»V kratkem obdobju je postala ena boljših in bolj prepoznavnih političnih novinark v državi. Tvorjenje stavkov ter pisanje zgodb je ekspresno nadgradila z uporabo televizijske slike.« S temi besedami je porota Društva novinarjev Slovenije v obrazložitvi debitantske nagrade za dosežke mladih novinarjev opisala Žano Vertačnik, ki je posebej za Stop spregovorila o svojem izjemnem delu.
Te dni mineva dve leti, odkar ste se pridružili informativnemu uredništvu na POP TV. Katera vaša zgodba je v tem obdobju najbolj odmevala?
V tem času me je zaznamovalo super volilno leto, v katerem so se zvrstili številni intervjuji in vklopi v živo, in sicer že zelo kmalu za tem, ko sem prvič sploh stala pred mikrofonom in kamero ter sem televizijsko delo šele dobro spoznala. Ponosna sem tudi na prispevke o vprašljivem večdesetmilijonskem nakupu aparatur za magnetno resonanco. Prav zares pa ne morem mimo poplav, ki so me postavile na največjo profesionalno novinarsko in tudi osebno preizkušnjo doslej.
Omenili ste poplave ... tu ne moreva mimo poplavljene Koroške, od koder ste poročali vsak dan?!
Ko se je vse skupaj z avgustovskega četrtka na petek začelo, sem bila v vsako najmanjšo spremembo v moji domači regiji vpeta na daljavo, na desetine videov in fotografij, ubesedenega strahu in panike je iz minute v minuto prihajalo na moj telefon. Prijatelji, domači, znanci, vsi moji so se znašli v »ohromljenem« položaju s prekinjenimi infrastrukturnimi in komunikacijskimi linijami. Zato sta bili zame možnosti v resnici dve, ali podaljšam takratni »dopust« in se odpravim na pomoč v domači kraj ali pa ugodim »klicu« novinarke v meni. Padla je odločitev za slednje in že kmalu sem bila z ekipo v osrčju moje Mežiške doline, kjer sem ostala približno mesec dni. Slišali smo nešteto zgodb, ki so se me dotaknile, videli marsikaj plavati po reki Meži. Srhljivo pa mi je bilo iz helikopterja uzreti tako zelo poplavljeno dolino, da sem kraje, ki jih sicer poznam do obisti, s težavo prepoznavala …
Če se ne motim, ste predavali tudi o odgovornem novinarskem poročanju glede poplav?
V čast in veselje mi je bilo izkušnjo poročanja v izrednih razmerah deliti s študenti novinarstva, ki so tik pred tem, da vstopijo v svet medijev. Kasneje sem se družila še z nadobudnimi učenci moje domače, prevaljske osnovne šole. Veliko je mladih, ki jih novinarstvo zanima in navdušuje, želim pa si, da bi vanj vstopali z iskrenim namenom delati za ljudi in biti pes čuvaj zanje v pravem pomenu besede.
Vaše delo so še kako opazili, saj ste pred nekaj dnevi prejeli nagrado za dosežke mladih novinarjev. Kaj vam pomeni to priznanje?
Večkrat povem, da sem največje priznanje letos že prejela, in to so bili odzivi mnogih mojih Korošcev, ki so avgusta nemočno preživljali najhujše dneve svojih življenj, pa so nas brez zadržkov vseskozi spuščali blizu. Ranjeni in prestrašeni so nam v trenutkih tragedije zaupali, nam odkrito pripovedovali, kaj se jim je zgodilo. Nagrada stanovskih kolegov pa je pika na i, sprejemam jo ponosno in hvaležno. Zagotovo prinaša svež veter v moja jadra za plovbo po tem razburkanem medijskem morju.
Kaj vse pa bomo opazili še v prihodnje?
Največjo odgovornost vidim v tem, da še naprej sledim dogajanju na poplavno najbolj prizadetih območjih, da kljub temu, da dopisništva na Koroškem nimamo, ostajam v stiku z ljudmi in njihovimi vsakodnevnimi tegobami. Tu in tam jih bremenijo bolj ali manj obstojni ad hoc postavljeni mostovi, plazovi, s katerih se vsipa material, na desetine je semaforjev in zoženih prometnic. Morda se sliši malenkostno, vendar je ljudi strah, da bo v regiji, od središča države odmaknjeni in večkrat pozabljeni, razdejanje še dolgo ostalo.
Kakšno je sploh vaše delo oziroma kako vse skupaj poteka v ekipi 24ur?
Zelo na kratko, dinamično! Neredko se zgodbe, ki jih spremljamo, spreminjajo iz ure v uro. In to je tisto, kar nas postavlja pred vsakodnevne raznovrstne izzive ter od nas zahteva prilagajanje, hitre in hkrati zelo premišljene reakcije, za katerimi trdno stojimo tudi po sedmi zvečer, ko se prispevki odvrtijo pred slovensko javnostjo v naši osrednji dnevnoinformativni oddaji 24ur. Razlog, da nam to uspeva, je raznovrstna, kvalitetna in zagnana ekipa.
Kaj menite, da je ena glavnih nalog vsakega novinarja?
Poročati verodostojno in profesionalno, odgovorno in za ljudi.
Če se tik pred koncem najinega pogovora vrneva nekaj let nazaj. Kako danes gledate na tisti čas, ko ste bili okronani za misico?
Predvsem so bila to zafrkljiva osnovnošolska leta, ko zelo, zelo mlada Žana ni več vedela, kakšno priložnost in kakšen izziv vse bi še pograbila, pa si je poleg odbojke naprtila še nekaj za sprostitev (smeh) in nekaj, kar jo je na koncu pripeljalo do prve voditeljske izkušnje!
Kako pa na sam projekt ŠKL, v katerega ste bili vpeti?
Mladinsko-športni projekt ŠKL je nudil predvsem priložnost za kaljenje in merjenje moči v različnih športnih disciplinah, jaz sem bila del odbojkarske ekipe in gostovanja na mnogih slovenskih šolah hranim kot zelo dragocen spomin.
Pred vrati je najlepši čas v letu. Kaj vam pomeni ta čas?
Prav zares nestrpno odštevam dneve do prvega letošnjega smučanja! Sicer pa med mojimi bližnjimi veljam za veliko ljubiteljico tega čarobnega časa, tudi zelo angažirano, da pripravim kakšno druženje. In tega se tudi najbolj veselim. Resnici na ljubo pa je prav zato, ker si želim za vse in vsakega posebej v prestolnici in na Koroškem odtrgati nekaj časa, december zame tudi eden bolj napornih mesecev. Ampak recimo, da utrujenost izničimo s pogledom na idilično zasneženo okolico, dobro obloženim omizjem in času primernimi glasbenimi podlagami.
