emo in so ljudje začeli govoriti, zakaj pa ne pošljemo Klemna. Potem je to iz leta v leto raslo v meni, srečeval sem se z ljudmi, ki so podpirali to ideji in s katerimi smo tudi skupaj razmišljali o nekih stvareh. Potem je zamrla ter se spet zbudila in tako še nekajkrat. Nikoli pa si nisem mislil, da bom šel na Evrovizijo z balado. A ko sem posnel pesem in videl odzive svojih bližnjih, se mi je zazdelo, da bi se mogoče lahko evrovizijskih gledalcev dotaknil na drugačen način – z iskreno izpovedjo.

Kako sem se pripravljal? Potem ko sem leta 2020 na zadnji Emi, ki sem jo vodil, naredil imitacije vseh slovenskih predstavnikov na Evroviziji, sem si rekel, da bom v primeru, da bom šel kdaj na Emo ali Evrovizijo, naredil video evrovizijskih zmagovalcev. Pet let pozneje sem torej zbral ekipo in se lotil produkcije. Še enkrat poudarjam, da RTV Slovenija pri tem ni imela nič. Čutil sem, da moram to narediti. Bi sicer nekoliko bedno izpadlo, če ne bi zmagal na Emi, a zdaj se mi zdi, da močno podpira mojo pesem ter da lahko Evropi in tistim, ki so pripravljeni poslušati, ponudim celoten paket v obliki smeha in solz.

Kako se sploh lotevate imitacij, katere lastnosti opazujete, da jih potem izberete za svoje videe?
Imitacije so postale že nekaj podzavestnega, zdi se mi, da se kar zgodijo. V primeru tega videa sem pregledal vse videe zmagovalcev Evrovizije, izbral izseke, ki so se mi zdeli zanimivi, in se posvetoval z režiserjem Nejcem Levstikom. Potem sem šel posnet vokale in spremljevalne vokale za vse izbrane izseke pesmi k Mihu Goršetu, ki je bil glasbeni producent. Miha je za vsako pesem posebej na novo pripravil glasbeno spremljavo in vse skupaj združil v celoto. Celoten proces je trajal nekaj več kot dva meseca. Vmes je potekalo nabiranje kostumov, rekvizitov in materiala za masko. Nejc pa je nato vodil ekipo na snemanju, ki je trajalo štiri dni in noči. Naporno, a zaradi izjemne, pozitivne energije celotne ekipe eno mojih najlepših snemanj do zdaj.

Pri tem se je pojavil očitek, ker ste si za imitacijo temnopoltega Dava Bentona potemnili obraz ...
Tu sem bil soočen s položajem, v katerem nisem mogel zmagati. Te problematike sem se zavedal, vprašal sem številne ljudi, ali bi to lahko bilo sporno, a na žalost večinoma le Slovence, ki sem jim to ni zdelo problematično. Sem pa pričakoval, da bo narobe, če nastopim kot belec, kot temnopolt, če gospoda Bentona izrežem in nastopim samo kot belopolti predstavnik, ali pa če izrežem celoten estonski nastop ... V vsakem primeru bi bilo narobe. Zato sem se odločil za temnejši puder, da bi gospoda Bentona prikazal enakovredno vsem ostalim zmagovalcem. Po objavi videa in očitkih sem nato z orodjem YouTuba zameglil svoj obraz med imitacijo Bentona in nato še celotno podobo, kar pa je bilo videti še bolj narobe. Na koncu sem se pač odločil, da ta izsek izpustim. Tudi YouTube omogoča, da določen del izrežeš. Ne želim se zdeti kot rasist, ker to nisem. Glavno vodilo videa je, da pokažem svojo ljubezen do Evrovizije, imitacije vsakega zmagovalca po letu 2000. Sicer pa ta zgodba še ni končana ...