The B-52s, do leta 2008 še z apostrofom The B-52's, je ameriška new wave skupina, ki je nastala leta 1976 v mestu Athens v Georgiji. Originalno postavo so sestavljali Fred Schneider (vokal), Kate Pierson (vokal, bas, klaviature), Cindy Wilson (vokal, perkusije), Ricky Wilson (kitara) in Keith Strickland (bobni, kitara, klaviature). Od 1985, ko je za posledicami aidsa umrl Ricky Wilson, je skupina le še kvartet, Strickland pa se z bobnov preselil na kitaro. Ob standardni zasedbi imajo še širok nabor dodatnih glasbenikov, ki so pomagali snemati albume in igrali na turnejah.
Med njihovimi najbolj znanimi hiti so Rock Lobster, Private Idaho, Summer of Love in Love Shack, pa Meet the Flintstones iz filma o Kremenčkovih. Trikrat so bili nominirani za Grammyja, 1990 in 1991 za najboljšo pop izvedbo dueta ali skupine in 1992 za najboljši alternativni album.
Njihova glasba je precej nenavadna – črpajo iz popa petdesetih in šestdesetih, trash kulture in rock & rolla. Tudi vokali so specifični, pogosto med petjem in govorjenjem, da o obilici klaviatur in kitar ne govorimo.
Skupni nastopi
Leta 1976 so se Cindy Wilson, njen starejši brat Ricky Wilson, Piersonova, Strickland in pevec in pesnik Schneider znašli na skupni pijači v kitajski restavraciji v Athensu. Tam so potem izvedli nenapovedan jam s Stricklandom na kitari in Wilsonom na kongah in ugotovili, da sploh ne zvenijo slabo. Prvi koncert so odigrali 14 februarja 1977 na zasebni zabavi za prijatelje, z Wilsonom na kitari.
Kar pa se imena tiče, ime B-52's prihaja od zelo specifičnega sračjega gnezda, frizur, ki sta jo nosili obe pevki in spominja na nos bombnika B-52. Po drugi različici pa naj bi Strickland predlagal imeostalim, ko je sanjal, da imajo koncert v lobiju hotela in mu je nekdo prišepnil na uho 'B-52'.
Nekaj drugačnega
Galsbeni slog v začetku je bil fuzija plesne glasbe in surf rocka, izstopali pa so tudi po namerno drugače uglašeni Wilsonovi kitari in drugačnem stilu oblačenja. Njihov prvi singl je slavni Rock Lobster, ki so ga posneli leta 1978 pri DB Records, prodaja iz lastnih rok pa je dosegla 2000 primerkov, dovolj, da so postali znani in so nastopili v slanih newyorških klubih CBGB in Max's Kansas City. Ta prvi Rock Lobster in B stran z 52 Girls se precej razlikujeta od studijskega posnetka na debitantskem albumu The B-52's (1979).
Nova različica Rock Lobsterja je bila ponovno izdana kot singl, v Nemčiji in Angliji pa je bila na B strani instrumentalna verzija Running Around, ki je bil potem objavljena na drugem albumu z vokali. Nenavadna glasba je v Angliji prinesla veliko privržencev, na njihovem prvem koncertu v Londonu pa so bili prisotni številni znani glasbeniki, Sandie Shaw, Joe Jackson in Green Gartside, pevec skupine Scritti Politti. V Kanadi je singl prišel celo na prvo mesto maja 1980, John Lennon pa je prav Rock Lobster označil za razlog, da se je spet lotil pisanja glasbe (čeprav ne za dolgo).
Prvenec z Bahamov
Leta 1979 so B-52s odleteli na Bahame v Nassau, da bi v Compass Point Studios posneli prvi album. Tam jih je pričakal producent Chirs Blackwell, ki je poskrbel, da je zvok na albumu kar se da blizu zvoka z nastopov v živo, brez nasnemavanja in efektov. 6. julija 1979 izdani album je vseboval novi različici Rock Lobster, 52 Girls, šest originalnih pesmi za album in še priredbo Petule Clark, Downton. Album je postal velika uspešnica, še posebej v Avstraliji, kjer je prišel do tretjega mesta. Rock Lobster se je u vrstil na Bilboard 100, album pa je postal platinast. John Lennon je kot rečeno prvi singl uporabil za inspiracijo za zadnji Lennonov album Double Fantasy, angleški genij pa je B-52s tudi označil za njegovo najljubšo skupino.
Nazaj na otok
Že aprila 1980 so se B-52s vrnili na Bahame, da bi posneli naslednji album, kar nekaj pesmi pa so redno igrali na svojih koncertih že od 1978 in so jih prestavili ob snemanju prvega albuma, saj so že imeli dovolj materiala zanj. Močne pesmi s koncertov in koprodukcija Rhetta Davisa so poskrbeli, da je drugi album s precej bolj spoliranim zvokom zvenel bolje kot prvenec. Izdan 27. avgusta 1980, je Wild Planet naletel na ugodne kritike in prišel na 18. mesto Billboardove lestvice albumov. Private Idaho je bil drugi hit skupine, ki je prišel na Billboardovih 100. Januarja 1980 so nastopili na Saturday Night Live in na Heatwave festivalu v Torontu v Kanadi. Skupina je zaigrala v filmu Paula Simona, One Trick Pony, poleti 1981 pa so izdali Party Mix!, album s šestimi pesmimi s prvih dveh albumov, zmiksanih v dve dolgi pesmi, po eno na vsaki strani plošče.
Nesoglasja
Leta 1981 je skupina sodelovala s pevcem Talking Heads, Davidom Byrneom pri snemanju tretjega albuma. Zaradi razlik okoli usmeritve z Byrneom so snemanje prekinili, delo pa je izšlo kot mali album Mesopotamia leta 1982. Decembra 1982 so potem zares začeli snemati tretji album, Whammy! Strickland ni več želel igrati bobnov, zato so posegli po ritem mašinah, Strickland in Wilson pa sta odigrala vso glasbo na albumu, preostali trije člani pa so prispevali le vokale. Potem, ko je originalno igrala kitaro, orgle, bas in klaviature, je Piersonova preklopila na vokale, na turneji pa je še vedno stala za tipkami. V tem obdobju je moč slišati tudi eksplicitno eksperimentiranje s sintetizatorji.
Luč sveta je Whammy! Ugledal 27. aprila 1983 in prišel na 29. mesto Billboarda, pesem Legal Tender pa lestvico singlov. Na turneji je nekaj pesmi na bobnih odigral Strickland, marsikje pa so uporabili nasnete »špure«, kar je osvobodilo vokaliste, da so dodali tudi enostavno koreografijo. Trčenje z Lennonovo vdovo Yoko Ono okoli avtorskih pravic je privedlo, da je iz albuma pri ponatisih izginila priredba Don't Worry, zamenjala pa jo je Moon 83, predelana verzija There's a Moon in the Sky s prvega albuma.
Po turneji si je skupina vzela leto odmora, Fred Schneider pa je izdal svoj solo album.
Osemdeseta in tragedija
Januarja 1985 so B-52s nastopali na Rock in Rio festivalu v Braziliji pred največjo publiko do takrat. Pozneje tega leta so zapadli v krizo, ko bi morali pripravljati material za četrti album. Člani skupine so vsi živeli v isti hiši in so imeli občutek, da to ne deluje več, zato so se za nekaj časa razšli in pisali vsak zase. Snemanje se je začelo julija 1985, spet z intenzivno uporabo ritem mašin in sintetizatorjev. Med snemanjem je bil Wilson že resno bolan zaradi aidsa in razen Stricklanda tega ni videl nihče, ker Wilson ni želel obremenjevati drugih s svojim zdravjem. Umrl je 12. oktobra 1985, star le 32 let.
Po vrnitvi v studio se je Strickland naučil igrati na kitaro v Wilsonovem posebnem slogu in od takrat naprej prevzel novi inštrument. Album je izšel 8. septembra 1986 pod naslovom Bouncing off the Satellites kot mešanica solo in skupnih idej. Zaradi Wilsonove smrti izid albuma ni bil pospremljen s turnejo, narejen je bil le video za GIrl from Ipanema Goes to Greenland, nastopili pa so v nekaj britanskih oddajah in potem odšli na dvoletni počitek. Keith Strickland se je preselil v Woodstock, Piersonova in Schneider pa sta ostala v New Yorku.
Vrnitev in še več albumov
Leta 1988 se je Strickland lotil pisanja novega materiala in ko je predstavil nekaj idej ostalim, so se strinjali, da spet poskusijo ustvarjati skupaj. 1989 je izšel album Cosmic Thing, njihov komercialni preboj. Prvi uspešen je bil singl Channel Z, ki je bil veliko predvajan tudi na MTV. Sledila je turneja Cosmic Tour. Potem pa je prišel Love Shack, njihov prvi hit med prvih 40 na Billboardu in je novembra 1989 zlezel na 3. mesto. Podoben uspeh je potem ponovil še Roam. V Avstraliji, ki je prva ponorela za B-52s desetletje prej, je Love Shack ostal na prvem mestu osem tednov. Četrti singl z albuma, Deadbeat Club, ki je spominjal na zgodnje obdobje skupine, je imel video, posnet v Athensu, v njem pa se pojavi tudi glasbeni kolega iz istega mesta, Michael Stipe (R.E.M.). Pesem je prišla na 30. mesto Billboarda, album pa je prišel vse do petega mesta in dosegel večkratno platinasto naklado. V Avstraliji in na Novi Zelandiji je kraljeval na prvem mestu, v Angliji pa je dosegel osmo mesto. Izid albuma je pospremila še uspešna turneja. 1990 so bili nominirani za štiri MTV Video Music nagrade, dobili so jo za najboljši video skupine in najboljšo režijo.
Sodelovanja in Kremenčkovi
Kate Pierson je potem pela z Iggyjem Popom v njegovi Candy, 1991 pa je s Stipeom in R.E.M. posnela Shiny Happy People, pesem je prišla na 10. mesto, s skupino pa je sodelovala še pri dveh drugih pesmih. Konec 1990 se je poslovila Cindy Wilson, namesto nje je na turnejo vskočila Julee Cruise. Šesti studijski album Good Stuff so potem B-52s izdali avgusta 1992 kot trio, edini album, na katerem ni Wilsonove. Album je prišel na 16. mesto Billboarda. Good Stuff je tudi najbolj odkrito političen album skupine, čeprav so že prej opozarjali in zbirali sredstva za okolje, aids in zaščito živali.
Naslednji skok na lestvice jim je uspel 1994, ko so se kot BC-52's pojavili v filmu Kremenčkovi in odpeli naslovno pesem. Singl je prišel na 33. mesto v ZDA in 3. v Angliji. Piersonova in Schneider sta odpela tudi naslovno pesem za Nickelodeonovo serijo Rockovo moderno življenje. Za kratko obdobje se jim je pridružil nekdanji bobnar Duran Duran, Sterling Campbell, a je 2000 odšel z Bowiejem, zamenjal pa ga je Zack Alford, ki je snemal in igral že v času Cosmic Thinga. Wilsonova se je 1996, potem ko sta s Piersonovo posneli priredbo Ain't No Stoppin' Us Now za film Družabnik (1996), vrnila v B-52s.
Čas za staro slavo
Sledilo je nekaj izdaj z antologijo in priredbami starih uspehov, za epizodo Simpsonov pa so posneli parodijo Love Shack, Glove Slap. Leta 2002 je prišel čas za še eno antologijo, Nude on the Moon, skupina pa je praznovala 25 let delovanja. Na koncertu v Irving Plazi v New Yorku so sodelovali tudi Yoko Ono, Tina Weymouth in Chris Frantz in Talking Heads, predskupina pa so bili Chicks on Speed. Istočasno je izšla tudi The B-52's Universe: vodič za največji party band na svetu, prva in edina avtorizirana biografija skupine.
Konec 2004 so bili predskupina na poslovilni turneji Cher, marca 2006 pa na dobrodelnem koncertu Rolling Stones za fundacijo Robina Hooda. V naslednjih letih so izdali tri male albume z remiksi, veliko pa se pojavljali tudi v različnih oddajah.
Apostrof – ne apostrof
Do 2008 je skupinauporabljala apostrof v The B-52's, ki so ga potem izbrisali in postali The B-52s. Piersonova je kot razlog navedla, da prej ni ime ni bilo slovnično pravilno. »Ne, da je deloval posesivno, samo zdel se je odveč.«
Potem je marca 2008 izšel Funplex, prvi novi album v 16 letih (po Good Stuff 1992). Album je debitiral na 11. mestu Billboarda in takoj postal drugi najvišje uvrščeni v zgodovini skupini. Izid so pospremili z intenzivno turnejo po ZDA in potem še po Evropi. Prvi singl je biil Funplex, drugi pa Juliet of the Spirits. 18. februarja 2011 so igrali v Classic Centru v rodnem mestu Athens, štiri dni po 34. obletnici prvega nastopa. Koncert je bil posnet in izdan na DVD-ju oktobra 2011. Sledilo je še nekaj nastopov na festivalih potem pa je konec 2012 Strickland oznanil, da ne bo več igral v živo z B-52s, ostaja pa član skupine. B-52s so se potem pridružili številnim skupinam iz 80ih, ki so igrale na različnih skupinskih turnejah, med njimi Simple Minds, Tears for Fears in Culture Club. 2019 so se spet podali na samostojno turnejo, aprila 2022 pa napovedali poslovilno turnejo, skupaj s KC and the Sunshine Band. Turneja, ki bi morala trajati do 11. novembra 2022, je bila podaljšana do januarja 2023. B-52s so odigrali zadnji koncert na turneji, spet kje kot v Classic Centru v Athensu, 10. januarja lani.
Zadnji nastopi
Potem so se prestavili v hotel The Venetian v Las Vegas, kjer so nastopali maja, avgusta in septembra lani, pa letos aprila. Mesto Athens v Georgiji je maja letos oznanilo, da se bo njihova hokejska ekipa preimenovala v Rock Lobster v čast njihove skupine. The B-52s so se na socialnih omrežjih odzvali z navdušenjem in dodali: »Kot govori pesem – Let's rock!«
Fred Schneider jih ima 71, Kate Pierson 76, Keith Strickland 70, Cindy Wilson pa je najmlajša, šteje jih 67 in je tudi edina, ki ni poročena z istospolnim partnerjem. Keith Bennet je njen mož že 39 let in je dolga leta skrbel za vizualno podobo in promocijo B-52s.
