Eberhard August Franz Ewald Krüger, bolj znan kot Hardy Kruger, se je rodil 12. aprila 1928 v Weddingu v Berlinu kot sin Maxa in Auguste Krüger, dveh vnetih oboževalcev nacizma. Kot je povedal v enem od zadnjih intervjujev, sta mu starša od mladih let privzgajala ljubezen do Hitlerja. Od 1941 je obiskoval elitno šolo Adolfa Hitlerja v Ordensburg Sonthofenu. Ko je bil star 15 let, je debitiral na velikem platnu v filmu Alfreda Weidenmanna, Mladi orli (1944). V tem filmu je spoznal priznanega igralca Hansa Sohnkerja, ki je bil prikrit antinacist in je pomagal skrivati tiste, ki jih je iskal režim. S Krügerjem sta postala doživljenjska prijatelja, Sohnker pa je Krügerja na nek način tudi prevzgojil.
Vojne vihre
Marca 1945 je bil Krüger pri 16 letih vpoklican v 38. SS divizijo in postavljen na prvo linijo. Ko je zavrnil streljanje na ameriške vojake, so ga obsodili na smrt zaradi strahopetnosti, a je nek drugi SS oficir razveljavil kazen. Krüger je prav ta dogodek označil kot trenutek, ko je dokončno zasovražil nacizem. Po tem dogodku je služil kot kurir v SS, a je potem pobegnil in se do konca vojne skrival na Tirolskem. Tam so ga zajeli ameriški vojaki, a je po tretjem poskusu uspešno pobegnil in se vrnil domov.
Po drugi svetovni vojni se je mladi Nemec, ki je že izkusil ognjeni krst druge svetovne vojne, posvetil igralstvu in najprej začel z manjšimi odrskimi vlogami. V petdesetih letih je potem dobil nekaj vidnejših filmskih vlog, ki so ga ponesle med zvezdnike, med njimi Devica na strehi (1953). Krüger je kmalu začel iskati tudi priložnost v tujini, saj mu je nemški domači »heimatfilm« petdesetih deloval preveč plehko. Angleško občinstvo ga je prvič spoznalo v filmu Tisti, ki je ušel (1957), ki govori o edinem nemškem vojnem ujetniku Franz von Werri, ki je ušel iz zavezniškega ujetništva in se vrnil v Nemčijo.
Zlata doba zlatolasega igralca
Leta 1960 je Krüger kupil farmo v Tanganiki (danes Tanzanija), ki jo je imel v lasti 13 let. V bližini so posneli tudi legendarni Hawksov film Hatari! (1962), v katerem je Krüger zaigral skupaj z Johnom Wayneom. Po snemanju se je Krüger odločil, da bo še naprej živel tam. Tekoče je govoril nemško, angleško in francosko in je nastopil v številnih evropskih in ameriških filmih. V Nedelje s Sybill (1962), z Oskarjem nagrajenem filmu, je imel glavno vlogo kot pilot, ki ga je vojna pahnila čez rob razuma in tudi čez tri leta je bil hladni nemški načrtovalec letalskih modelov, ki je posadko rešil iz puščave v originalnem Feniksovem letu (1965).
Med ostalimi filmi so Skrivnost Santa Vittorie (1969), vojna komedija, v kateri nemški oficir išče skrito vino v majhnem italijanskem mestu, pa Kubrickov Barry Lyndon (1975), Arnhemski most (1977), zgodovinski film, kjer si deli prizor z Laurencem Olivierjem in Divje gosi (1978) z Richardom Burtonom. Zaradi svojega stereotipnega tevtonskega videza z blond lasmi in modrimi očmi je na zahodu večinoma igral nemške vojake, sam pa je menil, da so vojni filmi dolgočasni in jih ne bi smeli snemati. Njegove lastne izkušnje so bile zanj dovolj velika travma, da je bil proti poveličevanju vojne, ne glede na stran.
Bitke s partizani
Krügerja na tem prostoru seveda najbolj poznamo po dveh bitkah, na Neretvi in Sutjeski. Bulajićevo Neretvo, veliki partizanski ep, so posneli 1969, Krüger pa je bil seveda eden od nemških oficirjev, poročnik Kranzer. Med njimi je v več filmih redno gostoval tudi naš Demeter Bitenc. Za mlajšo generacijo, Bitka na Neretvi je bil najdražji film v nekdanji skupni državi z igralsko zasedbo s celega sveta, bil pa je tudi nominiran za Oskarja. Manjšo vlogo je dobil tudi v Delićevem Bitka na Sutjeski (1973).
Od filma do peresa
V osemdesetih je posnel le še nekaj obrobnih filmov in v ameriški seriji Vojna in spomini (1989), nadaljevanju Vojnih viher, igral generala Romella. To je bila tudi njegova zadnja igralska vloga, preden se je upokojil. Zadnjič se je pojavil po dolgih letih 2011 v televizijskem filmu Družina. Konec osemdesetih se je posvetil pisateljevanju, pisal je novele, potopise in spomine. Od 1970, ko je prvič pisal, je izdal 16 knjig, režiral pa je številne dokumentarce o svojih popotovanjih po svetu.
Družina namesto filma
Krüger je svojo prvo ženo, Renato Densow (1918 – 2006) spoznal v hotelskem preddverju, ko je bil star 16 let in je tam s svojo vojaško enoto proslavljal svoj prvi film. Noč sta preživela skupaj in se dogovorila o skupnem življenju, čeprav ju je vojna potem ločila. Po končani vojni jo je poiskal in ugotovil, da je noč v hotelu dala hčerko Christiane (1945), tudi igralko - poročila sta se in razšla 1964. V drugo je bil Krüger poročen od 1964 do 1977 z italijansko slikarko Francesco Marazzi, v zakonu sta se rodila hčerka Malaika (1967) in Hardy Jr. (1968), tudi igralec. S tretjo in zadnjo ženo Anito Park je bil poročen od 1978 do njegove smrti. Živela sta v Hamburgu in v Kaliforniji. V tem času je Krüger praktično igro že obesil na klin in je lahko več časa preživel doma. Hardy Krüger je umrl na svojem domu v Palm Springsu v Kaliforniji 19. januarja 2022. Star je bil 93 let.
