Posebno dodano vrednost olimpijskemu programu, ki ga lahko tudi letos spremljamo na nacionalni televiziji, predstavlja tudi rubrika Voila, razglednice iz Francije, avtorice Maje Hrvatin ter snemalca in montažerja Gregorja Kosa. Gre za potopisne pripovedi, ki nam bodo razkrivale bolj ali manj znane posebnosti Pariza in Francije. Katere zgodbe smo že in še bomo videli, pa nam je v prijetnem razgovoru zaupala Maja Hrvatin, ki pravi, da je turistični obisk v Parizu to poletje res slab in da so hoteli precej manj zasedeni. Kaj pa cene? No, te so zaradi olimpijskih iger poletele v nebo, kot pri vseh podobnih dogodkih zadnje čase.
O čem bodo govorili prispevki v rubriki Voila, razglednice iz Francije, ki bodo popestrili prenose letošnjih olimpijskih iger?
Zagotovo se bodo razglednice dotaknile vseh teh treh stvari. Bodo pa reportaže govorile o vsem francoskem po malo. 16 zgodb za 16 tekmovalnih dni, 3 minute dnevno za učenje o vsem francoskem v oddaji Olimpijski dnevnik na 1. programu Televizije Slovenija. Francoska pokrajina je neverjetno lepa, zgodovina polna velikih dogodkov in dosežkov, narod poln posebnosti. Skušala sva skozi kamero pričarati tudi, kako diši smrdeč francoski sir ali kako dišijo znani parfumi ali za katere izume je človeštvo Francozom hvaležno.
Kakšen pa je sicer odnos Francozov do olimpijskih iger? Kakšen vtis ste dobili med snemanjem prispevkov?
S snemalcem Gregorjem Kosom sva Francijo obiskala lansko poletje. Ker televizijski prispevek potrebuje kar nekaj časa, da nastane, smo se tega torej lotili julija lani. In že takrat so vsi Francozi razumljivo vedeli, da bo Francija gostila olimpijske igre. Kaj več od tega pa niti ne. Pravzaprav je kar nekaj Parižanov skrbelo, kako bo mesto zdržalo še dodatno gnečo, ki je vsako poletje že skoraj nemogoča. Pa bojijo se stavk. Menda tudi olimpijske igre ne bodo preprečile stavk nezadovoljnih državljanov. Je pač treba vzeti v zakup, da je Francija taka država, v kateri ves čas pomalo vre. Ampak ko se enkrat igre začnejo, tako je povsod po svetu, se vse to pozabi in mesta dihajo olimpijsko. Sploh ne dvomim, da bo tudi tokrat tako.
Če bi se morali odločiti med francosko kulinariko in francosko modo – kaj bi pri vas prevladalo in zakaj?
Kulinarika. Modo imam sicer rada, ampak jo raje le gledam na vedno urejenih Parižankah. Sama sem morda premalo predrzna, da bi jih v vseh trendih posnemala. V hrani pa Francozi še vedno znajo uživati. Odmori za malico so pravzaprav dovolj dolgi odmori za večhodna kosila, cene v restavracijah v času kosil presenetljivo ugodne. Ponudbe je ogromno, na vsakem koraku. Je pa res, da sva nekajkrat, ko sva snemala v manjših vasicah, ostala brez kosila, ker se pač restavracije ob določenih urah zaprejo. Zame je poseben čar tudi to, da v tako zapletenem francoskem jeziku poimenujejo določeno hrano – zato se nama je z Gregorjem v neki normandijski vasi, kjer govorijo le francosko, zgodilo, da sva na krožnik dobila vsak svojo polovico svinjske glave, še z možgani.
Kateri pa je vaš najljubši francoski kotiček, kamor radi zahajate?
Parizu sem dala že veliko priložnosti, kar nekajkrat sem ga že obiskala. Najljubše so mi recimo kavarne v soseski Saint-Germain, zelo stereotipno kičaste. Preostali del Francije pa sem v času snemanj obiskala prvič in se bom marsikam še vrnila. Najprej recimo v Sault, ko bo tam cvetela sivka.
V zadnjem času se predvsem v Španiji pojavljajo protesti proti množičnemu turizmu. Tudi Pariz je ena izmed prestolnic, ki je turistično zelo obremenjena. Ste kdaj dobili vtis, da so turisti nezaželeni v Parizu?
Strogi pariški center tako ali tako živi le od turizma in se tega tudi zaveda. Da bi bili nezaželeni, ne, zelo zelo previdni pa ja. Vsaj žeparjev je ogromno, pa tudi večjih tatvin. Sama take izkušnje sicer (trkam) še nimam. Tudi nisem še nikjer zasledila, da bi se pripravljala kaka pobuda, da bi njihovo število omejili. Zagotovo imajo Francozi od nekdaj raje turiste, ki se vsaj malo trudijo govoriti v francoščini, tudi če je ta slaba. In je potem tudi njihov vtis lahko hitro drugačen. Je pa treba vzeti v zakup, da so Francozi tako na prvo žogo malo arogantni, celo vzvišeni, pa to še ne pomeni, da bodo potem nesramni. Me pa ne preseneča, da je turistični obisk v Parizu to poletje res slab in da so hoteli precej manj zasedeni. Cene so zaradi olimpijskih iger poletele v nebo, vsi skupaj pa se bojijo še hujše gneče. Zato bi vsem, ki želijo v Pariz zaradi Pariza samega in ne zaradi športnikov, priporočila, naj ga obiščejo pozimi. Z malo sreče z vremenom bo vse skupaj precej bolj prijetno.
