V sedem desetletij trajajoči karieri tako na filmu kot na odru je igrala tako komične kot resne vloge, dobila je številne nagrade, dva Oskarja, pet Bafta, štiri Emmyje, tri Zlate globuse in Tonyja. Je ena od le nekaj igralcev, ki so uspeli dobiti trojno krono – Oskarja, Emmyja in Tonyja.
Gospa igralka, ki je umrla prejšnji teden v starosti 89 let, se je rodila kot Margaret Natalie Smith 28. decembra 1934 v Ilfordu v Essexu. Njena mama, Margaret Hutton je bila tajnica iz škotskega Glasgowa, njen oče, Nathaniel Smith pa zdravnik in patolog, ki je delal na univerzi Oxford. Ko je Maggie dopolnila 4 leta, se je družina preselila v Oxford, imela pa je tudi starejša brata dvojčka, Alistaira in Iana. Smithova je obiskovala srednjo šolo v Oxfordu, dokler se pri 16 letih ni odločila študirati igro v gledališču Oxford Playhouse.
Prvi nastopi
Leta 1952 je Smithova, stara 17 let, pod okriljem Dramskega združenja univerze v Oxfordu začela svojo kariero kot Viola v 12. noči v njenem oxfordskem gledališču Playhouse. 1952 je sodelovala v Pepelki, leto zatem v Rookery Nook in Torta in pivo in 1954 v Vladni inšpektor. Istega leta se je pojavila v televizijski oddaji Oxford Accents (1954), ki jo je produciral Ned Sherrin. 1956, ko jih je imela 21, je debitirala tudi na deskah Broadwaya na drugi strani Atlantikaod junija do decembra in sicer v različnih predstavah v gledališču Ethel Barrymore. 1957 je v glasbeni komediji Deli mojo solato nastopila že z velikimi imeni britanskega odra, v komediji je igral veliki Kenneth Williams.
Leta 1962 je Maggie Smith osvojila prvo od rekordnih šestih nagrad Evening Standarda za najboljšo igralko za vlogo v Privatno uho in javno oko, spet z Williamsom. Takrat je nanjo postal pozoren sam Laurence Olivier, ki jo je, potem ko jo je videl v predstavi The double dealer v Starem Vicu (Old Victoria Theatre), povabil v Royal National Theatre. Britanski gledališki kritik Michael Coveney je zapisal, da je v osmih letih sodelovanja z gledališčem postala velika konkurenca legendarnemu igralcu.
Enaka največjim
»Kmalu je vedel, da je naletel na igralko, ki je enakovredna, tako posebna. Rekel je, da lahko vsak, ki tako dobro igra v komediji, igra tudi v tragediji, zato ji je dal vlogo Desdemone v Othellu. Z njo v ansamblu ni nastopila vojna, pač pa sta postala profesionalna rivala. Nikoli prej nihče na odru ni bil hitrejši od njega in zdaj se je zdelo, da je nastalo tekmovanje.«
Leta 1964 med produkcijo Othella jo je Olivier po nesreči usekal po obrazu in jo spravil nezavest. Dogodka se je pozneje spominjala 2015 v oddaji Grahama Nortona. Skupaj z Olivierjem je nastopila kot Sylvia v Recruiting Oficer (1963-1964) in v Ibsenovi drami Gradbenik Solness (1965). Sodelovala je tudi v Shakespearovi Mnogo hrupa za nič (1967) v režiji italijanskega režiserja Franca Zeffirellija, ki je bila prva britanska v celoti po televiziji predvajana odrska igra. Posnetek se je potem izgubil, dokler ga 2010 niso našli v Kongresni knjižnici v Washingtonu.
Tudi na filmu
Smithova je prvič nastopila v filmu leta 1956 v nepodpisani vlogi gostje na zabavi v britanski drami Otrok v hiši. Od tam naprej se je hitro vzpenjala tudi njena igralska kariera, samo tri leta pozneje je bila prvič nominirana za nagrado Bafta za naslovno vlogo Bridget Howard v filmu Nikamor drugam, kriminalno dramo z Georgeom Naderjem. Bil je to tudi njen prvi film, v katerem je podpisana.
Leta 1963 je sodelovala v stranski vlogi v filmu Hotel International z Elizabeth Taylor, Richardom Burtonom in Orsonom Welesom, filmska adaptacija Shakespearovega Othella (1965), spet kot Desdemona ob Olivierju, Dereku Jacobiju in Michaelu Gambonu, pa je poskrbela za prvo nominacijo za Oskarja. V prvi polovici šestdesetih smo jo lahko videli tudi v angleških komedijah Pojdi k plamenom (1962), Jedec buč (1964) in Mladi Cassidy (1965). Še ena stranska vloga je bil ameriški film Lonec medu (1967), komična kriminalka z Rexom Harrisonom. 1968 je sledil Vroči milijonarji s Petrom Ustinovom, potem pa glasbena komedija Oh, kakšna čudovita vojna (1969) v režiserskem prvencu Richarda Attenborougha.
Prvi Oskar, prva Bafta
Za naslovno vlogo v najboljša leta gospe Jean Brodie (1969) je dobila tako nagrado Bafta kot Oskarja za najboljšo žensko vlogo. V njem igra učiteljico zgodovine v konservativni šoli za dekleta, njena predavanja pa so polna idealizmov, glasbe in slikarstva, le zgodovine ni, hkrati pa ga lomi s kar dvema profesorjema na šoli, profesorjem glasbe in profesorjem likovnega pouka. V gledališki različici v Londonu je nastopila Vanessa Redgrave, za isto vlogo na Broadwayu pa je Tonyja dobila Zoe Caldwell. Za film so potem izbrali Smithovo, vlogo pa označili kot tehnično prepričljivo in emocionalno odmaknjeno, nekaj kar znajo le britanski igralci. Ob filmih je vzporedno peljala tudi gledališko kariero in 1970 za vlogo v Bergmanovi produkciji Ibsenove drame Hedda Gabler dobila drugo nagrado Evening Standard. 1976 je Maggie nastopila v Cowardovi komediji Zasebna življenja na Broadwayu v 46th Street Theatreu. Kritiki so bili navdušeni nad njenimi sposobnostmi, za vlogo pa je bila prvič nominirana za Tonyja. Sredi sedemdesetih je večkrat nastopila tudi v oddaji Carol Burnett Show.
Oskar za oskarjevko
Leta 1972 je Smithova postala ekscentrična Augusta Bertram v Cukorjevem filmu Potovanja z mojo teto in za vlogo dobila še tretjo nominacijo za Oskarja. Nastopila je tudi v filmu Ljubezen, bolečina in veselje (1973), v sedemdesetih pa je podpisana še v filmih kot so Truplo za posladek (1976) z Davidom Nivenom in Petrom Sellersom kot Dora Charleston in Gospa Bowers v Smrt na Nilu (1978) z Angelo Lansbury, Bette Davis in Petrom Ustinovom. Istega leta je zaigrala v komediji Hotel California skupaj z Michaelom Caineom, v katerem je igrala igralko, ki ni dobila Oskarja in za to vlogo – dobila svojega drugega Oskarja za glavno žensko vlogo. Do danes je to edini Oskar podeljen za vlogo igralca ali igralke, nominiranega za Oskarja. Vloga Diane Barrie ji je prinesla tudi prvi Zlati globus.
Od 1976 do 1980 je nastopila v številnih produkcijah Shakespearejanskega festivala v Strafordu v Kanadi; bila je Kleopatra v Antoniju in Kleopatri (1976), Titania v Senu kresne noči (1977), Kraljica Elizabeta v Richardu III (1977), Rosalinda v Kakor vam drago (1977) in Lady Macbeth v Macbethu (1978). Na Broadway se je vrnila 1979 kot Ruth Carson v Stoppardovi igri Noč in dan. Čeprav so kritiki Smithovo pohvalili, so hkrati dodali, da sama ne more obrniti zanič scenarija v gledljivo predstavo. Za Noč in dan je bila tudi drugič nominirana za gledališko nagrado Tony.
Uveljavljena na pragu petdesetih
Za vlogo v TV filmu Vse za ljubezen (1983) je dobila prvo od štirih Bafta nominacij za najboljšo TV igralko, 1987 pa drugo za Postelja med lečo Alana Bennetta v njegovi seriji Govoreče glave. 1981 je skupaj z Alanom Batesom in Isabelle Adjani nastopila v filmu Kvartet, ki so ga predvajali na 34. filmskem festivalu v Cannesu. Film ji je prinesel šesto nominacijo za Bafto. Bila je tudi boginja Tetis v Spopad titanov (1981), 1982 pa v še eni priredbi Agathe Christie, Zlo pod soncem. Sledila je komedija Bryana Forbesa, Bolje pozno kot nikoli (1983) z Davidom Nivenom in Artom Carneyem. Črna komedija Private function (1984), druga z Michaelom Palinom (po Misijonarju 1982) ji je prinesla še drugo Bafto. Istega leta je s Christopherjem Plummerjem posnela še madžarsko-ameriški film Zaljubljena Lily.
V njeni biografiji piše, da je film označila kot golaž in priznala, da ni razumela, kaj od nje hoče madžarski režiser, svojega soigralca pa je klicala Christopher Bummer (smola). Dobila je tudi tretjo in četrto nagrado Evening Standard za vlogo Virginie Woolf v Virginia (1981) in Millament v Way of the World (1984). 1987 je v Londonu nastopila v gledališki komediji Leticija in luštrek z Margaret Tyzack. Predstava je v dveh letih doživela 768 ponovitev v Globe Theatreu v Londonu in je ena najdaljših v zgodovini londonskih gledališč. Po letu uprizoritev v West Endu se je komedija, ki jo je Peter Shaffer napisal prav za Maggie Smith, preselila še na Broadway, kjer so jo uprizorili 286-krat. Obe igralki sta 1990 dobili nagrado Tony, s katero je Maggie Smith dobila tudi tri največje igralske nagrade v igralskem svetu.
Filmski zaključek tisočletja
Maggie Smith je upodobila Charlotte Bartlett v filmu Soba z razgledom (1985), ki je dobil osem nominacij za Oskarja, ena od njih, že peta, je pripadla tudi Smithovi, za stransko vlogo pa je dobila svoj drugi Zlati globus in tretjo Bafto. Samo dve leti pozneje je prišla še četrta, za naslovno vlogo v filmu Samotna strast Judith Hearne z Bobom Hoskinsom. V devetdesetih je dobila same dobro plačane vloge v uspešnicah – 1991 je bila babica Wendy v Spielbergovem filmu Kljuka, film je prinesel kar 300 milijonov dolarjev. Potem je bila mati prednica v komediji z Whoopi Goldberg, Nune pojejo (1992) in nadaljevanju iz 1993.
Za svoje odrske vloge je bila tudi večkrat nominirana za britansko gledališko nagrado Olivier, za Wildeovo komedijo Pomembno je imenovati se Earnest (1993) je bila nominirana že četrtič, za Tri visoke ženske (1985) pa je bila že petič nominirana za Evening Standard. Še ena nominacija za Bafto je padla za vlogo v filmu Skrivnostni vrt (1993) režiserke Agnieszke Holland. 1995 je bila vojvodinja Yorška v filmski priredbi Richard III, z Ianom McKellenom v naslovni vlogi, prestavljenim v 30. leta 20. stoletja. S Hollandovo je naredila še en film, Washington Square (1997), za 1999 posneti film Čaj z Mussolinijem pa je dobila še peto Bafto. Stoletje je zaključila s Prejšnji september (1999) in Dviganje zastora (1999) z Michaelom Caineom in Jamesom Spaderjem.
Profesorica McHuddura
Ena njenih največjih in najobsežnejših vlog je bila vloga profesorice Minerve McHuddure v filmih o Harryju Potterju (2001-2011). Ona in Robbie Coltrane sta bila v filmih na izrecno željo avtorice J. K. Rowling. Smithova je nastopila v sedmih od osmih filmov. 2016 je med promocijo filma Dama v kombiju (2015) v intervjuju opisala tudi svoje delo pri Potterju in se spominjala, da je najbolj uživala z Alanom Rickmanom. »Ko so bili prizori posneti in otroci že čisto izmučeni, so obrnili kamere proti nama za različne posnetke reakcij kot so žalost in navdušenje. Skupaj sva posnela kakih 200 takih prizorov, na koncu nama je prav zmanjkalo idej, a sva neizmerno uživala.«
Leta 2001 je posnela tudi Gosford park režiserja Roberta Altmana s celo serijo britanskih igralcev, vloga grofice Trenthamške pa ji je prinesla še šesto nominacijo za Oskarja, nominirana je bila tudi Helen Mirren. Kritiki so film označili za enega najboljših Altmanovih filmov. Z Judy Dench je 2002 igrala tudi v odrski igri Dah življenja, 2003 pa je dobila prvo televizijsko nagrado Emmy za glavno igralko – za vlogo v HBO-jevi seriji Moja hoša v Umbriji. Z Judy Dench je igrala tudi v filmu Dami v sivki (2004), z Rowanom Atkinsonom pa leto pozneje v črni komediji Nič brez mame (2005).
Zadnja leta
Od 2010 do 2015 je igrala Violet Crawley v seriji Downton Abbey. Serija je postala kulturni fenomen, Maggie Smith pa najljubša igralka gledalcev. Za vlogo je dobila tri Emmyje, Zlati globus in štiri Nagrade ceha filmskih igralcev. Odlična je bila tudi v filmu Best Exotic Marigold Hotel (2015), komediji o Britancih, ki iz različnih razlogov potujejo v Indijo. Za Kvartet (2012), režijskem prvencu Dustina Hoffmana, pa je bila še desetič nominirana za Zlati globus. Tudi Dama v kombiju (2015), posneta 15 let po premieri v gledališču, je Smithovi prinesla še en Zlati globus in nagrado Bafta. 2018 je sodelovala pri dokumentarcu Nič kaj damsko, kjer so ona, Judi Dench, Eileen Atkins in Joan Plowright govorile o svoji karieri. V ZDA je bil prikazan kot Čaj z damami in je dobil same pohvale. Posnela je tudi filmski priredbi Downton Abbeya 2019 in nadaljevanju 2022. Po 11 letih odsotnosti se je aprila 2019 vrnila tudi na oder Bridge Theatrea v Londonu v monodrami Nemško življenje. Tudi s to vlogo, kjer kot nekdanja tajnica Josepha Goebbelsa obuja spomine, je navdušila kritike, pozneje pa je nastopila tudi v filmski priredbi.
Plemiški naziv
Konec 1970 ji je kraljica Elizabeta II podelila Red britanskega imperija, 1990 pa je napredovala do plemiškega naziva Dame (dama), v času svojega življenja pa je dobila tudi tri častne doktorate. Smithova je bila poročena dvakrat – prvič se je poročila 29. junija 1967 z igralcem Robertom Stephensom. Imela sta dva sina, Chrisa Larkina (rojen kot Christopher Stephens, 1967) in Tobyja Stephensa (1969), oba sta igralca. Igralski par se je ločil aprila 1975, čez dva meseca se je Maggie poročila s piscem Alanom Crossom, poročena sta bila do njegove smrti 20. marca 1998. Smithova ima tudi pet vnukov. Zdravje ji je začelo nagajati konec osemdesetih – 1988 so ji odkrili bazedovko, avtoimuno bolesen ščitnice, zaradi katere je prestala radioterapijo in operacijo oči. 2007 so mediji razkrili, da so ji diagnosticirali raka na dojki, 2009 je bila ozdravljena.
Maggie Smith je umrla minuli petek, 27. septembra, v bolnišnici v Londonu. Letos decembra bi dopolnila 90 let. Kralj Karel III je njeno smrt pospremil z besedami: »Padla je zavesa na naš nacionalni zaklad.« Whoopi Goldberg je dejala, da je bila Smithova »velika ženska in briljantna igralka. Še vedno ne dojamem, kako srečo sem imela, da sem lahko delala z njo«. Tudi Daniel Radcliffe, Harry Potter, je zapisal: »Bil sem izjemno počaščen, da sem lahko delal z njo. Beseda legenda je preveč običajna, a če jo lahko uporabil za nekoga v našem poslu, potem ta pripada njej.«
