Potem ko je iz naftalina že potegnil Game Over in v seriji Tutti Frutti gostil še nekaj domačih in tujih ikon 90. in 00. let, je ljubljanskemu klubu Cirkus uspelo prekiniti tudi 12-letni molk skupine Bepop. Kar še veča apetite po povratniškem nastopu skupine Power Dancers. A da ne bomo zašli s teme: Simon, Ana, Alenka in Tinkara so po dolgem snubljenju le dahnili usodni da, mi pa smo jih spremljali skozi noč, v kateri so dodali še en kamenček v svoj veliki mozaik lepih spominov.


SLOVENSKI POP DNK

Ker smo ob Popstarsu doživeli zadnji velik val domače pop produkcije in evforijo, s katero se lahko primerjajo le trenutki kolektivne blaženosti ob največjih uspehih naših športnikov in mogoče Gorskega zdravnika, nas je zanimalo, kako sogovorniki ob 15. obletnici skupine doživljajo odnos Slovencev do domače pop in rock glasbe. Ana in Simon mislita, da ta, vsaj v odnosu do sveže produkcije, ne obstaja: »Z vsakim letom se bolj zavedamo, da je bila domača pop scena v naših časih nekaj velikega in posebnega. Zdajšnje TV-avdicije ne ustvarjajo zvezd, vse se hitro konča, nihče ne izstopa več tako zelo in ne obstane.« Z drugimi besedami: šovi so vedno večji, kariere zmagovalcev pa vse krajše.

Po drugi strani pa je čutiti nov val nostalgičnega navdušenja in ponovnega odkrivanja glasbe s preloma tisočletja, ki postaja del naše kulturne identitete. Ana: »Če je to res in smo tudi mi del tega, smo zelo počaščeni.« Tinkara: »Moja najstarejša hči Taja kar nekaj časa ni vedela za ta del mojega življenja. Nisem je silila gledati teh stvari, ko pa so jo na to opozorili v vrtcu in šoli, sem ji pokazala izrezke člankov in fotografije. Danes ji je zelo žal, da ni mogla zraven, a nastopamo sredi noči in za to je še premlada. Jaz sicer med mladimi zaznavam podobno evforijo tudi zdaj, ob Niki Zorjan, skupini BQL ... Najstniki jih zelo spremljajo in so njihovi veliki oboževalci.« In ko ravno naštevamo mlade upe: Bepop se še spomnijo snemanj s takrat še skoraj neznanim mladim producentom Raayem, ki je studio izoliral kar z vrečami krompirja.


Če verjamete ali ne, bepopke še ustavljajo na cesti za avtogram ali selfi. Ana: »Ni več tako hudo kot včasih, ko smo v lokalih iskali najtemnejši kotiček.« Tinkara: »Doma so nas navajeni, ko pa gremo v drug kraj, se še obračajo za nami.« Alenka: »Mene znajo umestiti le, ko me vidijo na odru, sicer pa mi pogosto kdo reče, da ga na nekoga spominjam. Skušam se izmuzniti, da sva se najbrž srečala na kakšnem nastopu, a če se zasmejem, me takoj prepoznajo. Moj nasmeh me še vedno izda.«

Več preberite v novi številki revije Vklop!