Spencer Tracy velja za velikana Hollywooda, devet nominacij samo za Oskarja, sodelovanja z velikani filma in izjemna kemija s Katharine Hepburn tako na platnu kot izven, je ljubiteljem dala nekaj izjemnih filmov, po drugi strani pa je možakar, ki je bil poročen tudi s steklenico, zadnja leta komaj preživel na nogah.
Težaven že kot otrok
Spencer Bonaventure Tracy se je rodil 5. aprila 1900 v Milwaukeejuv ZDA kot drugi sin mame Caroline in očeta Johna, prodajalca tovornjakov. Oče je bil katoliškega irskega porekla in tudi Tracy je bil vzgajan v tem duhu. Spencer je bil težaven in hiperaktiven otrok, ki skorajda ni hodil v šolo. Pri devetih letih sta ga starša poslal k nunam, da bi tam popravil svoje vedenje. Pozneje se je pošalil, da »ne bi nikoli šel nazaj v šolo, če bi se dalo naučiti brati podpise v nemih filmih tudi drugače.« Kot otroka so ga navdušili filmi, ki jih je lahko gledal znova in znova, scene pa je potem sam zaigral sosedom in prijateljem. V najstniških letih je obiskoval več jezuitskih akademij, kjer so mu, tako je rekel sam, uspeli izbiti hudobijo in mu pomagali izboljšati ocene.
Ah, šola, mornarica!
Na eni od njih je začel obiskovati tudi gledališke predstave s svojim prijateljem in pozneje prav tako igralcem, Patom O'Brienom. Ker je imel šole dovolj, sta se z O'Brienom v iskanju bolj zanimivih dogodivščin prijavil v mornarico. Poslali so ju na urjenje v Illinois, kjer sta bila tudi ob koncu prve svetovne vojne. Tracy je dosegel čin vodnika, a nikoli ni šel na morje, februarja 1919 je bil odpuščen Njegov oče si je srčno želel, da bi vsaj eden od otrok dobil univerzitetno izobrazbo, zato je Tracyja peljal nazaj v srednjo šolo, kjer je maturiral in se februarja 1921 vpisal na Ripon College, da bi študiral medicino.
Ah šola, igralstvo!
Na fakulteti je bil zelo popularen in aktiven, že poleti 1921 je nastopil v glavni vlogi v igri Resnica, kar je bila dovolj velika spodbuda, da ga je oder čez noč zasvojil. Postal je skoraj obseden z igranjem in je govoril le o tem. S še nekaj sošolci je ustanovil skupino Campus Players, s katerimi je nastopal na turnejah, bil pa je tudi član debatnega krožka in na enem od gostovanj v New Yorku je šel na sprejemne izpite na Ameriško akademijo dramskih umetnosti. Nad njim so bili tako navdušeni, da so mu ponudili šolnino. Aprila 1922 je zapustil Ripon skupaj z O'Brienom, s katerim sta stanovala skupaj in živela praktično v revščini. Tracy je dobil tudi mesto v igralskem podjetju akademije in debitiral v New Yorku v predstavi Gostje na poroki oktobra 1922, tri mesece pozneje pa je bil že na Broadwayu kot tihi robot v R.U.R. Na akademiji je diplomiral marca 1923.
Težki začetki
Po diplomi se je pridružil ansamblu v White Plainsu v New Yorku, kjer je dobival obrobne vloge. Nezadovoljen s tem, se je preselil v Cincinnati, kjer ni pustil vtisa. Novembra 1923 je dobil manjšo vlogo v komediji na Broadwayu, a so jo ukinili po samo 25 uprizoritvah. Šlo je samo še na slabše. V New Jerseyu je imel komaj za hrano, januarja 1924 je igral v Winnipegu, ker so tudi kmalu ugasnili program. Sreča se mu je končno nasmehnila pomladi, ko je spoznal menedžerja Williama Wrighta, ki mu je pomagal do odrskega partnerstva z mlado igralko Seleno Royle, ki je že ustvarila ime na Broadwayu. Njune produkcije so postale zelo gledane in Tracy je padel v oči nekemu producentu, ki mu je ponudil glavno vlogo v novi predstavi, ki pa se je spet izjalovila in po tem se je vrnil nazaj k Wrightu. Jeseni 1926 je še tretjič poskušal srečo na Broadwayu v predstavi Georgea Cohana, Rumeno, kjer si je prisegel, če se tudi ta izjalovi, se bo posvetil drugemu poklicu. Bil je zelo živčen, preden je začel delati, Cohan je bil eno največjih imen ameriškega gledališča, a na vajah mu je rekel: »Tracy, ti si prekleto najboljši igralec, kar sem jih videl.« Rumeno je doživel premiero septembra 26 s 135 ponovitvami. »Čene bi bilo Cohana, bi opustil oder.«
Na vrhu in spet na tleh. In spet na vrhu.
Cohan je posebej zanj ustvaril vlogo v naslednji igri, Baby Cyclone, ki se je začela leto pozneje in postala velik hit, delal pa je še eno Cohanovo dramo, Šepetajoči prijatelji. 1929 je od Clarka Gablea nasledil vlogo v Konfliktu, moral pa bi tudi voditi glavno vlogo v Strahu, a je bila predstava po zlomu borz odpovedana, Tracy pa je še enkrat razmišljal, da bi pustil vse skupaj in se vrnil domov. Januarja 1930 mu je bila ponujena vloga v Zadnji milji, kjer je Tracy po koncu moral kar 14-krat nazaj pred zaveso ob navdušenem ploskanju gledalcev. Sledilo je 289 uprizoritev in Tracy si je ustvaril ime enega najbolj talentiranih mladcev.
Srebrno platno
Broadway je postal ribnik za iskanje igralcev za novi medij, zvočni film. Tracy je gostoval v dveh kratkih filmih, a ni resneje razmišljal o filmski karieri. »Bil sem čisto srečen na odru, film me ni zanimal.« A Tracyja je v Zadnji milji videl tudi režiser John Ford in si ga zaželel v svojem naslednjem filmu. Spencer Tracy je tako debitiral skupaj s Humphreyem Bogartom v Navzgor po reki (1930). Studi Fox, kjer so bili sprva skeptični do Tracyja, mu je po prvih posnetkih ponudil večletno pogodbo. Ker je moral nekako preživeti svojo družino in bolanega sina, je podpisal svoje ime in se preselil v Kalifornijo. Na oder se je vrnil le še enkrat v življenju. Fox je hitro ugotovil, kaj ima v rokavu in je izdatno promoviral Tracyjev naslednji film Hitri milijoni (1931) in še dva naslednja, vsi pa so bili neuspešni. Tracy je igral komedije, v katerih je bil prevarant ali obsojenec. Šele sedmi film, Neurejeno vedenje (1932), je razbil to rutino in je bil tudi prvi finančno uspešni po Reki. Tudi po devetih filmih sredi 1932 je bil Tracy precej neznano ime, želel je zapustiti Fox, a so mu zvišali plačo na 1500 dolarjev tedensko in tako je ostal za naslednje filme: Jaz in moje dekle (1932), ki je bil rekordno nizko gledan v New Yorku, WB si ga je sposodil za 20 tisoč let v Sing Singu (1932) z Bette Davis, ki je bil prav tako neuspešen.
Vendarle se premika -v flaši
Kritiki so Tracyja prvič opazili v Moč in slava (1933) in mu namenili same pohvale. Šanghajska norost (1933) je razkrila, da ima Spencer Tracy tudi seksi podobo, naslednja dva, Grad v New Yorku (1933) z Loretto Young in Show-off (1934) sta bila popularna, a še vedno finančno neuspešna. V letih pri Foxu je Tracy postal notorični alkoholik, ko se ni pojavil na snemanju Marie Galante poleti 1934, so ga našli v hotelski sobi, mrtvo pijanega po dvotedenskem popivanju. Fox je Tracyju ukinil plačo, v času ko se je zdravil v bolnišnici in ga še tožil za 125 tisoč zaradi zaostankov pri produkciji. Za studio je posnel le še dva filma. Kako se je vse skupaj končalo, je nejasno, Tracy je pravil, da so ga odpustili zaradi pijančevanja, v Foxovih arhivih ni nobenih zapisov. V tem času si ga je zaželel MGM in poleti 1935 z njim podpisal sedemletno pogodbo, s Foxom pa je bila prekinjena na obojestransko željo. Za Fox je v petih letih posnel 25, večinoma izgubaških filmov.
Kjer rjove lev
MGM je bil v tridesetih najbolj spoštovan studio v Hollywoodu, Tracy pa je tja prišel praktično neznan, razen po svojih ekscesih. Producent Irving Thalberg je menil drugače: »Spencer Tracy bo postal ena največjih zvezd MGM-a«. Novi studio se je veliko bolj posvetil igralcu in ga zbudil iz apatije. Prvi film je bil Električno stol (1935), v katerem je debitiral James Stewart. Thalberg je poskrbel, da je Tracy igral z največjimi zvezdnicami studia: Žaga (1935) z Mirno Loy je bil uspešnica, Pridanič (1936) je odigral z Jane Harlow in ker sta oba dala obe igralki v ospredje, je bil Tracy še vedno znan kot stranski igralec. Končno je Bes (1936) pokazal, da lahko Tracy tudi blesti sam. Film Fritza Langa govori o nedolžnem človeku, ki se maščuje za linč množice. Film je prinesel velik dobiček, gledalci so želeli videti Tracyja. Samo mesec dni pozneje je prišel tudi film San Francisco (1936), visoko proračunski film, v katerem je Tracy igral stransko vlogo ob Gableu. Čeprav je igral le 17 minut, je bil za vlogo nominiran za Oskarja. San Fracnisco je postal najbolj dobičkonosen film tega leta, skupaj z Besom pa je Tracyja izstrelil med velike zvezde.
Resna in marljiva leta
Tracy je bil v obdobju samodiscipline in treznosti, s tem je bil zadovoljen tudi MGM. Svoj sloves je še dvignil s komedijo Vesela dama (1936), ki je bil njegova tretja uspešnica v pol leta. 1937 je nastopil v štirih filmih - Dali so mu orožje, ki je bil spregledan, Hrabri kapitani pa je postal ena večjih uspešnic leta, Tracy pa je za vlogo portugalskega ribiča dobil prvega Oskarja. Sledila sta Veliko mesto in Manekin, ki je bil prav tako finančno uspešen. V samo dveh letih je iz kozarca Tracy splezal med največje zvezdnike v ZDA. Z Gableom sta potem posnela Testni pilot (1938), še en veliki komercialni uspeh, MGM pa ga je po odzivu na San Franciscu, v katerem je igral duhovnika, spet angažiral v enaki vlogi v Mesto fantov (1938) z Mickeyem Roneyem. Film je prinesel 4 milijone dolarjev, Tracyju pa drugega Oskarja zapored. Sledilo je skoraj leto premora, potem pa je bil posojen Foxu za Stanley in Livingstone (1939) z Nancy Kelly, istega leta pa ga je revija Fortune postavila na prvo mesto po priljubljenosti igralcev.
Katarinca
MGM je dodobra izkoristil njegovo slavo – Vzamem to žensko (1940) s Heddy Lamarrni bil uspešen, njegov prvi film v Technicolorju, Severozahodni prehod, pa ravno nasprotno. Potem je bil Thomas Edison v istoimenskem filmu, Boom Town (1940) pa je bil njegov tretji in zadnji film z Gableom. Od 1941 mu je MGM plačeval 5 tisočakov tedensko in znižal delo na tri filme letno. Sledilo je nadaljevanje Možje iz Mesta dečkov (1941) in njegova edina grozljivka, Dr. Jekyll in gospod Hyde z Ingrid Bergman in Lano Turner. Potem je 1942 zaigral v Ženska leta s Katharine Hepburn, ki je bila njegova velika oboževalka, skupaj sta zaigrala tudi v Varuh plamena (1943), ki je bil slab, a finančno uspešen. Možakar po imenu Joe (1943) je postal njegov najbolj uspešen film, Sedmi križ (1944) o pobegu iz koncentracijskega taborišča pa je navdušil kritike. Potem je sledil še letalski film 30 sekund nad Tokijem (1944), naslednje leto pa je posnel Brez ljubezni (1945), spet s Hepburnovo, njegov edini film tega leta.
Različni križi in težave
1945 se je po 15 letih vrnil na oder Broadwaya s predstavo Razgibana pot in jo ponovil 81-krat, čeprav v n jej ni užival. Leto pozneje si je vzel premor, njegov naslednji film je bil Neskončna prerija (1947), s kom drugim kot Katharine Hepburn. Čeprav so se kritiki zmrdovali, je igralski par prinašal dobiček. Sledil je Ljubezen v okovih (1947) z Lano Turner, ki ga je v filmu povsem zasenčila. In spet je prišla Katarinca in Caprin film Najboljši mož (1948), z Deborah Kerr pa je posnel Edward, moj sin (1949), ki ga je igralec sabotiral, postal pa je tudi največji polom v njegovem času pri MGM. Štirideseta je končal s pustolovščino Malaja (1949) s Stewartom in Adamovo rebro (1949), kjer sta bila mož in žena in kot odvetnika na sodišču nastopila drug proti drugemu. To je bil njun do takrat najuspešnejši film. Jasno, kemija na platnu ni bila le izmišljena že celo desetletje.
Zadnja levja leta
Za Nevestin oče (1950) je bil prvič po 12 letih nominiran za Oskarja, v komediji pa je nevesto igrala Elizabeth Taylor. Sledilo je še nadaljevanje, Dar iz nebes (1951). Spet s Hepburnovo, je sledila komedija Pat in Mike (1952), potem zgodovinska drama Potovanje v Plymouth (1952) in Igralka (1953), Tracy je za slednjega dobil Zlati globus. 1954 je posnel le en film, posojen Foxu je zaigral v Pretrgana veriga. 1955 je igral v Slab dan v Black Rocku in zanj prejel peto nominacijo za Oskarja (vsega skupaj jih je bilo 9) in Zlato palmo v Cannesu. V tem obdobju je bil spet izrazito težaven, ciničen in neodziven. Med snemanjem vesterna Poklon slabemu človeku sredi 1955 je odkorakal s scene, češ da mu delo v visokogorju povzroča zdravje. Razlog so bili skrhani odnosi z MGM, zaradi katerih tudi ni več podaljšal pogodbe.
Na svojem
Zapustiti je hotel tudi svoj prvi neodvisni film, Gora (1956) z Robertom Wagnerjem, snemanim v francoskih Alpah. Enako je zagrozil tudi med snemanjem osmega filma s Hepburnovo, Ženska, ki ve vse (1957). Eden njegovih največjih filmov je bil po petih letih priprav prikazan 1958 – Starec in morje. Za film, v katerem je bil večinoma časa sam, je bil nominiran za Oskarja in Bafto. Potem je odpovedal dva filma, eden bi moral biti remake Modrega Angela z Marylin Monroe, je 1958 spet sodeloval z Johnom Fordom pri filmu Poslednji vzklik in po 28 letih s svojim prijateljem iz otroštva, Patom O'Brienom. V tem času je zdaj že precej bolehen Tracy začel razmišljati tudi o upokojitvi. Na film se je vrnil šele 1960 v Nasledi veter, film o poučevanju evolucije v šolah, Tracy pa je bil za izjemno vlogo še enkrat več nominiran za Oskarja.
Sodelovanje s Stanleyem Kramerjem
Še četrtič je bil duhovnik v katastrofičnem filmu Hudič ob štirih (1961), ki je postal njegov najbolj uspešen film po Nevestinem očetu, čeprav je vmes prekinil snemanje in se vrnil šele na prigovarjanje soigralca Franka Sinatre. Podeduj veter je bil začetek sodelovanja s Stanleyem Kramerjem, ki je režiral tri njegove zadnje filme. Bil je sodnik v Nuremberški procesi (1961), vloga je bila napisana pravzanj in film se zaključi z njegovim 13-minutnim govorom, ki ga je posnel v enem kosu. Zavrnil je nekaj vlog, med drugim tudi v Kako je bil osvojen zahod (1962), vseeno pa je za ta ep posnel spremljevalni glas. 1962 je s Kramerjem posnel Ta nori, nori, nori svet (1963). Po tem ga je izdalo zdravje in je po vrsti zavračal ponudbe, šele 1967 je s Kramerjem posnel Ugani, kdo pride na večerjo, svoj deveti in zadnji film s Hepburnovo. Pred snemanjem so Tracyja celo zavarovati za 71 tisoč dolarjev, če bi slučajno umrlmed snemanjem. Zelo slab je lahko delal le nekaj ur na dan in zadnja klapa je padla 24. maja 1967. Spencer Tracy je umrl 17 dni pozneje zaradi infarkta. Za to vlogo je bil posmrtno nominiran za Oskarja, film pa je bil njegov najbolj dobičkonosni izdelek.
Ena žena in mnogo ljubic
Tracy je svojo ženo Louise Treadwell spoznal v svoji prvi igralski skupini, zaročila sta se maja 1923 in poročila septembra.Junija 1924 se jima je rodil sin John Ten Tracy. 10 mesecev pozneje je Louise odkrila, da je fant gluh in tega Tracyju ni povedala naslednje ti mesece, ta pa je potem krivdo prevzel nase zaradi svojih grehov. Prav tako se ni mogel navezati nanj. 1932 je dobil še hčerko Lousie, leto zatem pa je zapustil družino, vendar se z Louise nista ločila. OD septembra 1933 ga je lomil z Loretto Young, dokler se 1935 ni vrnil k ženi, a zakon je pešal in Tracy je večinoma živel po hotelih in do 1940 se praktično nista več videvala. Med ljubicami, kijih je imel v času zakona, so bile tudi Joan Crawford, Ingrid Berman in Myrna Loy, ki je bila zelo zaljubljena vanj, dokler med njiju ni prišla Hepburnova.
Ena ljubica in malo žen
Med snemanjem Ženska leta septembra 1941 se je začelo razmerje s Katherine Hepburn. Igralka mu je bila povsem predana in bila z njim do njegove smrti 26 let pozneje. Še vedno poročenega Tracyja in Hepburnovo je MGM dobro skril pred javnostjo. Uradno nista živela skupaj vse do nekaj let pred njegovo smrtjo, ko sta bila doma v majhni koči na posestvu Georgea Cukorja na Beverly Hillsu. Seveda pa je bil njun odnos javna skrivnost. Angela Lansbury, ki je z njima snemala Najboljši mož, je o tem povedala: »Vsi smo vedeli, a o tem ni govoril nihče.« Tudi Tracy je bil zelo navezan na svojo spremljevalko, čeprav je vsaj enkrat, 1952 med snemanjem Potovanja v Plymouth, skakal po Gene Tierney. Zanimivo, ne Tracy, ne njegova žena, nikoli nista dala vloge za ločitev. »Lahko bi se ločil kadarkoli, ampak Louise in Kate sta s stanjem povsem zadovoljni. Hepburnova tudi nikoli ni zahtevala ločitve ali poroke.
Ubogi Spencer Tracy!
Alkoholizem, cigarete, tablete in debelost so poskrbeli, da je šestdeseta dočakal v slabem stanju. 1963 je končal v bolnišnici zaradi pljučnega edema in oslabelega srca. Potem sta se pridružila še hipertenzija in sladkorna bolezen. 1965 so mu zaradi pešanja ledvic vzeli prostato, med operacijo pa je skoraj umrl. Zdravniki so rekli, da je ostal živ po čudežu. Naslednji dve leti je bil doma s Katherine in užival v branju, slikanju in glasbi. 17 dni po koncu snemanja zadnjega filma se je prebudil ob treh zjutraj, da bi si naredil čaj. Hepburnova je v biografiji opisala, kako mu je sledila do kuhinje. »Ravno ko bi morala odpreti vrata, sem slišala skodelico, ki je padla po tleh in glasen top zvok.« Tracy je ležal na tleh, mrtev. »Bil je videti tako srečen, da je zaključil z življenjem, ki je kljub vsem dosežkom zanj predstavljalo težko breme.«
Njegovo krsto so nosili George Cukor, Stanley Kramer, Frank Sinatra, James Stewart in John Ford. Na željo njegove družine se Katherine Hepburn ni udeležila pogreba, Tracy pa je pokopan v Glendale's Forestu ob svoji ženi in obema otrokoma.
