Šved se je po dveh nominacijah za grammyja v UK Top 10 že povzpel tudi s solo hitom Anywhere for you, pisal in pel tudi za Aviciija, Tinieja Tempaha, Davida Guetto in Alessa, zdaj pa sledi njegov prvi album.
Se še spomnite, kaj vas je navdušilo za glasbo?
MTV. Ob gledanju rockovskih videospotov sem se kot najstnik odločil, da kupim prvo kitaro in se naučim igrati skladbe, ki so mi bile takrat všeč.
Pri trinajstih ste že imeli svoj bend in že kot najstnik tudi ponudbo založbe, ki pa je padla v vodo. Kaj se je zgodilo?
Navdušeni nad Nirvano smo z bratom in prijatelji nastopali s priredbami njihovih pesmi, pozneje pa so nas osvojili britanski pop in rock bendi 90. let, s katerimi smo odkrili tudi zgodnje U2. Z bendom smo takrat res posneli kar nekaj skladb, ki pa niso nikoli izšle. To se pač včasih zgodi v glasbeni industriji.
Vaše skladbe so zmes britpop besedil in plesnih ritmov.
Ja, to je kar dobra oznaka. S plesno glasbo sem začel koketirati pred petimi leti, ko sem spoznal Michela Zitrona, s katerim zdaj skupaj piševa pesmi in glasbo. V plesno sceno sva poskusila vnesti malo bolj intimne pesmi in močna besedila z evforičnimi refreni, in kaže, da nama je uspelo.
Kaj vam je pomenilo prvo mesto na UK Top 40?
Osvojitev prvega mesta britanske lestvice malih plošč s skladbo Don't you worry child mi je veliko pomenila predvsem zato, ker mi že sama pesem veliko pomeni in mi je všeč, da so jo tako dobro sprejeli tudi poslušalci (v ZDA se je prodala v nakladi 5,5 milijona izvodov in Johnu prinesla drugo nominacijo za grammyja, op. p.). Z Michelom sva jo napisala že leta 2010, ko sva se šele dobro spoznala. Neko nedeljo sva zmačkana sedela v njegovem studiu in se pogovarjala o tem, kak odnos imava vsak s svojim očetom. Začela sva se poigravati z osnovno melodijo, besedilo pa je nastalo zelo hitro. Vse skupaj sva spisala v enem dnevu.
In kako sta pristala v objemu Swedish House Mafie?
Najprej sva pesem obdržala zase, pokazala sva jo le nekaj prijateljem in že takoj sva vedela, da sva ustvarila nekaj posebnega, a si nisva mogla niti predstavljati, kakšna uspešnica bo postala. Tudi po več mesecih se je nisem naveličal in več producentov nama je predlagalo, da bi jo posneli. Sebastiana Ingrossa iz SHM sva srečala v Stockholmu decembra 2010. Michel ga je povabil k nama, odigrala sva mu nekaj pesmi in poleg tega, da mu je bila všeč ta pesem, nama je predlagal, da napiševa melodijo še za eno, ki je pozneje izšla kot Save the world (in Johnu prinesla prvo nominacijo za grammyja, op. p.). Tisto je bil naš prvi projekt in šele takrat sva se odločila, da tudi Don't you worry child posnameva s Swedish House Mafio.
Vam je uspeh te skladbe zelo spremenil življenje?
Ja, zelo. Pred tem sem delal od 9. do 17. ure in ves prosti čas namenil prebijanju na sceno. Po tem hitu pa sem lahko pustil službo, življenje povsem posvetil glasbi, začel nastopati po svetu, pripravljati svoj album in nadaljeval s pisanjem skladb za druge.
Švedi ste že desetletja eden glavnih motorjev svetovnega popa. S čim uspevate?
Kaj pa vem. Mogoče je to povezano z občutkom za melodiko naše cerkvene glasbe, ki jo gojimo že stoletja. Poleg tega imamo zelo dobro uho za glasbene smernice v ZDA in Veliki Britaniji, ki jih potem nadgradimo s svojimi idejami in že omenjeno melodiko. Poleg tega pa smo navajeni trdega dela in držimo se rokov. Pri ustvarjanju glasbe v praksi to pomeni, da ne gremo iz studia, dokler ni izpiljena vsaka podrobnost.
Opišite nam svoj najbolj nor nastop.
S prvo samostojno turnejo sem obiskal tudi Rio. Na tonski vaji je bilo vse v redu, ko pa sem se zvečer vrnil v klub, tam ni bilo več odra. Lastnik mi je odgovoril, da so ga morali umakniti, da so spravili v klub več ljudi, saj je zanimanje za moj nastop preseglo pričakovanja. Na koncu sem pel na kupu zvočnikov in vse skupaj je izpadlo super, saj je bil klub nabito poln, v njem nora energija, ljudje pa res za žur.
