Med 21. in 25. avgustom na Ljubljanski grad znova prihaja Panč, eden najtrdnejših stebrov domačega stand upa, ki že več kot desetletje in pol gosti smetano domače in regionalne scene, vzgaja občinstvo in nove komike, se poklanja legendam ter poskrbi za obilo smeha in dobre volje. Ob tradicionalnih dnevnih in festivalskih vstopnicah so pred dvema letoma uvedli tudi ponudbo gurmanskih in VIP vstopnic, ki gredo za med. Več o tem nam je razkril idejni oče in organizator Panča Andrej Težak - Tešky.
Kako pogosto v času festivala gledate v nebo oziroma spremljate vremenske napovedi?
Uf … pogosto … v tednu pred dogodkom in na festivalske dni preiščem vse vremenske napovedi. Naučil sem se brati vremenske karte, nazadnje pa se tako ali tako izkaže, da je treba zaupati občutku v kosteh in pogledu tja daleč preko Alp.
Kaj se sicer zgodi v primeru slabega vremena? Obstaja rezervna, pokrita lokacija, je dogodek prestavljen na kakšen drug dan ali odpade?
V 16 letih še nikoli nismo odpovedali nobenega dneva. Najraje se na deževen dan preselimo na rezervno, pokrito lokacijo, v Festivalno dvorano, kar je za nas sicer izpad prihodka (manjše zanimanje ljudi za dogodek, manjša kapaciteta dvorane), ampak vsekakor je to lažje izvesti, kot se premikati na rezervni termin. Nihče nam ne more garantirati, da ne bo takrat spet deževalo.
Občinstvo je sicer Panč že zdavnaj vzelo za svojega, tudi vstopnice za letošnjega že pohajajo. Čemu pripisujete razloge za to?
Od prvega dneva je bil festival Panč presežek stand up dogajanja v Sloveniji. Tukaj nastopajo izbrani slovenski komiki, ki jim je uspelo v zadnjem letu ali dveh sestaviti odličnih 20 minut, med njimi so tudi še neprepoznana nova imena. Dodajamo izbor srbohrvaško in angleško govorečih komikov, ki vedno prinesejo nekaj novega. V zadnjih letih je delo seveda težje kot na začetku, saj je velik porast tovrstnih dogodkov, predvsem v Ljubljani in okolici, ampak za zdaj dobro krmilimo med njimi. Kar se pa vstopnic tiče: predvsem gurmanske in VIP vstopnice gredo že proti koncu, pa tudi pri nekaterih dnevnih se kaže, da bodo kmalu pošle.
Ko ravno omenjate gurmanske vstopnice ... Gre torej tudi smeh skozi želodec, ne samo ljubezen?
VIP vstopnice dajo malce zasebnosti na ločenem delu grajskega dvorišča, začinjene pa so tudi s kozarcem dobrega grajskega vina (tudi jaz pred Pančem nisem vedel, da grajski hrib pokriva vinska trta, iz katere pridelujejo vino). Gurmanske vstopnice pa so verjetno kombinacija smeha in ljubezni, saj se za to obliko pretežno odločajo pari. Na dogodek se pride uro prej in večerja je pripravljena, torej ni strahu, da bi v drugi polovici predstave, ki traja dobri dve uri, začelo kruliti v želodcu.
Glede na to, da ste znani tudi kot kuharski mojster, poskušate kdaj doma tudi s krožniki nasmejati svoje goste?
Za prvošolca Filipa poskušam včasih z otroškimi oblikami spraviti kako manj priljubljeno hrano s krožnika v usta, posebej se potrudim za njegove rojstne dneve, ko torta z barvami in obliko postane združenje njegovih priljubljenih junakov sezone (naslednje leto bo to verjetno nogometaš s številko 7). Največ smeha je zagotovo, ko poskušam sestaviti lep krožnik, pa mi to ne uspe. (smeh)
Se vam je kdaj ponesrečila tudi kakšna jed?
Še največkrat se mi je to zgodilo v oddaji MasterChef Slovenija. Tam je pritisk hud, časa ni nikoli dovolj, kamere delajo svoje, sodniki pa tudi vedno pridejo v najbolj neprimernem trenutku. Sploh si ne morete predstavljati, koliko paljenega testa gre v žepe moških hlač. Po odhodu iz oddaje bi lahko doma spekel princes krofov za vse slovenske komike. (smeh)
Kdo ali kaj vas najbolj nasmeji?
V zadnjem letu se zaradi potopitve Overjam festivala v Tolminu, ki je prinesel ogromno predvsem finančnih skrbi in pritiske z vseh koncev, smejim malo manj, ampak še vedno se največkrat nasmejim s svojimi tekaškimi kolegi na Polhograjski Grmadi. Med komiki pa me nasmejijo manj znani, večinoma na večerih novega materiala. Včasih, ker jim kaka šala zelo dobro uspe, še večkrat, ko se jim ne posreči. Večkrat sem s svojim smehom že nasmejal publiko in s tem pomagal začetniku, da se je pobral in nadaljeval nastop.
Glede česa pa pri vas ni šale?
Ko pride do organizacije festivala, pa čeprav ta ponuja ljudem komedijo, se ne hecam, poskušam narediti vse, in ko gre kaj narobe, sem ena velika sekira. Do sodelavcev in zaposlenih pri projektih sem zelo zahteven, ampak od sebe vedno zahtevam še več kot od drugih.
Omenili ste že, da na Panču dajete tudi priložnost svežim obrazom. Kako izveste zanje? Najdejo oni vas ali vi njih (in na kakšen način)?
Vsako leto poskušam predstaviti kaj novega, marsikomu smo na Panču odprli vrata v svet komedije, mu dali prvo veliko prepoznavnost. Nove komike vedno najdem sam. Čez leto organiziram veliko komičnih večerov, na katere vabim nepreizkušene komike, hodim na nastope, ki jih organizirajo drugi, in potem nekako izberem najboljše. Ker je zadnja leta porast mladih komikov in dogodkov, je delo veliko težje kot na začetku.
Kaj morajo imeti, da dobijo priložnost?
Vsekakor morajo prepričati z dobrimi šalami, pa ne samo mene, predvsem publiko. Da pa lahko uspejo na Panču, je pomembno, da imajo nekaj kilometrine in da se ne ustrašijo velikega odra.
S čim imajo novinci največ težav?
Na začetku je vsak presenečen, kako veliko je v resnici treba delati, da lahko postaneš komik, in koliko časa je potem potrebnega, da postaneš dober komik. Čas je treba vlagati v pisanje šal, prepisovanje in preoblikovanje le-teh, potem v vajo sam s sabo in v čimveč vaje na odru. Na začetku je vse neplačano in tudi to lahko koga, ki je sicer talentiran, ustavi.
S čim pa ste imeli vi na začetku največ težav?
Na začetku sem mislil, da bom z improvizatorskimi veščinami lahko nadoknadil manko časa za pisanje, pa se je že na prvih nastopih pokazalo, da je stand up komedija povsem drugačen format in da moraš priti z izdelanim, naučenim materialom in šele potem lahko skozi nastop improviziraš, vključuješ publiko (crowd working) in celo obračunavaš z neželenimi motilci (heklerji).
Se vam je kakšen nastop res ponesrečil in kaj je bilo krivo za to?
Že moj drugi nastop je bil popolna katastrofa, za to pa je bila kriva seveda predvsem moja neizkušenost na stand up področju, pa tudi povsem nesmiselna umeščenost stand up komikov med dva hiphop glasbenika na ogromnem Kongresnem trgu. Danes ne bi pristal na tak vrstni red, pa tudi na publiko bi se znal bolje pripraviti.
V 17 letih se je svet kar precej spremenil. Se je tudi okus publike za to, kaj je smešno?
Pred 17 leti nihče ni maral komikov s črnim humorjem, že nekaj let pa je Črni večer na Panču prvi razprodan. Je pa publika precej bolj zahtevna kot pred 17 leti. Na začetku nam je internet pomagal pri promoviranju za Slovence novega žanra, danes se je publika s pomočjo interneta zelo izobrazila. Komiki so v Sloveniji zelo napredovali in upam si trditi, da smo, tako kot v športu, tudi tukaj velesila.
Si tudi komiki zdaj upajo več kot v časih, ko ste vi začeli orati stand up ledino pri nas?
Komiki imajo zdaj možnost, da si privoščijo več, ne bi pa rekel, da so pogumnejši. Pogumen si bil pred 20 leti, ko smo orali ledino, pogumen je bil Perica Jerković, ki se je prvi odločil stopiti na oder in reči: »Jaz sem stand up komik,« pogumni smo bili organizatorji in komiki na prvih izvedbah festivala. Danes je pogumen vsak, ki premakne rob sprejemljivega, pogumen pa je tudi vsak začetnik, ki se spravi na oder.
Vi se radi preizkušate tudi v športnih izzivih. Kaj vas v bližnji prihodnosti čaka na tem področju?
Letošnje leto bom preskočil projekt #standupmaratonec, v katerem s tekom in humorjem zbiram sredstva za otroke, za naslednje leto pa spet razmišljam o slovenskih hribih, saj sem v hribih našel največ dobrih ljudi. Letos pa se zagotovo udeležim še vsaj treh 100-miljskih trail tekov v Sloveniji ali okolici.
