Gašper Kastelic, polbrata Nik in Tilen Macedoni, Nejc Novak ter Gašper Možina so člani zasedbe Vzrock, ki so kljub svoji mladosti že dodobra opozorili nase. Njihov največji hit Pina Colada na YouTubu beleži že 2,4 milijona ogledov, v živo pa ga lahko ob vikendih slišite na veselicah po vsej Sloveniji. Svoj repertoar so fantje nedavno obogatili z novo pesmijo in videospotom zanjo z naslovom Jagode in med. Več o njej in o tem, kaj imajo sami najraje tako na kulinaričnem kot na glasbenem področju, nam je razkril Gašper Kastelic.
So jagode in med tudi za vas dobitna osvajalska kombinacija?
Tako kot smo mi vsak zase različni, se tudi naše osvajalske kombinacije razlikujejo, bodo pa za to poletje brez dvoma v igri tudi jagode z veliko medu.
Na kaj pa bi se vi najhitreje ujeli?
Tilen ima najraje pico, Nik pa testenine, ki jih tudi vedno, ko ima priliko, naroči. Mogoče sta bila v prejšnjem življenju Italijana (smeh). Nejc in jaz obožujeva kakšen dober kos mesa, čez to ga ni! Drugi Gašper pa je, presenetljivo, ljubitelj jedi na žlico. Pravi, da ima rad, da ga hrana pogreje pri srcu in v trebuhu (smeh). Vedno, ko igramo, vpraša, ali imajo morda golaž; lahko si predstavljate njegovo veselje na veselicah, kjer res strežejo golaž.
Si jedi radi pripravite tudi sami ali to raje prepustite drugim?
Če nam urnik dopušča in dan ni preveč natrpan, si kdaj skuhamo tudi sami. Največkrat pa kuhanje prepustimo tistim, ki to obvladajo. Z Nejcem sva sicer velika ljubitelja žara in poleti ob nedeljah, kadar ni kakšne veselice, ga rada zakuriva. Le kdo ne obožuje poletnih piknikov in dobro pečenega mesa z žara?
Da ste mojstri zabave, pa vsakič znova dokazujete na veselicah. Kakšna je običajna starostna in spolna struktura občinstva, ki mu igrate?
Na naših veselicah opazimo tako mlade kot tudi malo starejše, ampak lahko bi rekli, da prevladujejo mladi nekje med 20 in 30 leti. Ne glede na to, koliko je stara naša publika pod odrom, pa smo veseli vseh, ki imajo dobro energijo, pojejo in žurajo z nami. Leta niso faktor in tudi naš cilj je, da s svojo glasbo razveseljujemo in na noge spravimo vse generacije.
Kje pa ste se vi 'okužili' z glasbo?
Glasba nam je bila vsem položena v zibelko in zelo smo hvaležni našim družinam, da smo imeli priložnost odraščati ob glasbi in z glasbo. Pri prav vsakem izmed nas se je namreč nekdo od domačih ukvarjal z glasbo. Ali so igrali harmoniko, imeli ansambel, peli ... Skratka, zaradi naših najbližjih smo vzljubili glasbo in njim se moramo v prvi vrsti zahvaliti, da lahko počnemo to, kar delamo najraje.
Obožujete tako harmoniko kot rock. Eno torej po vašem ne izključuje drugega?
Absolutno eno ne izključuje drugega. In prav zato smo tudi ubrali malo drugačen način, pa to ni bilo načrtovano, ampak vsak izmed nas je na eni strani močno povezan z narodnozabavno glasbo, slovensko glasbo in harmoniko, po drugi strani pa smo veliki ljubitelji rocka in zvoka električnih kitar.
Kaj pa si najraje zavrtite, kadar ste slabe volje, da se znova orazpoložite?
Poslušaš tisto glasbo, ki jo v danem trenutku čutiš. Sam velikokrat poslušam kakšne tuje izvajalce, predvsem hrvaške – na moji playlisti se velikokrat vrtita Oliver Dragojević in Gibonni. Največ rocka v bandu posluša kitarist Nik, od slovenskega (Siddharta in Big Foot Mama se konstantno vrtita v njegovem avtu) do tujega. Ljubitelja rocka sta tudi Tilen in Nejc, Gašper Možina, ki se je bandu pridružil pred kratkim, pa je vsestranski, zna pa tudi zelo presenetiti, en trenutek posluša dalmatinske pesmi, v drugem trenutku pa si poje zelo staro skladbo Ansambla bratov Poljanšek.
Vaši dnevi so precej naporni, saj ste med vikendi zasedeni z nastopi, čez teden pa delate. Kako zmorete?
Drži, velikokrat je tempo kar precej hud. Špili čez vikend, služba čez teden, stvari se kar vrstijo druga za drugo in velikokrat sploh ne dojemaš vsega. Zjutraj se zbudiš, greš delat, popoldne naredimo kakšne vaje ali pa se služba zavleče, vsak ima kak opravek, potem je kar naenkrat tukaj vikend, ko smo cele noči na odru in naokoli po Sloveniji … In tako mineva teden za tednom in nimaš niti časa razmišljati, da je naporno. Čeprav so vikendi zelo neprespani, še vedno z veseljem povemo, da med tednom komaj čakamo na vikend, da lahko spet stopimo na oder in uresničujemo svoje poslanstvo.
Si želite, da bi bili tako uspešni, da bi lahko živeli samo od glasbe, ali vam ustreza, da tudi še delate?
Za zdaj je glasba še vedno hobi, ki je v zadnjem času postal zelo resen hobi. Ne vem, če si je kdo od nas predstavljal, da bomo že zdaj lahko igrali na velikih odrih. Mi že zdaj živimo svoje sanje, trudimo se, da bomo še boljši in morda nekoč hobi postane tudi naša služba. Mislim, da si vsak glasbenik želi, da bi lahko živel od glasbe in da bi lahko počel samo to, in pri nas ni nič drugače.
Kako pa se odločate, s kom boste sodelovali pri skladbah? Kaj vas mora najprej prepričati: besedilo, glasba, kaj drugega?
Nismo obremenjeni s tem, kdo je napisal komad. Pomembno je, da nam je všeč, da ima besedilo smisel in da ga čutimo – v nasprotnem primeru ga namreč ne moremo iskreno zaigrati in odpeti. Najbrž se zato pod večino naših pesmi podpisuje Alen Klepčar. Več kot odlično sodelujemo in hvaležni smo, da je za nas napisal že toliko skladb, ki so všeč tudi našim poslušalcem. Publika je vedno pokazatelj, ali delaš dobro ali ne.
Kaj pa si želite doseči kot band?
Tudi tukaj so naše želje kar podobne željam večine glasbenikov. Želimo si čim več igrati, izdati čim več dobrih komadov, spoznati čim več ljudi, si nabirati izkušnje, ustvarjati spomine in se ob tem zabavati. Dokler bomo mi v glasbi uživali in se zabavali, bomo tudi energijsko na odru dajali od sebe to, kar dajemo zdaj. Publika čuti iskrenost in pristnost in se zaradi tega tudi vrača na nastope. Upamo, da svojim poslušalcem vračamo vsaj polovico tega, kar oni dajejo nam.
