V svoji 30-letni karieri je bila Vivien Leigh večinoma odrska igrala v vlogah številnih shakesperianskih junakinj kot so Ofelia, Kleopatra, Julija in Lady Macbeth. Pozneje se je posvetila tudi filmu, čeprav je vmes imela dolga obdobja neaktivnosti. 1999 jo je Ameriški filmski inštitut uvrstil na 16. mesto največjih filmskih zvezdnic klasičnega Hollywooda, zaradi njene izjemne naravne lepote pa je ljudje kot igralko preprosto niso jemali resno.
V drugi polovici življenja jo je javnost poznala kot Lady Olivier, ko je bila od 1940 do 1960 poročena z igralsko legendo Sirom Laurencom Olivierjem. Skupaj z njim je večkrat stala na odru, on je tudi režiral, delila pa sta si tudi tri filme. Vse življenje je trpela za bipolarno motrnjo in posledicami tuberkuloze.
Indija, Francija, Italija in ves svet
Leighova je bila rojena kot Vivian Mary Hartley 3. novembra 1913 v Indiji kot edini otrok Ernesta Richarda Harleya, britanskega posrednika in njegove žene Gertrude Frances. Medtem ko je bil oče Škot, je bila mama mešanica irskega, perzijskega in armenskega rodu.
Očeta so 1917 prestavili v Bangalore kot oficirja indijske konjenice, mama in Vivian pa sta ostali v Ooctamundu, kjer je kot triletna prvič nastopila na odru v predstavi mamine amaterske gledališke skupine. Mama je tudi poskrbela, da je Vivian zelo veliko brala in je dobro poznala sodobne pravljice, grško mitologijo in tudi indijsko folkloro. Pri šestih letih jo je mama poslala v Anglijo v London v šole, od kjer jo je čez dve leti izpisal oče in je spet dolga leta potovala s staršema in živela v različnih evropskih državah, med drugim se je odlično naučila govoriti francosko in italijansko, v domovino pa so se vrnili 1931. Potem, ko si je ogledala film Jenki iz Connecticuta, se je določila, da bo postala igralka in se vpisala na Kraljevo akademijo dramskih umetnosti v Londonu. Istega leta je spoznala 13 let starejšega odvetnika Leigha Holmana, se z njim poročila decembra 1932 in prekinila študij, oktobra 1933 pa se jima je rodila hčerka Suzanne.
Naj se začne kariera
Prijatelji so jo prepričevali, da bi vendarle sodelovala tudi pri filmu in tako je debitirala v angleškem musicalu Stvari se popravljajo (1935), čeprav ni bila podpisana. Zatem si je našla agenta, da bi ji vendarle pomagal pri igralski karieri. John Gliddon je menil, da Vivian Holman ni najbolj posrečeno ime za igralko, zato je po več predlogih postala Vivian Leigh. Gliddon jo je priporočil tudi režiserju in producentu Alexandru Kordi, ki pa je menil, da v njej ni igralskega potenciala. Zatem je nastopila v gledališki igri Krinka kreposti režiserja Sydneya Carrolla, kjer so jo opazili tudi kritiki, dobila pa je tudi medijski prostor. Daily Mail je pohvalil njeno izjemno sposobnost hitrega spreminjanja razpoloženja, po čemer je bila tudi znana. Na premieri je bil tudi Korda, ki je priznal svojo zmoto in ji ponudil filmsko pogodbo. Ko se je igra prestavila na večje odre, se je pokazalo, da Leighova nima dovolj močnega glasu in da zanimanje publike vendarle ni tako veliko, zato je Krinka počasi ugasnila. Carroll je v gledališkem listu narobe zapisal njeno ime kot Vivien z E in od takrat je bila – Vivien.
Leta 1960 se je Leigh spomnila svojih prvih kritik in nenadne slave ter komentirala, da se je »da se je zdelo neumno, da so rekli, da sem odlična igralka. Mislila sem, da je hudobno reči, saj so mi naložili breme in odgovornost, ki ju preprosto nisem zmogla nositi, in potrebovala sem leta, da sem se naučila to sprejemati.«
Laurence Veliki
Jeseni 1935 so jo v restavraciji hotela Savoy predstavili Laurencu Olivierju in njegovi prvi ženi Jill Esmond. Par je tam večerjal po predstavi Romeo in Julija. Olivier ji je čestital za Krinko kreposti, kmalu pa je začela tudi nastopati v njegovih produkcijah. V filmu Ogenj nad Anglijo (1937) sta se zapletla tudi v afero, potem ko sta v filmu igrala ljubimca. Oba sta še bila poročena z drugima.
V vrtincu odra in filma
Čeprav ni imela veliko izkušenj, je v z Old Vic Theatrom nastopila kot Ofelija v Olivierjevi produkciji Hamleta v Elsinoru na Danskem. Olivier se je spominjal, da je pred odhodom na oder radikalno spremenila razpoloženje, začela je vpiti na njega in potem gledala v steno. »Nastopila je brez težav in naslednji dan se sploh ni spominjala dogodka.« To je bilo tudi prvič, da je spoznal njeno bipolarno motnjo. V tem času sta tudi zaživela skupaj in ker njuna mož in žena nista privolila v ločitev, sta morala po standardih filmske industrije svojo zvezo skrivati.
Njen film Jenki v Oxfordu (1938) je bil prvi, ki jo je predstavil ameriškemu občinstvu. V času produkcije filma je pokazala, da je zelo težko delati z njo in njenimi muhami, zato je Korda celo zagrozil, da ne bo nikoli več delala z njim. Naslednji film je bil Londonski pločniki (1938) s Charlesom Laughtonom,v tem obdobju pa je Olivier odpotoval v ZDA, da bi razširil svojo igralsko kariero in priporočil tudi Vivien. Leighova je takrat tudi prebrala novelo v Vrtincu in naročila svojemu ameriškemu agentu Myronu Selznicku, da jo omeni svojemu bratu Davidu Selznicku, ki je pripravljal filmsko različico igre. »Kar sama sem se povabila v vlogo Scarlett O'Hara,« se je spominjala. Na avdiciji je blestela in čeprav Olivier ni bil izbran za Rhetta Butlerja, je ona zadela terno.
David Selznick je poznal njeno delo in čeprav je bil navdušen nad njenimi filmi, jemenil, da bi bila kot Scarlet videti preveč angleško. Potem, ko jo je preizkusil še režiser George Cukor, jo je izbral med štirimi kandidatkami – ob njej so se za vlogo potegovale še Paulette Goddard, Jean Arthur in Joan Bennet. Cukor je nekoč omenil, da ga je osupnila predvsem igralkina neverjetna neukročenost.
Snemanje največjega
Snemanje V Vrtincu je bilo za Vivien naporno. Cukorja je zamenjal Victor Fleming, s katerim se je ves čas prepirala. Z Olivio de Havilland sta se redno dobivale s Cukorjem in prejemali njegove nasvete za vlogo. Dobro se je razumela s Clarkom Gableom, De Havillandovo in Carole Lombard, Clarkovo ženo, nikakor pa z Lesliem Howardom. Včasih je delala po sedem dni na teden in ko ji je bilo najbolj hudo, je po telefonu poklicala Olivierja, ki je delal v New Yorku in se mu izpovedala, da sovraži filme in snemanja.« Film je Leighovo izstrelil v orbito in čeprav ni marala pozornosti in je trdila, da je le igralka, ne zvezdnica, je zapisala svoje ime med zvezde tudi z Oskarjem za najboljšo igralko, enim od desetih za film.
Drugo življenje
Februarja 1940 se je Jill Esmond ločila od Olivierja, Holman pa od Vivien, ki je dobil tudi skrbništvo nad hčerko Suzanne. Olivier in Vivien sta se poročila 31. avgusta 1940 na njunem ranču v Kaliforniji z le nekaj gosti, kmalu zatem pa je nastopila na avdiciji za vlogo b Hitchcockovi srhljivki Rebecca (1940), v katerem je igral Olivier. Selznick je menil, da ni primerna za to vlogo, enako je rekel tudi Cukor, ki je bil tudi Hitchcockov mentor. Prav tako ni dobila niti vloge ob možu v Prevzetnost in pristranost (1940). Skupaj bi morala potem nastopiti v Waterloojski most (1940), pa je Selznick zamenjal Oliverja z Robertom Taylorjem, enim najbolj popularnih igralcev tistega časa. Film je bil velika uspešnica in utrdil njeno priljubljenost med publiko in kritiki. Zakonca OLivier sta potem na broadwayski oder postavila Romea in Julio. Kritiki so se zmrdovali nad predstavo, ki je postala polomija, lastni finančni vložek obeh igralcev pa je zanju pomenil pravo finančno katastrofo.
Skupaj sta potem producirala in posnela Tista Hamiltonova ženska (1941), kjer je Olivier igral Horatia Nelsona. Film je posredno nagovarjal ameriško publiko za vojno podporo, čeprav ZDA še niso bile v vojni in je bil zelo popularen tako v ZDA kot tudi v Sovjetski zvezi. V Veliko Britanijo sta se vrnila šele 1943, Vivien pa je nastopala na turneji po Severni Afriki za zavezniške vojake, dokler ni zbolela s hudim kašljem in vročino. 1944 so ji diagnosticirali tuberkolozo v levem pljučnem krilu in kar nekaj časa je preživela v bolnišnici. Med snemanjem Cezar in Kleopatra (1945) je odkrila, da je noseča, a je doživela splav, kar jo je pahnilo v globoko depresijo in še bolj čudaško obnašanje ter redne živčne zlome. Olivier je povedal, da je bilo ta obdobja mogoče napovedati – po več dneh hiperaktivnosti je sledila depresija in zlom, ki se ga ni spominjala.
Gremo naprej
Leta 1946 so ji zdravniki dovolili, da spet dela in začela je v predstavi Barva naših zob, njena filma iz tega obdobja, Cezar in Kleopatra (1945) in Ana Karenina (1948) pa nista bila komercialno uspešna, sploh ker je v tem času Hollywood bojkotiral angleške filme. Leta 1947 je Olivier dobil plemiški naziv, sama pa je postala Lady Olivier. 1948 je bila z Laurencom na turneji po Avstraliji in Novi Zelandiji in nabirala sredstva za Old Vic, ki se je znašel pred zlomom. V tem času sta se vedno bolj prepirala in pred eno od predstav jo je celo udaril. Na koncu uspešne turneje sta bila oba izčrpana in bolna, Olivier pa je zapisal, da je prav tu »izgubil Vivien«. Po turneji sta skupaj zaigrala tudi v Antigoni v West Endu.
Nek tramvaj tu in tam
Leighova je potem blestela v predstavi Tennesseeja Williamsa, Tramvaj Poželenje v vlogi Blanche DuBois, Olivier pa je sedel na režiserskem stolčku. Po 326 predstavah je vlogo ponovila še na filmu, kjer se je odlično razumela z Marlonom Brandom, zelo malo pa z režiserjem Elio Kazanom, ki mu ni bila všeč vloga, ki si jo je na odru zanjo zamislil Olivier. Namesto nje si je sprva želel Jessico Tandy in Olivio De Havilland, a je potem, ko je snemanje napredovalo, postal vedno bolj navdušen nad njo. »Plazila bi se po zdrobljenem steklu, če bi to pomagalo pri prepričljivosti,« je povedal Kazan.
Film je Vivien prinesel še drugega Oskarja za žensko vlogo, britansko BAFTA in nagrado newyorških filmskih kritikov. Tennessee Williams je po ogledu filma povedal, da je Vivien Leigh prinesla v lik vse, kar si je zamislil in še marsikaj, o čemer ni niti sanjal. Igralki njena vloga ni bila preveč všeč – pozneje je povedala, da jo je pahnila v norost.
Duševne težave
V začetku petdesetih sta z Olivierjem nastopala v mnogih predstavah tako v ZDA kot v Evropi in igralka se je vedno pogosteje zlomila. Januarja 1953 je s Petrom Finchom na Šri Lanki snemala Sprehajališče slonov, a je kmalu po začetku doživela živčni zlom in jo je zamenjala Elizabeth Taylor. Olivier jo je odpeljal domov v Anglijo, kjer mu je v obdobju redke prisebnosti priznala, da ima afero s Finchem že vse od 1948. Okrevanje je trajalo več mesecev, njeno norost pa so poznali tudi Olivierjevi prijatelji. David Niven je povedal le, da je »zelo zelo nora«.
Pozneje tega leta je dovolj okrevala, da je z možem lahko nastopila v igri Speči princ in v naslednjih dveh letih v še nekaj predstavah kot so 12. noč, Macbeth in Tit Andronik. Njeno stanje se je zdelo stabilno, 1955 pa je s Kennethom Morom posnela Litvakov film Globoko plavo morje. Leto zatem je dobila glavno vlogo v igri Mehurček južnega morja, a jo je prekinila, ko je izvedela, da je noseča. Spet je splavila in sledila je še ena večmesečna epizoda depresije. Pridružila se je Olivierju na njegovi evropski turneji Tita Andronika, a je s svojim vedenjem spravljala ob živce prav cel ansambel. 1959 je po Mehurčku igrala v še eni igri Noela Cowarda, Pazi na Lulu!, kjer so jo kritiki zelo hvalili. V tem času se je odselila od Olivierja in začela razmerje z igralcem Johnom Merivalom, ki je vedel za njeno duševno stanje in mu je obljubil, da bo skrbel zanjo. Istega leta je sledila tudi ločitev, Olivier pa se je zatem poročil z igralko Joan Plowright. V svoji avtobiografiji je Laurence Olivier povedal: »Ves ta čas obsedenosti s hudičem, manično depresijo, uničujočimi spiralami padanja, je obdržala svojo sposobnost, da prikrije in zadrži svoje stanje pred vsemi, le pred mano ne, za katerega bi pričakovali, da mu bo povzročala težave.«
Zadnja leta
Merivale je prinesel neko stabilnost zanjo, sama pa je Radie Harris, ameriški kolumnistki povedala, da bi »raje živela kratko z Larrjyjem (Olivierjem) kot dolgo brez njega«. Ob njej je stal tudi prvi mož Leigh Holman. Od 1961 do 1962 je bila na novi turneji po Oceaniji in latinski Ameriki in je blestela tudi brez Olivierja. Čeprav še vedno s fazami depresije, je nadaljevala v gledališču in 1963 dobila nagrado Tony za vlogo v Tovarich, posnela pa je filma Rimska pomlad gospe Stone (1961) in Ladja norcev (1965), ki je bil tudi njen zadnji. V njem se je do konca borila s svojo boleznijo in vseeno zbrala dovolj moči, da je odigrala težko vlogo. Njeni izbruhi so bili na sporedu vsak dan, a sta bila soigralca Simone Signoret in Lee Marvin razumljiva in sočutna. Za vlogo je dobila nagrado francosko Kristalno zvezdo, L'Etoile de Cristal.
Težak konec
Maja 1967, ko se je pripravljala za vlogo v igri Krhko ravnotežje, se je vrnila tudi tuberkuloza. PO nekaj tednih počitka se je zdelo, da je bolje, zvečer 7. julija 1967 je Merivale odšel iz njunega stanovanja na Eaton Squareu na nastop v svoji predstavi in se vrnil malo pred polnočjo in videl, da spi. Pol ure pozneje je stopil v spalnico in videl njeno telo na tleh. Ugotovili so, da je skušala oditi do kopalnice, a je imela pljuča polna tekočine in se je zadušila. Merivale je prvega obvestil Olivierja, ki je preboleval raka prostate v bližnji bolnišnici. Ta je takoj odšel tja in pomagal Merivaleu premakniti njeno telo na posteljo ter ostal ob njej, dokler je zjutraj niso odpeljali pogrebci. 8. julija so mediji objavili njeno smrt, v vseh londonskih gledališčih pa so za eno uro ugasnili luč. Stara je bila 53 let.
