Ljubitelji dalmatisnkih klap in njihovega traducionalnega klapskega petja bodo tudi letos prišli na svoj račun. Po razprodanih koncertih Klape v Tivoliju 2009, Klape v Tivoliju 2010 ter Klape v Stožicah 2011, bodo dalmatinske kalpe letos napolnile Stožice. Tako pravijo. Če ste ljubitelji njihovega melosa si rezervirajte nedeljo zvečer 18. marca.
Za pokušino pred velikim dnem, ko se jim bosta kot gosta na odru pridružila Danijela in Petar Grašo, smo poklepetali z umetniškim vodjem klape Cambi Vinkom Didovićem.
Nagrade občinstva in strokovne nagrade na festivalih, dodeljene so vam bile oboje. Katere so vam ljubše?
Veste kaj, obe vrsti nagrade sta pomembni, a so mi nekako ljubše nagrade publike. Saj, ko vam več ljudi tisoč pohvali? pesem, to pomeni, da se je več ljudi poistovetilo s to pesmijo, s tem, kar ste naredili, kar ste zapeli in pomeni, da ste zadeli. Ko pa vam da nagrado žirija, vam jo da pet ljudi in ima to enostavno neko drugo težo. Ker pa so ti ljudje strokovnjaki, tudi to nekaj pomeni, a mi je vseeno ljubša nagrada publike.
Kako se na vašo glasbo odziva publika drugod po svetu? Kateremu evropskemu občinstvu je dalmatinska glasba še blizu?
Recimo temu, da je gre tukaj za zelo barvito situacijo. Poglejte, če pod tujino razumemo tudi Slovenijo, potem lahko rečem, da imajo Slovenci zelo radi lahkotno klapsko glasbo, ki se spogleduje s pop glasbo. Medtem, ko je drugje po svetu, če pod tem razumemo Veliko Britanijo, ZDA, Nemčijo, Francijo in druge države, bolje sprejeta tradicionalna klapska glasba. Tradicionalna glasba vsebuje neko posebno moč, ki podira jezikovne ovire. Tujci seveda ne razumejo o čem se poje, a čutijo neko posebno emocijo. Tradicionalna glasba je, tako kot pri vas v Sloveniji, prešla nek filter časa. Torej, glasba je enostavno pomembna in zato ostaja. In to tujci prepoznajo, seveda če je dobro izvedena. Da se razumemo, na prostoru nekdanje Jugoslavije je boljše sprejeta lahkotna klapska glasba, ki se spogleduje s pop glasbo, zunaj pa je tradicija.
Kaj ima najraje slovenska publika?
Slovenci veliko hodijo v Dalmacijo čez poletje kot turisti in imajo na to lepe spomine. Ko pridejo tja, se imajo lepo in tam poslušajo dalmatinsko glasbo. Zato to glasbo povezujejo s tem prostorom in lepimi občutki, ki so jih tam imeli. Te občutke prinesejo seboj v Slovenijo. Pozimi, ko pridejo klape v Slovenijo, jih spomnijo na vse te občutke. To je zelo lepo. Recimo pesmi, kot so Vela luka, Konobar, Ribari, Ne mora mi bit (klapa Kambi) itd.
Zakaj vam je tako zelo pri srcu prav »klapsko« petje?
Izhajam z otoka Korčula, tam sem živel do svojega 18. leta in od najzgodnejših let vpijam ta zvok. In podobno kot prej zgodba o slovenskih turistih, je bil moj prostor odraščanja prežet s tem zvokom, zato je normalno, da sem že po naravi usmerjen v to zvrst glasbe. Končal sem glasbeno akademijo, in sicer klasično smer, igral sem pop, poslušal jazz in imam zelo širok pogled na glasbo, a je normalno, da glasbo, ki ste jo poslušali med odraščanjem, nekaj kar vas spominja na starše, prednike in ves ta ambient in, da vam je bilo lepo, da jo najboljše razumete. Klapska glasba me, kadar je dobro odpeta, takoj zadane v srce. Jo najbolje razumem, je enostavno moj materni jezik v glasbenem smislu.
