Ne samo country, tudi nasploh Hiram King »Hank« Williams velja za enega najbolj pomembnih ameriških glasbenih ustvarjalcev 20. stoletja. Posnel je kar 55 singlov, ki so prišli med prvih 10 na country lestvici Billboarda, od tega pet po njegovi smrti, 12 pa se jih je zavihtelo na vrh.
Žal so njegovo kratko kariero zaznamovali poškodba hrbtenice, alkoholizem, odvisnost od tablet in dvoboj dveh pomembnih žensk v njegovem življenju. Hank Williams je umrl star le 29 let.
Kmetavzar z juga
Hank Williams se je rodil kot Hiram Williams 17. septembra 1923 kot tretji otrok družine na podeželju Mount Olive v zvezni državi Alabama. Njegova družina je angleškega in velškega rodu, njegov dedek pa se je boril še v ameriški državljanski vojni, najprej na strani juga, potem pa je, ko so ga ujeli, prestopil k Uniji na sever. Hankov oče Elonzo je bil železniški inženir, ki se je za kratko udeležil tudi prve svetovne vojne.
Najstarejši Hankov brat, Ernest, je umrl le 2 dni po rojstvu leta 1921, leto pozneje je dobil sestro Irene. Ob rojstvu so opazili, da ima dojenček prirojeno lažjo napako hrbtenice, znano tudi kot spina bifida, kjer zunanji del vretenc ponekod ni povsem zaprt. Razmaki so tako majhni, da hrbtenjača ne zdrsne, vseeno pa okvara povzroča bolečine vse življenje.
Vsi z nekaj glasbe
Pri treh letih je Hank spremljal svojo mamo, ki je igrala orgle v lokalni cerkvi in z njo pel cerkvene pesmi. Pri šestih letih je dobil tudi prvi inštrument, ustno harmoniko. Ker so očeta na železnicah pogosto premeščali, se je z njim po Alabami selila tudi družina. 1930, ko je bil Hank Williams star 7 let, so pri očetu opazili obrazno paralizo. Po preiskavah so odkrili, da ima stari Williams možgansko anevrizmo in ga hospitalizirali v vojaški veteranski medicinski center v Louisiani, kjer je ostal kar osem let, večino obdobja odraščanja svojega sina, skrb za družino pa je prevzela mama Lillie.
Jeseni 1933 so Williamsa poslali živet k teti in stricu v Fountain, njuna hčerka Opal pa se je preselila v obratni smeri, da bi obiskovala šolo v Georgiani. Od tete se je Williams naučil igrati kitaro in spoznal lokalne napeve. V času velike depresije je mama Lille poprijela za vsako delo, da je lahko preživela družino, vmes je odprla hišo s prenočišči, ki je pogorela, se spet selila in poskušala ponovno. Po nekem naključju je Hankova sestra Irene spoznala senatorja iz Alabame, J. Listerja Hilla in mu zaupala težave, s katerimi se ubada njena družina. S Hillovo pomočjo je družina končno dobila očetovo invalidsko pokojnino in kljub njegovemu stanju so relativno dobro prestali hudo obdobje.
Edini pravi učitelj
Williams je svojo prvo kitaro menda dobil pri šestih letih in se prilepil na lokalnega temnopoltega uličnega glasbenika Rufusa Paynea in mu sledil po celem mestu, ta pa ga je v zameno za obroke, ki jih je pripravljala Hankova mama, učil igranja kitare. Ker je bil Payne doma v bluesu, je Williams hitro dojel, kako pomembna sta ritem in natančnost. 1937 se je Hank sprl s svojim učiteljem telovadbe zaradi vaj, ki bi jih moral izvajati. Njegova mama je zahtevala, da ga šola nažene in ko ga niso, je preselila družino v Montgomery, Hank pa je izgubil stik s svojim prvim in edinim učiteljem, vse dokler tudi ta ni prišel za njimi, kjer pa je 1939 umrl v revščini.
Kratka, a veličastna kariera
Tako Hankova kot družina tete in strica so 1937 pristali v Montgomeryju, kjer so skupaj odprli novo prenočišče. Hank si je takrat uradno spremenil svoje ime iz Hiram v Hank in istega leta nastopil na reviji talentov in pobral 300 dolarjev nagrade v današnjih dolarjih, ko j e pel svojo prvo pesem, WPA Blues, za katero je napisal besedilo, melodijo pa si se ji sposodil pri Rileyu Puckettu. Hank Williams nikoli ni znal brati not, v svoje kompozicije je vključil pripovedovanje zgodb in osebne izkušnje. Po šoli in ob vikendih je igral na pločniku pred studiem radia WSFA, kjer so ga opazili producenti in tako je mulc občasno nastopal v studiu s skupini Dada Crysela in dobil celo svojo oddajo. Avgusta 1938 se je na vratih nenadoma pojavil oče in ostal le toliko, da je praznoval Hankov rojstni dan, potem pa se je vrnil na rehabilitacijo.
Hankovi uspešni radijski nastopi so ga prepričali, da si želi glasbene kariere, zato je sestavil svojo skupino, Drifting Cowboys in z njimi pogosto vskočil kot gostujoči izvajalec v lokalni plesni dvorani. Skupina je prekrižarila jug in osrednji del Alabame, mama Lillie pa je kmalu zatem postala tudi njihova menedžerka. 1939 je Hank Williams opustil šolo in se v celoti posvetil glasbeni karieri, medtem ko se je mama dogovarjala za koncerte, ceno in fante tudi občasno vozila na nastope. Brez šolskih obveznosti se je njegov doseg razširil tudi iz Alabame v Georgio in na Florido, največkrat pa so igrali pred filmskimi projekcijami in v barih. V tem času je še ne polnoletni Hank že veselo posegal po alkoholu in pogosto zapil ves honorar. Med turnejami se je vračal v Montgomery in na radiu vodil svojo glasbeno oddajo.
Talent za milijon dolarjev
Ameriški vstop v drugo svetovno vojno Hanku ni prinesel nič dobrega. Zaradi padca z bika med nekim rodeom v Teksasu in poškodbi hrbtenice ni bil sposoben služenja vojske, med tem ko so vse ostale člane ansambla vpoklicali. Tudi nadomestni glasbeniki so si po tekočem traku podajali kljuko, saj marsikateri med njimi ni prenesel njegovega pijančevanja. 1942 je zaradi alkohola dobil nogo tudi pri WSFA. Na nekem koncertu je srečal Roya Acuffa, še eno legendo countryja, ki ga je opozoril zaradi popivanja: »Sin, imaš talent in glas za milijon dolarjev in možgane za 10 centov.«
Hank Williams se je naslednje leto in pol preživljal kot navaden pristaniški delavec in šel celo do Oregona, kjer je delal v ladjedelnici. 1943 je v Banksu v Alabami spoznal Audrey Sheppard, ki ga je v kratkem času postavila nazaj na noge in streznila. Poročila sta se 1944 na bencinski črpalki v Andalusiji v Alabami, zakon pa zaradi tega, ker od prejšnje ločitve Audrey še ni minilo 60 dni, po takratnih zakonih ni bil veljaven. Leta 1945 sta se oba vrnila v Montgomery, kjer se je Williams uspešno vrnil tudi na radio. Tam je razširil svoj repertoar tudi z lastnimi pe4smimi in izdal prvo pesmarico, v katerije bila tudi njegova I'm Not Coming Home Anymore. Williams je postal uveljavljen pisec glasbe, žena pa njegova menedžerka, ki je občasno pela in igrala v njegovi skupini.
Ko kariera vzleti
Septembra 1946 se je zaman potegoval za nastop v oddaji Grand Ole Opry v Nashvillu, potem pa sta z Audrey poskusila dobiti pozornost Acuffa in njegovega partnerja Freda Rosea pri njuni novi založbi. Po zapeti pesmi, medtem ko je Rose v studiu igral ping pong, je Hank Williams dobil prvo pogodbo za šest pesmi. 11. decembra 1946 je posnel svojo prvo pesem, Wealth Won't Save Your Soul, Never Again in Calling You. Izdane pesmi so bile uspešne, zato je Rose za Williamsa poiskal večjo založbo, bila je to povsem sveža snemalna divizija Loews Corporation, MGM Records. Pri njih je Hank 1947 posnel prvi hit, Move It on Over. Potem se je preselil v Shreveport v Louisiano in se pridružil radijski oddaji Hayride na KWKH radiu, od kjer je po radijskih valovih dosegel celotni jugovzhod ZDA. Po pogodbi z radiem je nastopal tudi v Teksasu in Louisiani, a za vikend je vedno bil na voljo za svojo oddajo. Po še nekaj mernih hitih je 1949 izdal priredbo Lovesick Blues, ki je postala neverjeten hit in tičala na prvem mestu lestvic kar štiri mesece. Novi menedžer Oscar Davis mu je odprl tudi vrata v Grand Ole Apry, kjer je nastopil junija 1949 in moral nazaj na oder kar šestkrat. Takrat je sestavil tudi novo zasedbo Drifting Cowboys, z Audrey pa sta dobila tudi sina, Hanka Williamsa mlajšega. Tega leta je osvojil vrh lestvic s še štirimi drugimi pesmimi.
Velik in največji
Hank Williams je vstopil v petdeseta kot izredno dobro plačan glasbenik, zaslužil je 1000 dolarjev na koncert ali 12.700 današnjih dolarjev. Williams je začel pod imenom Luke the Drifter snemati tudi pesmi, v katerih je govoril moralne nauke. Z drugim imenom je nastopil zato, ker bi gostje v barih, ko so iz juke boxa izbrali glasbo Hanka Williamsa, dobili pa bi njegove pridige, pogosto udarili po napravi in jo poškodovali. Čepravje bila prava identiteta Potepuškega luke skrivnost, pa je Williams dele teh pesmi pogosto uporabil med nastopi.
V tem času je nastalo še več uspešnic, My Son Calls Another Man Daddy, Long Gone Lonesome Blues, Why Don't You Love Me in I Just Don't Like This Kind of Livin. 1951 je bila hit pesem Dear John, z B strani pa je Cold, Cold Heart postala ena najbolj znanih pesmi Hanka Williamsa. Pop različica, ki jo je istega leta odpel Tony Bennet, je ostala na lestvicah 27 tednov. Konec poletja 1951 je pomenil tudi vrhunec njegove kariere, ko je bil na turneji z Bobom Hopeom in drugim igralci. Oktobra je posnel demo legendarne There's a Tear in My Beer za svojega prijatelja Big Billa Listerja, ki je acetat brez oznak pospravil v škatlo s ploščami in shranil v svoji hiši, ko se je preselil, pa je škatla ostala v kleti. Mnogo let pozneje je original dal njegovemu sinu Hanku Jr., ki je iz tega naredil hit z videom, v katerem igra s svojim takrat že pokojnim očetom. Novembra 1951 je Hank Williams izdal šele svoj prvi album, Hank Williams Sings in tega meseca tudi prvič nastopil na televiziji, v oddaji Perryja Coma na CBS, kjer je pel Hey Good Loking.
Življenje polno problemov
Vse pa ni šlo gladko. Že maja tega leta so Williamsa sprejeli v bolnišnici zaradi alkoholizma in bolečin v hrbtu, tam je ostal tri dni. Novembra je med lovom s prijateljem iz ansambla padel med skokom čez jarek in še poslabšal svojo prirojeno okvaro hrbtenice. 13. decembra je bil operiran in samovoljno odšel iz bolnišnice na božični večer s steznikom in poln tablet proti bolečinam. Naslednje leto je oddelal več televizijskih nastopov, našel pa je tudi čas za skok čez plot s plesalko Bobbie Jett, ki mu je rodila hčer, Jett Williams. Potem je junija 1952 posnel svoj največji hit Jambalaya (On the Bayou) in še nekaj drugih ter se maja ločil od svoje žene Audrey. Že naslednji dan je posnel You Win Again in čustveno I won't Be Home No More. V tem času je spoznal tudi Billie Jean Jones, punco country pevca Farona Younga, ki je živela blizu njega in zaradi nje izpustil veliko nastopov v oddaji Grand Ole Opry. Tam se je zgodba končala 11. avgusta 1952, ko so ga odpustili zaradi česa drugega kot – pijančevanja in neresnosti. Vrnil se je v Sherveport na radijske postaje in na njihove turneje. Njegovi koncerti so bili odlični, kadar je bil trezen, a ko je bil pijan, se sploh ni pojavil na odru. Oktobra 1952 se je tudi poročil z Billie Jean.
Konec je blizu
Njegovo zadnje snemanje je bilo 23. septembra 1952, ko je sponel Kaw-Liga, Your Cheatin' Heart, Take These Chains from My Heart in I Could Never Be Ashamed of You. Proti koncu 1952 je imel že resne težave s srcem in poleg vsega je v Oklahoma Cityju naletel še na lažnega zdravnika Tobyja Marshalla, ki mu je predpisal amfetamine, morfij in druga zdravila, ki so njegovo stanje še poslabšali. Svoj zadnji koncert turneje je imel 19. decembra v Austinu v Teksasu zadnjič pa je nastopil na radiu v Montgomeryju 21. decembra v dobrodelne namene. Prvi zakon z Audrie je bil turbulenten in je hitro razpadelm hkrati pa se je Audrey tudi borila s svojo taščo Lillie za prevlado nad Hankom. Hčerka Jett iz afere z Bobbie Jett se je rodila pet dni po njegovi smrti, ki jo je posvojila njegova mama Lillie, po njeni smrti pa je šla v rejo in za očeta izvedela šele v začetku osemdesetih. Drugi zakon z Billie Jean sta izpodbijali mama in Audrey in dosegli, da je bil razveljavljen ter je ostala brez dediščine.
Zadnji večer
Williams bi moral na Silvestrovo 1952 nastopiti v Charlestonu v West Virginiji. Karte so bile večinoma razprodane že pred koncertom. Ker zaradi snežne nevihte ni mogel potovati z letalom, je prosil prijatelja Charlesa Carra, da ga odpelje na koncert. 30. decembra sta seustavila in prenočila v Mirminghamu v Alabami, naslednje jutro pa nadaljevala do Konxvillea v Tennesseeju, kjer sta poletela proti cilju, a se je moralo letalo zaradi še ene snežne nevihte vrniti. Tam sta se odpravila v hotel, kjer je moral zaradi kombinacije zdravil in alkohola pri Williamsu posredovati zdravnik. Vbrizgal mu je dvojno dozo vitamina B12 in četrt zrnca morfina. Po odhodu iz hotela so morali portirji nesti Williamsa do avtomobila, njegov prijatelj pa je pozneje povedal, da se je Hanku nenormalno kolcalo.
Vmes je klical promotor in povedal, da je koncert odpovedan in da naj se odpravita kar v Canton v Ohiu na novoletni koncert. Malo čez polnoč na novega leta dan sta s Carrom prispela v Bristol v Virginiji in se ustavila v majhni restavraciji, kjer je utrujeni Carr po 20 urah vožnje prosil lokalno taksi družbo, da ju odpelje naprej. Voznik Don Surface, Williams in Carr so se odpravili naprej, dokler se niso ustavili na črpalki v Oak Hillu v Virginiji, kjer sta voznik in Carr ugotovila, da je Williams na zadnjem sedežu mrtev. Obdukcija v lokalni mrtvašnici je pokazala, da je Hank Williams umrl zaradi akutne odpovedi srca. Williamsa so, starega le 29 let, pokopali 4. januarja v domačem Montgomeryju.
Življenje po smrti
Tudi ko Hanka Williamsa ni bilo več, so na svetlo prišle še njegove neizdane pesmi, novembrska Take These Chains From My Heart je aprila 1953 dosegla tudi prvo mesto na country lestvicah, julija pa In Won't Be Home No More pa četrto mesto. Hank Williams velja za prvega country superzvezdnika in zelo talentiranega glasbenika. Mnogo glasbenikov petdesetih in šestdesetih, tudi Elvis, Bob Dylan in Beatli, je imelo Williamsa za navdih. Glasbenika sta tudi njegova otroka Hank Williams Jr. in Jett Wiliams, pa vnuki Hank Williams III in Sam Williams in vnukinji Hilary in Holly Williams.
Hank Williams je 1987 posmrtno dobil Grammyja za življenjske dosežke, dve leti pozneje pa je slavni duet s sinom o Solzi v pivu dobil Grammyja za najboljše country vokalno sodelovanje, video pa nagrado Akademije za country glasbo. O Hanku Williamsu so posneli tudi nekaj filmov in dokumentarcev, prvega že 1964 z Gerogeom Hamiltonom, Your Chatin' Heart.
