"Vse pesmi sem želel posneti emocionalno. Od nekdaj se mi zdi, da imam kaj povedati, zato sem tudi povedal. En akord je ok, dva akorda sta pretiravanje. Trije akordi – in že si v jazzu. Ne moti me ponavljajoči se refren ali ponavljajoča se kitica. Navsezadnje imaš za oboje dovolj prostora, a zakaj bi imel samo tri dragulje, če jih lahko imaš šest? Rojen sem v židovski družini, a moj bog je rock 'n' roll. Prestar sem, da bi stvari počel polovično. Ne verjamem, da je lahko nekdo moralni kompas. A mogoče poslušanje moje glasbe ni najboljša ideja za konstruktivno življenje. Ali pa tudi je." Tako je ob različnih priložnostih o svojem delu govoril Lou Reed. Z radikalno drugačnimi besedili je rock 'n' roll spremenil v glasbo za odrasle. Ustvaril je mitologijo (umazane) ulice, iz katere pobeg skoraj ni bil mogoč.
Louja Reeda sem prvič videl konec osemdesetih let v prenosu nekega dobrodelnega koncerta. To je bil čas velikih spektaklov, ko so glasbeniki radi nastopali za dobrodelnost. Medtem ko je večina nastopajočih v hecnih oblačilih in s še bolj hecnimi pričeskami želela razmigati občinstvo, je suhljati možakar v očalih na oder stopil sam, opasan le s kitaro. Ob brenkanju je bolj deklamiral kot pel, a kar je povedal, je bilo neposredno, jasno in preprosto. Govoril je o ekologiji – šlo je za koncert, ki je ozaveščal o uničevanju planeta in razlagal, kako "debili zastrupljajo naš planet, nato pa jokajo, ker se v onesnaženem morju ne morejo kopati". Edini od nastopajočih je pustil globok vtis. Nekaj mesecev pozneje njegovi zgodbi o "umazanem bulevarju" s plošče New York nisi mogel ubežati, tudi zato, ker je črno-beli spot tako realistično govoril o ulicah metropole. In z njegovim imenom je bila za vedno povezana tista famozna naslovnica plošče z rumeno banano, ki si jo po želji lahko olupil. Kdo za vraga je bil Lou Reed?
"Ne me spraševati za razlago besedil, ker jih ne bom razlagal," je rad govoril novinarjem, ki so vrtali zaradi nenavadnih besedil, opremljenih z glasbo. "Pišem o stvareh okrog sebe, ne morem si predstavljati, da ne bi. In o stvareh, ki me zanimajo." In zanimala ga je temačna stran urbanega življenja. Mamila, prostitutke, zasvojenosti, seksualne iztirjenosti, refleksija življenja v zakotnih ulicah velikega mesta. Nič čudnega, da so ga s skupino Velvet Underground povsod, razen doma, tako sovražno sprejeli. V sončni Kaliforniji so imeli le nekaj katastrofalno sprejetih koncertov. Do Evrope niso niti prišli – vsaj ne do povratniške turneje leta 1993, ko so se razšli, še preden so odigrali načrtovane nastope v ZDA. Celotno kariero so kritiki in občinstvo z njim bili bitko; bil je oboževan, drugič neusmiljeno napadan, a zdelo se je, da mu ni mar. "Pravzaprav ne poznam nikogar, ki se iskreno sekira za mnenja kritikov," je povedal, a po drugi strani je bil do novinarjev neusmiljen. Če njegovih del niso poznali, se ni maral pogovarjati z njimi. Zahteval je podrobno znanje tematike, a tudi to ni bilo nujno za dober intervju. Rad se je izmikal vprašanjem, dajal kratke odgovore ali odgovarjal z vprašanji.
POT DO ŽAMETNEGA PODZEMLJA
Rodil se je v židovski družini leta 1942 in odraščal v mestecu Freeport. Kot otrok se je učil klavirja in pri desetih, navdušen nad glasbo Carla Perkinsa, prvič prijel za kitaro. Srednješolska leta je preživel v "grozljivo slabih bendih" ter se pri osemnajstih vpisal na študij novinarstva in režije na univerzi v Syracusu. Tam je srečal drugo osebo, ki mu je spremenila življenje, profesorja Delmorja Schwartza, pisatelja in pesnika, ki je pustil močan pečat.
Ta je na obsežnem in raznovrstnem opusu več kot očiten – nenavadno neposredna lirika je bila Reedovo glavno orožje. Nikoli ni bil pevec v klasičnem pomenu. "Že v mladih letih nisem pel, bolj mrmral, ker sem mislil, da ne znam peti. Nekateri ljudje se še danes strinjajo," je razlagal po štirih desetletjih kariere. Leta 1964 se je preselil v New York ("zdi se mi, da je mesto del moje DNK") in s študentskim kolegom Johnom Calom ustanovil kultne The Velvet Undergound, kjer je prvič razkril talent za realistična besedila. Skladba Heroin, ena prvih, ki jih je spisal, hkrati slikovito opisuje vso grozo zasvojenosti in evforije, ki jo droga povzroča. Zasedbo je pod svoje okrilje vzel razvpiti Andy Warhol, rekrutiral pevko Nico, jih uporabljal kot živo zvočno kuliso za svoje inštalacije, jim priskrbel založniško pogodbo ter dizajniral eno najbolj ikonografskih naslovnic 20. stoletja – bel ovitek z rumeno banano, ki jo je poslušalec lahko olupil. Bend je zvenel eklektično, lirično temačno, a za širše občinstvo preprosto preveč nenavadno. Velvet Underground s štirimi ploščami (na zadnji, peti ni bilo ne Reeda, Cala ne Nico) niso nikoli osvojili širokega občinstva, a so, kot pravi znana fraza, "vsi tisti, ki so kupovali plošče, postali glasbeniki".
METAMORFOZE TRANSFORMERJA
Po koncu kariere z VU se je za krajši čas zaposlil v očetovi računovodski firmi. Leta 1971 je posnel solistični prvenec Lou Reed, kjer je izvajal neobjavljene skladbe iz repertoarja nekdanje skupine, prvi "pravi" uspeh pa je prišel s ploščo Transformer (1972), pod katero sta se producentsko podpisala David Bowie in kitarist Mick Ronson, oba oboževalca Reedovega dela. Album je vključeval Walk on the Wild Side, Satelitte of Love, Vicious in Perfect Day, zimzelene koščke rockovske zgodovine, po zaslugi produkcije je bil ravno dovolj popovsko obarvan, hkrati lirično izjemno pester in na njem je prvič zares pel. Šlo je za Reedov "hommage" svetu Andyja Warhola. "Pop appeal" Transformerja se je razblinil že z naslednjo ploščo Berlin, sicer posneto v Londonu, ki je govorila o zasvojencih na ulicah nemškega mesta, drogi, prostituciji, družinskem nasilju; teme, o katerih je pisal vse življenje in ki so pri občinstvu puščale nelagodne občutke, zato ne preseneča, da je album pravo priznanje doživel šele tri desetletja po izidu. Na odru in za njim je ves čas menjal podobo, zdaj je bil belolas, zdaj obritoglavec, zdaj oblečen v usnje, naslednjič v ženska oblačila, enkrat naličen kot zombi, večino časa pa skrit za temnimi sončnimi očali, s katerimi je namerno ustvarjal ogrado pred občinstvom. "To so vloge, ki jih igram. Sem igralec," je povedal o metamorfozah.
TRUŠČ KOT UMETNIŠKA FORMA
Reed se ni oziral na komercialne želje založbe, eksperimentalni album Metal Music Machine (1976) je vseboval izključno kitarski trušč in piskanje ojačevalnikov. Brez strukture ali melodije so štiri kompozicije v izmeri točno 16 minut in ene sekunde (poznejša izdaja na CD-formatu je izmero skladb nekoliko spremenila) zmedle poslušalstvo in kritike. Slednji so album raztrgali, redki ga označili za eksperiment in umetniško inštalacijo, tako da ga danes običajno najdete na lestvicah "najbolj grozovitih albumov veličastnih izvajalcev". Tako kot album Berlin je tudi MMM v živo prvič v celoti izvajal šele leta 2008. Toda delo v osemdesetih je izzvenelo v primerjavi s starim repertoarjem nenavdihnjeno. Udeleževal se je dobrodelnih koncertov, največkrat za Amnesty International, in leta 1989 znova našel muzo v domačem mestu; album New York in uspešnica Dirty Boulvard sta ga vrnila v zavest javnosti. Po smrti Andyja Warhola je zakopal bojno sekiro z Johnom Calom, s katerim sta v spomin na nekdanjega mentorja posnela album Songs for Drella. Obuditev The Velvet Underground leta 1993 je bila vseeno presenečenje, a ekipa dlje od krajše evropske turneje ni zdržala. Leta 1996 so jih sprejeli v Hram slavnih Rock 'n' Rolla.
V novo tisočletje je vstopil poln elana. Album Ecstasy se je ukvarjal z odnosom moški–ženska in mu prinesel pozitivne kritike. V sklopu evropske turneje je nastopil pred papežem Janezom Pavlom II., napolnil ljubljanske Križanke in odmevno odpovedal dunajski koncert zaradi napovedi vstopa Haiderjeve Svobodnjaške stranke v vladajočo koalicijo. Odkrival je svet Allana Edgarja Poeja, stare albume ("moje pravilo je, nikoli ne poslušaj starih albumov") in se navduševal nad meditativno vadbo tai čija (Hudson River Wind Meditations). Zadnja plošča ga je vrnila k ljubezni do romanov in nemške prestolnice.
Metallica in Reed so se spoznali na koncertu ob 25. obletnici Rock 'n' Roll Hall of Fame leta 2005. Reed se je navdušil nad njihovo energičnostjo in rodil se je konceptualni album Lulu (2009), plošča, ki je naletela na zgražanje, a za katero bobnar Lars Ulrich trdi, da bo čez čas "obravnavana kot kakovostna umetnina". Reed je trdil, da so mu oboževalci Metallice celo grozili s smrtjo. Reed na plošči deklamira besedila o nemški plesalki, ki gre skozi trpinčenja ljudi, ki jih srečuje, Metallica ponuja glasno podlago, po mnenju kritikov kot "demo posnetek, neprimeren za javno predvajanje".
ZADNJI DNEVI NA ZEMLJI
Lou je maja prestal presaditev jeter, se junija že vrnil na koncertne odre, a turnejo po nekaj nastopih julija vnovič odpovedal. Od takrat se ni pojavljal v javnosti.
Po njegovi smrti je žena Lauren Anderson, glasbenica, s katero sta se poročila leta 2008, objavila javno pismo o njegovih zadnjih dnevih. "Obljubila sem mu, da ga bom spravila iz bolnišnice v domači Springs. In uspelo nama je! Lou je bil tai či mojster in zadnje dni je preživel omamljen od lepote in nežnosti narave. Umrl je v nedeljo zjutraj ob pogledu na drevesa med izvajanjem tai či forme 21, njegove roke so se premikale skozi zrak." Andersonova ga je v poslovilnem pismu označila za "borca in princa". Pokopali so ga v ožjem družinskem krogu.
