Salome se je v srca slovenskega občinstva zasidrala z odmevnimi nastopi v najrazličnejših televizijskih formatih, kot so Big Brother, Kmetija slavnih in MasterChef Slovenija. Njena prisotnost v medijih je rušila družbene predsodke, v biografski knjižni uspešnici Novo rojstvo pa je osvetlila pojav transspolnosti in si prislužila odlične kritike širše javnosti. V bogati karieri nam je predstavila pisano paleto talentov, od pevskega do igralskega. Z vlogo v zabavnem muzikalu Menopavza pod okriljem Špas teatra pa je zablestela še na odrskih deskah. Zdaj se podaja na samostojno pot, zato je za vas pripravila avtorski stand up kabaret Iznenada Salome, poln glamurja, neposrednosti, glasbenih vložkov, plesnih korakov, predvsem pa telovadbe za vaše smejalne mišice. V njem se bo na komični način dotaknila različnih življenjskih obdobij, po »salomejsko« obdelala slovensko estrado in vas objela s širokim čustvenim plaščem. Za posladek pa obljublja prav posebno gostjo, ki vas ne bo pustila ravnodušnih. Ljubljanska premiera v Festivalni dvorani je že razprodana, zato jo bo dan zatem, 18. oktobra, odigrala še enkrat, podala pa se bo tudi po Sloveniji: ujamete jo lahko v Kamniku, Idriji, Ajdovščini, Kranju in Novi Gorici.
Zakaj ste se odločili za avtorski stand up kabaret?
Ker imam takšno življenjsko zgodbo, da bi bilo škoda, da je ne bi dala na oder, pa tudi zaradi tega, ker celo življenje poslušam, da sem rojena standuperka in da naj to naredim. A sem si ves čas govorila, da tega ne znam napisati. Potem pa je prišlo letošnje poletje, ko sem imela zelo naporno sezono v kuhinji japonske restavracije Ondori. Avgusta sem bila prosta samo en dan, delala sem po 10, 12 ur. Imam že 54 let. Kuhinja ni za starejše, konkurirati moraš mladim in biti še bolj priden kot oni, zato sem si rekla, da bom poskusila. Šla sem domov, se usedla in v enem tednu napisala 25 strani.
Delo vam sicer ni tuje. Kdo vam je privzgojil te vrednote?
Doma smo imeli njivo in živali: svinje, purane, zajce, kokoši ..., za katere je bilo treba poskrbeti, ukvarjali pa smo se tudi s turizmom; imeli smo sobe z zajtrkom. Veliko sem pomagala mami. Zjutraj sem šla v trgovino in nabavila stvari, prišla gor in jih nesla na mizo. Nemško in italijansko sem govorila bolje kot mama, se je pa tudi ona – kot sem opazila to poletje – zelo dobro naučila jezikov. Ko so gostje odšli, sem čistila spalnico, z mamo pa sva preoblačili postelje, saj je bilo lažje, če sva to delali obe. Če smo imeli prazno sobo, sem šla pred turistični biro in čakala, da pridejo gosti, nato pa se drla: 'Privat zimmer! Camere!' Od osmega leta naprej sem hodila tudi na tržnico prodajat fige in slive. Fige so bile preštete: ena velika bela petrovka je bila eno marko, in kolikor je bilo fig, toliko sem morala prinesti domov mark. Zgodilo se je, da je bila ura že tri popoldne in nobenega več na tržnici, sama sem gledala tri fige, zato sem jih pojedla in šla domov. (smeh)
Ste radi zabavali tudi vaše goste?
Ja, že kot otrok sem bila zelo glasna. Mami to ni bilo ravno všeč. Prisotnost gostov sem tudi izkoriščala, saj me potem ni mogla tepsti, a ko so odšli zadnji gosti, sem jih dobila. (smeh) Tega ji nič ne zamerim, to je bila takrat normalna vzgoja. Delovne navade so mi kasneje prišle zelo prav. Današnja mladina jih žal nima, ker mame vse same naredijo.
Se pogosto vračate domov na Rab?
Vračam se vsako poletje. Mami ima zdaj že 86, oče pa 84 let. Grozno je, ko vidiš, koliko se spremenita v enem letu.
Med korono pa ste odkrili svoj slikarski talent. Najraje ustvarjate portrete. Delate trenutno kakšnega?
Trenutno delam eno sliko za predstavo, več pa naj za zdaj ostane skrivnost. V tem res zelo uživam, in če bi imela denar za preživetje, bi zagotovo slikala.
Ste pri sebi odkrili še kakšen talent?
To zimo sem začela kvačkati. Priključila sem se tudi skupini desetih krasnih žensk, ki se dobivajo v Medvodah in kvačkajo. Skvačkala sem si že poletno oblekico za na plažo, a je še nisem oblekla, ker letos nisem videla morja. Ko sem bila na Rabu, sem namreč hotela biti s starši.
Na žalost pa ob vas ni več vaše ljubljene Kali. Bo dobila naslednico?
Kali je bila edinstvena. Iskala sem sicer že drugo psičko, a me nobena ni pritegnila. Verjetno moram še predelati to izgubo. Prezgodaj je šla, čivave namreč živijo 20 let, pa tudi zelo nenadno je bilo. V soboto je bila zdrava, v nedeljo pa smo jo morali uspavati. Ne predstavljam si, da bi morala spet dati to čez. Bilo je zelo boleče. Je pa pri meni doma. Dala sem jo kremirati, in ko sem jo po 15 dneh dobila nazaj, sem nehala žalovati v smislu joka. Zdelo se mi je namreč, kot da je doma. En mesec sem se tudi še pogovarjala z njo, ko sem prišla domov, in hitela iz službe, saj sem imela še vedno v glavi, da moram čimprej h Kali. Počutila sem se zelo izgubljeno. Prepričana sem, da bom še imela žival. Če imaš žival, namreč nisi nikoli sam oziroma osamljen. A zdaj se mi res veliko dogaja, težko je tudi potovati, če imaš kužka, tako da bom naredila malo pavze.
(Teja Pelko, foto: Urša Premik)
