Kojić je, da spomnimo od zadnjič, dobil nogo zaradi mamil, Bajaga pa zato, ker je bil na poletnem dopustu in se ukvarjal s svojim projektom, namesto da bi šel z Boro in Aleksićem igrati v Solun za bogatune.
Bora Đorđević ni čakal dolgo in novi kitarist skupine je postal nekdanji član skupin Rok Mašina in Opus, Vidoja Božinović, bolj znan kot Džindžer, drugi od obeh novincev pa je bil Zoran Dašić, nekdanji član Šamarja. Nedolgo zatem je iz vojske prišel tudi Milatović, Golubović pa je dvignil sidro in odšel za Bajago. Po samo petih vajah je moral zaradi družinskih obveznosti projekt zapustiti še Dašić (pozneje je ustanovil skupino Legende in Bora je zanj napisal lep kup besedil), zamenjal ga je Nikola Čuturilo, kratko obdobje kitarist Električnega Orgazma. Jesen 1984 je skupina z novimi člani preigrala večinoma v klubih in čas izkoristila za pripravo novega albuma. Zadnji večer Beograjskega filmskega festivala, 20. septembra 1984, je skupina spet nastopala v Centru mladih pod imenom Debeli Bogoljub i ljuti tezgaroši (kar je bila velikokrat nenavadna praksa Riblje Čorbe, da so si nadeli »kr'neki« ime). Prav takrat je Đorđević gostoval na istoimenskem albumu skupine Bijelo dugme, ki so veljali za glavne konkurente Riblji Čorbi. Bora je skupaj z Bregovićem napisal Pediculis Pubis in jo tudi odpel z njim in Tifo. Na ta način je Đorđević spet vzbudil zanimanje tudi za svojo skupino, ki se je čez zimo podala v studio snemat novi album.
Poglej, angel, videl boš strašne reči!
Šesti studijski album Istina (Resnica) je izšel 1985, skupina pa ga je s predizvedbo promovirala na koncertu v zagrebškem klubu Kulušić. Goran Bregović je vrnil obisk in na albumu z Boro odpel Disko mišić. Jugoton zaradi dvoumnih (ali kar direktnih) političnih besedil pesmi Snage opozicije, Pogledaj dom svoj, anđele, Alo in Dvorska budala ni želel izdati albuma. Večina medijev je izdala besedilo Snage opozicije, je pesem šla v bunker in prišla nazaj na svetlo šele 1997 na albumu Treći srpski ustanak. Prav tako je moral Bora zamenjati del besedila pesmi Alo in sicer del »S planine šakal zavija, tamo je Jugoslavija«.
Čeprav so kritiki menili, da je po albumu Nočas vas zabavljaju muzičari koji piju, skupina postala preteklost, je ta novi album navdušil tako kritike kot tudi ljubitelje skupine. Album predstavlja veličastni povratek izgubljenih velikanov, večinoma zahvaljujoč Pogledaj dom svoj, anđele in velja za vrhunec njihovega opusa. Na turneji po Bosni je bolnega Aleksića zamenjal Žika Jelić, bas kitarist YU Grupe. Skupina je imela velike starostne razlike – Jelić je bil 42, Đorđević 32, Čuturilo pa 22. Maja je Bora izdal tudi prvo knjigo svojih pesmi, Ravnodušan prema plaću (Ravnodušen do joka), ki se je v mesecu dni razprodala v 10 tisoč kosih.
Ne hodi po moji ulici!
Februarja 1986 je prišel na vrsto sedmi album, Osmi nervni slom (Osmi živčni zlom), ki ga je produciral sam Kornelije Kovač, na njem pa gostuje angleška reggae legenda Eddy Grant v pesmi Amsterdam. Anglež je imel koncert v Beogradu, po njem pa ga je Bora zvlekel v studio, da je odpel dva verza. Drugi veliki hit z albuma je bil Nemoj da ideš mojom ulicom, na njem pa sta še dve politični pesmi, Tu nema boga, nema pravde in Južna Afrika '85 (Ja ću da pevam). Čeprav ti dve nista bili nič kaj drugačni od predhodnih, so se radijski uredniki držali samocenzure in ju niso vrteli. O Đorđevićevih besedilih so na začetku 1986 razpravljali celo v vrhu Zveze komunistov Jugoslavije, kar pa poslušalcev niti malo ni ganilo. 8. marca so s koncertom v sarajevski Skenderiji začeli svojo najbolj uspešno turnejo po Mrtvi prirodi, konec tega meseca pa so prvič po 4 letih razprodali beograjski Pionir in se zmagoslavno vrnili na vrh jugoslovanske rock scene. Istega leta je svoj solo album izdal tudi Milatović. Na Mednarodnem sejmu glasbe v Beogradu so dobili nagrado za skupino leta, Bora za skladatelja leta, pesem Amsterdam pa je postala hit leta.
Jebo te Čačak!
Naslednjega februarja je prišel novi album, Ujed za dušu, spet v Kovačevi produkciji s prvo priredbo, Zadnji voz za Čačak, narejeno po Last Train to Clarksville skupine The Monkees. Na njem pa presenetljivo ni niti ene politično orientirane pesmi z majhno izjemo Član mafije v karibskem slogu, v kateri Bora Zvezo komunistov označuje kot mafijo. Nesrećnice, nije te sramota in Zašto kuče arlauče sta izšla tudi na singlu, ki ga je dobilo prvih 1000 kupcev albuma. 19. julija 1987 je Riblja čorba igrala na zaključni prireditvi Univerzijade v Zagrebu, skupaj s skupinami Parni Valjak, Leb i Sol in Đorđejem Balaševićem. Bora se je povezal tudi z Arsenom Dedićem in s koncerta na Terazijah je nastal slavni neuradni album Arsen & Bora Čorba Unplugged ’87. Istega leta je Bora bral svojo poezijo na obletnici radia Studio B in dobil ovadbo za motenje javnega reda in miru, sodišče pa je odločilo, da so te pesmi že bile objavljene v revijah in zbirki in da Bora ni počel nič, kar ni bilo znano že od prej. Na recitalu v Baru ga je spet ovadil policist, ki je menil, da Bora žali delovne ljudi Jugoslavije, po daljšem procesu so padle tudi te obtožbe. 1988 je izdal album s svojo poezijo, Bora priča gluposti, (Bora govori neumnosti), posneto na večeru poezije v klubu študentov strojništva v Beogradu. Istega leta je bil sprejet tudi v Srbsko zvezo pisateljev in pesnikov, potem ko je svojo vlogo napisal kar na servieto.
Leta 1988 je Riblja čorba ob desetletnici delovanja izdala album Priča o ljubavi obično ugnjavi in kompilacijo Riblja čorba 10, ki je bila natisnjena v samo 1000 izvodih, dobili pa so prijatelji in novinarji. Koncert ob obletnici je obiskalo 15 tisoč ljudi. Pred tem so nameravali odigrati tudi dobrodelni koncert za zbiranje sredstev za obnovo cerkve Sv. Save skupaj z Balaševićem, EKV in Piloti, vendar jim oblasti niso dale dovoljenja. 1988 je v Jugoslaviji že vrelo, na albumu pa vseeno ni bilo veliko političnih pesmi. V teh nekaj letih je tudi Čuturilo začutil, da mora svojo pot, po izdaji drugega albuma Raskršće (Razpotje) je odšel iz skupine, zadnji koncert z njim je bil 14. oktobra 1989 v Sarajevo, zamenjal pa ga je kitarist skupine Bezobrazno zeleno, Zoran Ilić.
Čigav je Tito? Ma boli me k.!
Na predvečer konca države je Riblja čorba pripravila še en album, Koza nostra (pri čemer so mafijski cosa zamenjali … ja, s točno to živaljo). Pri pesmi Al Kapone so sodelovali Branimir Štulić in Azra in še nekaj drugih glasbenikov. Na albumu je priredba pesmi Chucka Berryja, Memphis, Tennessee, v njihovi izvedbi kot Crna gora, Bar, pa pesem Tito je vaš, ena od prvih pesmi v rajnki državi, kjer se je kdo odkrito norčeval iz lika maršala. Čorba je po izidu albuma gostovala tudi na Švedskem, v Romuniji in Avstraliji. Dva meseca po revoluciji v Romuniji so skupaj z Bajagovimi nastopili v Temišvarju in tri večere zapored imeli 20 tisoč obiskovalcev.
Zelena trava mojega doma... Ne seri!
Prišlo je leto 1991 in vsi vemo, kaj je prineslo. Za nekatere veselje, za premnoge pa trpljenje in smrt. Glasbeniki so bili večinoma proti vojni in tudi Riblja čorba ni bila izjema, konec 1991 so na Dunaju snemali svoj poslovilni album Labudova pesma (Labodji spev). Pri produkciji je sodeloval Oliver Mandić, veliki pop rock pevec in skladatelj. Ena od idej je bila, da se Mandić pridruži skupini, a sta se z Boro sprla in sodelovanja je bilo konec, tri pesmi, ki jih je napisal Mandić, pa niso prišle na album. No, jasno je bilo, da Labodji spev ni labodji spev skupine, na njem pa je bil le en hit, Kad sam bio mlad, še ena priredba, When I Was Young Erica Burdona, nekdanjega pevca skupine The Animals. Začelo se je obdobje vidnega zatona nekdaj velike skupine in serija neposrečenih albumov. Po Labodu je naslednji album izšel 1993 z naslovom Zbogom, Srbijo. Razen balade Jedino moje, pa priredb Zelena trava doma moga (Green Grass of My Home), Danas nema mleka (No Milk Today, heavy metal izvedba skupine Herman's Hermit) in Tamna je noč, so vse ostale pesmi ostale prezrte. Po izidu tega albuma je Riblja čorba dobila tudi prvega klaviaturista, bil je to Vlada Bajraktarević, nekdanji član zasedbe Van Gogh.
Bora s tremi prsti
Tu nastopi neko čudno obdobje, ko je Bora Đorđevič, podprt z vsem, kar teče, postal velik podpornik srbskega nacionalizma. Ekscese je imel že prej, ko je 1989 ob ideji, da razmišljajo iti svojo pot, Slovence v pesmi Žele se otcepiti označil za Bečke konjušarje (Dunajske sluge) in jih poslal … pač tja nekam. A zdolgočasen od vsega in prepojen z veselimi tekočinami je najprej s kninsko skupino Minđušari posnel kontroverzno pesem E moj druže zagrebački (kot odgovor na E moj druže beogradski, Jure Stublića). Grobo nacionalistično besedilo je vrglo v zrak hrvaške in bosanske medije, Riblja čorba pa je na ta način izgubila velik del svojih privržencev v teh dveh nekdanjih republikah. A kljub temu, da je zagovarjal srbski nacionalizem, nikoli ni podpiral Slobodana Miloševića, prezir do njega pa je večkrat omenil v pesmih na naslednjih albumih skupine in tudi na svojem albumu Njihovi dani iz 1996. Pesem Baba Jula, ki se nanaša na Miloševićevo ženo Mirjano Marković, je postala himna protestov v Srbiji 1996 in 1997. 1996 je Riblja čorba nastopala v Republiki Srpski, a brez Ilića in po nekaj koncertih so oznanili, da ni več član skupine in nadaljevali le z enim kitaristom. 1996 je bil izdan Ostalo je ćutanje (Ostala je tišina) s priredbo Jealous Guy, Johna Lennona z naslovom Ljubomorko.
Tuje melodije, genialna domača besedila
Riblja čorba se je zadnjih nekaj let vedno bolj naslanjala na priredbe, ki pa z besedili niso bile nič kaj slabše kot njihove originalne pesmi. Pesem Odlazi od mene, ubico, idi so odpele nekdanje pevke skupine Suncokret in je edina pesem skupine, ki je ne poje Đorđević. Sledili so koncerti po Kanadi, Avstraliji in Evropi. Milatović je 1997 začel svoj novi stranski projekt, hard rock band Indijanci, na istoimenskem prvencu pa je pomagal tudi originalni kitarist Rajko Kojić, ki mu je bilo to zadnje snemanje pred smrtjo. Kritiki so Vickov album z vulgarnimi besedili raztrgali. Riblja čorba je medtem izdala kompilacijo Treći srpski ustanak s političnimi pesmimi in do takrat neizdano Snage opozicije. 1997 so bili tudi na turneji Po slobodnim gradovima Srbije, mestih, kjer srbska socialistična stranka ni bila na oblasti. Na koncertu na stadionu Tašmajdan so posneli tudi dva živa albuma. Po šestih letih od razhoda je bil za 22. december 1997 napovedan tudi koncert v Hali Tivoli, a slovenske oblasti skupini niso izdale viz. Jasno, zaradi političnih stališč Đorđevića.
Ob Natovem bombardiranju Srbije 1999 je Riblja čorba izdala patriotsko pesem Samo Sloga Srbina Spašava skupaj z Bajago in še nekaj frontmani drugih skupin. Junija 1999 seje Milatović odločil, da zapusti skupino in se odseli v Avstralijo, a si je kmalu premislil, tako da je skupina brez svojega bobnarja odigrala le koncert v Zurichu v Švici. Novembra 1999 so izdali novi album, Nojeva barka,pesem Gde si pa je prispeval Bajaga, ki je tudi gostoval v izvedbi pesmi.
Konec nekega režima
Leta 2000 se je Bora politično angažiral na shodih Demokratske opozicije Srbije, da bi zrušili Miloševićev režim. Prvi album po koncu Miloševića je bil Pišanje uz vetar (Scanje proti vetru), izdan 2001. Na njem je cel kup domačih in gostov, igralec Josif Tatić pa je recitiral pesem Čekajući čoveka, manjkala pa ni niti limena muzika. Po tem albumu je 2002 skupino zapustil Bajraktarević, zamenjal ga mladi diplomiranec glasbene akademije, Nikola Zorić. Čeprav v nekih novih časih, Bori ni zmanjkalo ostrine – na albumu Ovde (Tukaj, 2003) s pesmimi Zašto uvek kurcu sviram in Pičkin dim na bonus CD-ju. Album je bil prezrt, največji hit je bila balada Poslednja pesma o tebi. 3. julija 2004 se je zgodil še en veliki koncert na bograjskem Ušću – Čorba je praznovala 25 let, beograjska frakcija Zabranjenog pušenja z Neletom pa 20 let. Na koncertu je bilo ogromno gostujočih skupin, koncert pa je bil najbolj po znan, da so Nele Karajlić in njegovi igrali novo glasbo pod imenom No smoking Orchestra, zaradi česa so njihovi fani na oder zmetali vse, kar so imeli pri roki, skupina pa je predčasno zapustila oder po le pol ure.
Nedolžna trilogija
Sredi desetletja je padla ideja, da naslednji album izdajo kot trilogijo v treh delih. Trilogija 1: Nevinost bez zaštite (Nedoložnost brez zaščite) je izšel 2005, druga dva, Devičanska ostrva (Deviški otoki) in Ambasadori loše volje (Ambasadorji slabe volje) pa 2006. Štosov Bori ni zmanjkalo niti po petdesetem letu – na koncertu v Beograjski areni 2007 je člane skupine predstavil z imeni vojnih zločincev: Nikola Zorić je bil Veselin Šljivančanin, Miša Aleksić kot Biljana Plavšić, Vicko Milatović je bil Milorad Ulemek Legija, Džindžer Božinović je bil Ratko Mladić, Bora pa se je poimenoval za Radovana Karađića. Srbska javnost je norela, koncert pa je bil izdan kot album Gladiajtori u BG Areni.
Leta 2009 izdani Minut sa njom (Minuta z njo) je bil prvi album po Pokvareni mašti, na katerem ni bilo nobene politične pesmi. Tega leta je naša pošta izdala tudi znamko z logotipom skupine. Minilo je 30 let od prvega albuma Kost u grlu, počastili so ga s koncertom 31. oktobra 2009 v Areni, izdanim kot Niko nema ovakve ljude!(Nihče nima takih ljudi).
Bora Konjušar
Dvajset let po koncu države so se strasti vsaj že malo polegle in tudi Riblja Čorba ni bila več bav bav, nostalgija je prevladala, predvsem pa so se skupaj s člani skupine postarali tudi ljubitelji, medtem ko so besedila ostala večna in so jih odkrivale mlajše generacije. Riblja čorba je izdala še dva albuma, 2012 Uzbuna! (Alarm!) in 2019 še Da tebe nije. Čeprav mu velik del Slovencev nikoli ni oprostil Bečkih konjušarov in drugih izpadov, se je sam, na pragu sedemdesetih, večkrat odkrito sramoval svojega obdobja po razpadu države. Na nek način lahko tega čudnega umetnika z izjemno prodorno in izvirno liriko tudi razumemo. Umetnik pač. Lahko ga sovražite, lahko pa občudujete njegove stvaritve, v Jugoslaviji verjetno ni bilo tekstopisca, ki bi mu
bil blizu, ideje so mu letele iz glave vsak dan.
Smo za vas in smo proti vam
Nikoli se ni povsem umaknil iz politike, čeprav ni bil niti aktiven, pa ne zaradi tega, ker bi bil podpornik oblasti – aprila 2019 je Riblja čorba nastopila na velikem shodu Vučićeve stranke, organiziranem teden dni po velikih protivladnih protestih. Tam so, po Borinih besedah, igrali le iz patriotskih vzgibov, boja vlade za Kosovo, da pa nastop ne pomeni njegove vrnitve v politiko. Zadnji album, Da nije tebe, so izdali pri City Records v domeni Pinka, na njem je tudi novi član, backvokalist Jovan Jeftić »Joca Zmaj«, ki je s skupino nastopal že vrsto let. Po Muzičarjih je bil to prvi album s pesmijo, kjer je besedilo napisal nekdo drug. Otvori oči je podpisal Jeftić, bonus pesem na albumu, Ivica Dačić, pa je poimenovana po predsedniku Socialistične stranke Srbije, ki je bil v tem času minister za zunanje zadeve. Riblja čorba je spet požela kritike javnosti, saj so pesem dojemali kot hvalospev članu režima, proti kateremu se je skupina borila v devetdesetih. Ampak ja, Riblja čorba je pač fenomen svoje vrste, kompleksen in naporen za dojemanje. V zabavnih besedilih v vseh teh letih pa je ogromno (samo)ironije in čustvenih razmišljanj, le poslušati je treba znati med vrsticami.
Desetletje umiranja
Prišela je pandemija in z njo tudi začetek konca – 29. novembra 2020 je zaradi zapletov po okužbi s Covid-19 umrl basist Miša Aleksić. Zamenjal ga je Ivan Stanković, ki je bil vsa ta leta tehnik za ozvočenje. Skupina je Aleksiću posvetila skupinski koncert 16. avgusta 2021 na Tašmajdanu, spet z veliko gosti, med njimi so bili Bajaga, pa Čuturilo, člani YU Grupe Žika in Dragi Jelić in frontman Van Gogha, Zvonimir Đukić. 2021 je srbski predsednik Vučić Đorđeviću podelil Red Karađorđeve zvezde za njegov prispevek k srbski kulturi, sočasno pa je skupina izdala deveti živi album, posnet na koncertu v Beograjski športni hali marca 1981.
Bora sosed
Zadnje desetletje smo Đorđevića, zdaj upokojenca, ko ni igral, srečevali v Ljubljani. Živel je v Kosezah s svojo slovensko ženo in kužkoma. Nekdaj udarni umetnik brez dlake na jeziku je bil belolasi gospod z dolgimi lasmi, običajno je marširal v trgovino s psičkom in vrečko, ali pa se sprehajal s svojo Dubravko. Kot nekoga, ki pri razvadah ni poznal mer, je dohitelo zdravje, imel je kronično obstruktivno pljučno bolezen. Hudo bolan je bil že aprila, ko je imel koncert v Ljubljani ob 45-letnici skupine. Konec avgusta so ga zaradi težav z dihanjem sprejeli v Klinični center, kjer je zjutraj 4. septembra umrl zaradi pljučnice. Star je bil 71 let. Nekaj dni pozneje so ga pokopali v rodnem Čačku, krsto sta nosila Bajaga in Vicko.
Zares labodji spev
Bora vsa ta leta ni miroval in ob njegovi smrti so preostali člani skupine logično napovedali konec delovanja, ki pa bo pospremljen z 21. studijskim albumom. Z naslovom Ljubav i smrt (Ljubezen in smrt) bo predvidoma izšel novembra letos. In potem bo zares konec. Ampak samo na papirju, vpliv Riblje čorbe, hočeš nočeš, ostaja velikanski. Riblja čorba je ena najbolj popularnih in prodajanih skupin iz jugoslovanske rock scene, Bora Đorđević, beograjski Bruce Springsteen, pa eden najbolj vplivnih avtorjev v zgodovini jugoslovanskega rocka. Škoda le, da je obdobje devetdesetih in Borino vpletanje v politiko pustilo temen madež na njegovem delu in delu skupine.
Bora legenda
Bora je bil rojen »buntovnik«, upornik, kot je sam napisal, scal je proti vetru in bil »anti-proti« sistemu in establišmentu. A potem je v nekem trenutku postal karikatura točno tega, proti čemu se je boril, pri tem pa je svoj izjemni talent za besedičenje potisnil v ozadje. Bil je opozicija, patriot, nacionalist, državni uradnik, tako kot je dobival, je tudi izgubljal. Bora Čorba je bil pesnik, ki ni bil tiho v nobenem trenutku zgodovine, kar tudi s prej omenjenim zasukom malce oteži ocenjevanje njegovega opusa.
Lajal je na vse in vsakogar, ampak tak je pač bil. Skozi rock & roll je postal glasbeni Robin Hood osemdesetih in idol delavskih množic, študentarije in razočaranih, ker je znal že zelo zgodaj brez milosti pokazati, da je v diamantnem sijaju neke idealistične države veliko navadnega stekla.
Zdaj, ko je Čorbe konec, lahko dodamo le, da je bil tipičen svobodomiselni Jugoslovan, srbski nacionalist in – pa če si to priznamo ali ne – malo tudi naš - Bečki konjušar.
