Z jubilejno 100. ponovitvijo prihaja na oder SiTi Teatra glasbena komedija Gledališča Koper z Urošem Smolejem, Danijelom Malalanom in Rokom Matkom. Predstava, ki je nastala po predlogi Gašperja Tiča, je komična uspešnica o treh karakterno zelo različnih sestrah, ki jih poleg skupnega očeta druži tudi ljubezen do popevk iz petdesetih let prejšnjega stoletja in glasbeni nastopi pod skupnim imenom Trio Pupe, ki ga sestavljajo Donatella, Fiorella in Marija.

Fantje, kjer smo vas trenutno ujeli?
Danijel: Pod kovtrom.
Rok: Pri obnovitvi predstave Lepo je biti Koprčan, v kateri mlade poučujemo o kulturni dediščini Kopra, pri pripravah na nov glasbeni projekt, ki je še skrivnost, pri poslušanju radia ARS in kuhanju kosila.
Uroš: Ravno pri jutranjem ritualu, ob čaju za veliko mizo in pred računalnikom.

Poleg tega se pripravljate tudi na 100. ponovitev Tria Pupe. Nam lahko malce več poveste o tej komediji?
Danijel: Glasbena komedija, ura in pol sproščene in obenem pikre zabave, ki ponuja tudi kakšno sladko-grenko resnico, a z izrazito komedijsko noto.
Rok: Če imam prav v spominu, je to osnovna ideja Danijela, da bi mi trije nekaj peli skupaj. Gašper Tič, igralec, Jaka Ivanc, režiser, Davor Herceg, glasbenik, pa so idejo nadgradili in jo tudi uspešno realizirali. 29. februarja 2024 pridite v SiTi Teater, v aprilu vabljeni v Koper, potem pa še v številne kraje po Sloveniji, mogoče bomo šle tudi v New York, ker si to želi naša Donatella.
Uroš: Trio je prvič ugledal luč sveta in se predstavil publiki že precej let nazaj. Kljub temu da je koronska pavza naredila svoje in kljub temu da smo predstavo zadnja leta igrali poredko, se nam zdi, da si zasluži svoje nadaljnje življenje. Ogromno ljudi je še ni videlo in naš cilj je, da nasmejimo in razveselimo še čim več smehaželjne publike.

Ima morda ta komedija kakšno posebno sporočilo?
Danijel: Pa ne samo eno. Tudi zato jo je treba videti.
Rok: Sprejemanje drugačnih je zelo plemenito dejanje, ljubezen pa lahko premaga še tako zahtevne tegobe v življenju.
Uroš: V osnovi se zgodba vrti okoli zapuščine, denarja. Gonilo, ki poganja svet že od nekdaj. Kljub temu pa obstajajo pomembnejše vrednote, kot je zvestoba do bližnjega, do sočloveka, povezanost, ljubezen. To je prav gotovo najpomembnejše sporočilo, ki ga skozi humor podamo v tej predstavi. Ostati zvest sebi in najbližjim.

Uroš, vi ste prvič s to predstavo nastopili v gledališču Koper, kajne?
Rok (kot Marija): Ne poslušte Fiorelle, ti pa ne prekinji Donatelle. (kot odgovor na vprašanje, ali je Uroš prvič nastopil v gledališču Koper)
Uroš: Hvala, ta mala (smeh) … Drži. Prvič sem nastopil kot gost v gledališču Koper, kot igralec v njihovi produkciji. Sem pa v tem gledališču že prej in tudi potem igral mnogokrat z raznovrstnimi gostujočimi predstavami. Je zelo prijetno gledališče, super oder, dvorana, ekipa in tudi pri publiki se čuti pregovorna odprtost, ki je tako značilna za Primorce.

Jaka Varmuž

Kje vse ste gostovali?
Danijel: Kar veliko slovenskih krajev smo obiskali. In Trebče pri Trstu. Pa tudi Gorica. In Brno na Češkem. Še vedno čakamo, da bomo šli tudi, sebe citiram: »Čez uno mejo, kjer neha polka se in začne kolo.«
Rok: Obiskali smo številne kraje po Sloveniji, da jih niti ne znam našteti, bili pa smo tudi v Brnu na Češkem.
Uroš: Evidence res nimam, ta je v rokah pristojnih iz gledališča … je pa točno tako, kot sta omenila sogovorca: prepotovali smo Slovenijo po dolgem in počez. Kljub temu je ostalo še veliko neobiskanih odrov in prizorišč, ki nas še čakajo.

Kako pa so predstavo sprejeli v Trstu?
Danijel: Odlično. Zvesta tržaška publika se je zabavala in Trio nagradila z bučnim aplavzom.
Rok: Z navdušenjem in veliko mero topline, to imam najbolj v spominu.
Uroš: Ker govorim (tudi Danijel, ampak on je domačin) v dialektu, ki izvira ravno iz okoliških vasi, sem imel kar precejšnjo tremo, da se bo v publiki našel kdo, ki bo našel sto in eno napako. Pa ni bilo tako. Pravzaprav sem dobil zelo pozitivne odzive. Navsezadnje sem zgolj Gorenjc, ki se je prelevil v Primorko. Predstava in mi/me smo bili/e lepo sprejeti/e.

Če se ne motim, gre v tej zgodbi za tri sestre …
Danijel: Res. Dve sestri in polsestra. Isti tata, mami pa sestri, torej obenem teti.
Rok: Smo tri sestre, no, jaz sem le in samo polsestra, ki koncertirajo skupaj, da bi zaslužile kakšen cekin. Ves čas nastopa pa čakamo na važen telegram, s katerim bo prispela očetova oporoka.
Uroš: Tako je. Z Danijelom/Fiorello sva sestri, imava istega očeta in mamo, Rok/Marija pa je polsestra, torej imamo skupnega očeta, ona pa drugo mamo. Iz Koroške. In kot je v navadi, je polsestra malo bolj zapostavljena in obravnavana z določeno mero zadržanosti in cinizma. Ravno te relacije ponujajo razvoj duhovitega dialoga in komičnih situacij. V osnovi je predstava pravzaprav koncert Tria Pupe, ki pa ga zamaje, predrugači novica, da je oče preminil in nam zapustil ogromno bogastvo. Sledi niz pregovarjanj na to temo, sanjarjenj, metanja polen pod noge in še in še …. Vse to seveda v rimah in na piker, duhovit način.

Kako ste prepletli temo oporoke v zgodbo treh sester? Kako je ta tema vplivala na dinamiko med liki?
Danijel: Diametralno nasprotno kot pri Čehovu in njegovih Treh sestrah.
Rok: Moja Marija pravi: »Ja, jaz bom srečna, karkol' bom dobila, vzela bom, priznam, ne bom vrnila, kako se pa ta stavek konča, vam pa tukaj ne bom razkrila. Bohlonej.«
Uroš: Ko gre za denar, vemo, kako se stvari obrnejo. Pogoltnost takrat nima meja in obzirnost, prijaznost, sorodstvene vezi so samo še floskule. Pride do »boja« za čimveč in kdo bo koga. Dinamika se tako rojeva sama od sebe. Zelo življenjska situacija pravzaprav in bržkone zrcali marsikatere odnose v naši družbi. Ni daleč od realnosti. V našem primeru gre vsekakor za komedijo in ne duhamorno obravnavanje tematike.

Jaka Varmuž

Kako ste izbrali popevke, ki ste jih vključili v predstavo, in kako so se te pesmi ujemale s potekom zgodbe?
Danijel: Popevke, razen zadnje, ki je avtorska, so vse poznane in take, da dopolnjujejo zgodbo ter vsako izmed sester karakterizirajo.
Rok: Izbrane so bile znane melodije, ki so bile obogatene z Gašperjevimi besedili, ki podpirajo naša čustvena razmerja in ki jih zaznamuje hrepenenje sester po ljubezni, malo pa tudi želja po očetovem premoženju.
Uroš: Smo trio, ki izvaja in obožuje glasbo iz petdesetih let prejšnjega stoletja. Kot je to jasno že v kostumografiji in likovni podobi, je tudi glasba prirejena na to obdobje. Izvajamo znane pop komade, tako slovenske kot tuje, ki pa so dobili preobleko in prepoznavnost petdesetih. Nekako po vzoru Andrews sisters.

Kako bi se nam torej predstavile kot Donatella, Fiorella in Marija?
Danijel: Fiorella - Cvetka: »Ku rwšca že v štartu bla sem, lepa in vesela.«
Rok: Marija je na prvi pogled skromna, nežna, ponižna, sicer včasih potrebuje malo dlje časa, da razume kakšno šalo, kar pa še ne pomeni, da se ne zna ob pravem trenutku postaviti zase.
Uroš: Donatella je »ta glavna«. Vsaj tako misli, verjame in se temu primerno tudi vede. Daje vtis, da bi šla čez trupla v pehanju za svoj prav. Je najlepša, najboljša, najbolj priljubljena. Njen večvrednostni kompleks pa je samo krinka za ranljivost, ki jo skriva in nosi v sebi.

Glede na to, da govorimo o ljubezni do popevk, katera ima najboljši posluh?
Danijel: Brez posluha ne bi daleč prišle, ljubezni do popevk navkljub.
Rok: »Ko smo troedine, imamo najboljši posluh.«
Uroš: Posluh imamo vse. S svojimi baritonskimi in basovskimi legami poskušamo čim bolj verodostojno odpeti repertoar. Večinoma nam uspeva, se pa tudi zgodi kakšen manjši kiks, kar pa je popolnoma normalno za izvajanje v živo. V bistvu to prida koncertu/predstavi sočnost in zanimivost.

Se kot sestre kdaj med seboj sporečete, namreč v igri je oporoka ...
Danijel: To je bistvo te komedije. A ne sme se razkriti preveč. Zato jo je treba videti.
Rok: Seveda, večkrat, celo prekinemo predstavo in ne želimo nadaljevati. (smeh)
Uroš: Konflikt je osnovna začimba, ki privede do komičnosti. Seveda se sporečemo.

Pretepa s »taškami« pa ni, ali pač?
Danijel: Tudi taške so, a so neprecenljive vrednosti, zato bi bilo nespodobno se z njimi taškati.
Rok: S »taškami« ne, se pa skoraj stepemo za telegram, kjer je očetova oporoka.
Uroš: Res, pretepa s taškami ni. Do fizičnega obračuna ne pride, je že verbalni tako izrazit, da ni potrebe po čem drugem.

Jaka Varmuž

Kakšen je odziv občinstva, kaj jim je najbolj všeč?
Danijel: Najbolje bi bilo to njih vprašati, a glede na odzive je pot prava.
Rok: Preplet primorskega in koroškega dialekta, ki je začinjen z odličnim petjem … ljudje naravnost obožujejo.
Uroš: Odziv je vedno super. Že to, da smo moški v vlogah žensk, je komično. To je sicer bolj novodobno dojemanje zamenjave spola na odru, kajti v času shakespearjanskega gledališča je bilo dejstvo, da moški igra žensko, nekaj popolnoma običajnega. Dialogi so izjemno spretno napisani, duhoviti, karakterizacija dodelana, vizualna podoba lepa, glasba všečna, zgodba jasna.

Kot že rečeno, kmalu bo stota ponovitev ... Ste morda zgodbo v tem času od prve premiere kaj posodobili, morda dopolnili?
Danijel: Ne, razen tega, da se pupe starajo, je komedija v osnovi vedno ista, a se sproti tudi rahlo spreminja, kot se sicer z leti spreminjamo vsi.
Rok: Gašper je bil na neki način preroški. Predstava se iz dneva v dan aktualizira sama po sebi glede na čase, ki jih živimo. Menim, da dopolnitve niso potrebne. Le natančno je treba prisluhniti zgodbi.
Uroš: Se pridružujem obema: Besedilo je pisano v rimah in v prvotni formi ostaja ves čas. Ni potrebe po aktualizaciji ali spremembi, ker so liki dodelani in zgodba v osnovi brezčasna in večno aktualna.

Kaj vas poleg te predstave čaka to pomlad, v katere projekte ste še vpeti?
Danijel: Vse, kar počnem zadnja leta, je osredotočeno na vodenje in upravljanje SSG - Slovenskega stalnega gledališča. To velja tudi za nekaj predstav taistega gledališča, v katerih igram. Trio Pupe je izjema, saj je bila premierno predstavljena, preden sem začel funkcijo, ki jo trenutno opravljam.
Rok: Čaka me uprizoritev novega družinskega muzikala, ta projekt ni skrivnost, hehe, kjer imam veliko, kompleksno in zahtevno vlogo. V tem projektu spet sodelujeva z Danijelom, vmes pa priprave na tisti zgoraj omenjeni pevski projekt, ki bo luč sveta ugledal leta 2025. Bohlonej bi rekla moja Marija.
Uroš: Ravno sem zaključil obnovo Addamsovih v MGL-ju, muzikala, ki je kar štiri leta čakal na ponovno obuditev. Poleg tega igram v še nekaj predstavah te in prejšnje sezone. Vmes skočim priložnostno pred mikrofon, posodim glas kakšnemu risanemu junaku ali TV oglasu. Sicer pa trenutno nisem v novem študiju, bom pa kmalu. Vedno je kaj, dela nikoli ne zmanjka.