On številnih vlogah je dobil vse največje nagrade, v petdesetih pa mu je kraljica Elizabeta II podelila tudi plemiški naziv. Spomnili se ga boste po originalnem Morilci stare gospe (1955), pa Faginu v Oliver Twist (1948), bil je polkovnik Nicholson v Most na reki Kwai (1957) in nenazadnje tudi prvi Obi-Wan Kenobi v Vojna zvezd (1977).
Igralec se je rodil 2. aprila 1914 kot Alec Guinness de Cuffe v zahodnem delu Londona v Maida Valeu. Mamino rojstno ime je Agnes Cuff, rodila se je decembra 1890 v družini, kjer je bil oče mornar in varnostnik, mama pa gospodinja. V njegovem rojstnem listu je potem zapisano ime mame kot Agnes de Cuffe, njegovo kot Alec Guinness, mesto za ime očeta pa je prazno. Identiteta očeta nikoli ni bila uradno znana. Mama je delala kot točajka v času v marini na otoku Wight v času velike regate 1913, ki se jo je udeležilo več članov plemiške družine Guinness, vključno z Edwardom, grofom Iveaghškim in njegovima sinovoma. Šele v petdesetih letih ga je obiskala Honor Guinness in ga povabila na čaj z njegovo sestrično, v fotoalbumih pa se je pokazalo, da je Alec precej podoben nekaterim članom te družine, najbolj verjetno pa je, da je bil njegov oče eden od sinov, Walter, znani zapeljivec. Po angleških zakonih viktorijanske dobe je bilo lahko ime očeta, če je šlo za izvenzakonskega otroka, vpisano le z njegovim privoljenjem. Alec Guinness je verjel, da je njegov oče škotski bankir Andrew Goddes, ki je plačal za njegovo šolanje, ko je prihajal na obisk, pa se je predstavil kot stric.
Gledališče in šola
Guinness je svoj odrski debi doživel na svoj 20. rojstni dan, ko je bil še študent v znamenitem Studiu dramskih umetnosti Fay Compton in sicer v igri Libel, ki je bila na sporedu v King's Theatreu. Sprva je bil zgolj statisti, kmalu je že povedal par vrstic besedila, plača pa se mu je zvišala na 1 funt tedensko. Od tam jehitro napredoval in 1936 je pri 22 letih že igral Osrica v produkciji Hamleta v New Theatreu. Hkrati je podpisal tudi za Old Vic in igral različne vloge. Pozneje v tem desetletju je obiskoval ure v London Theatre Studiu, 1939 pa je od Michaela Redgravea (očeta igralke Vanesse) prevzel vlogo Charlestona v produkciji Thunder Rock. V Old Vicu je spoznal in se spoprijateljil s celo vrsto takratnih igralcev, s katerimi je potem sodeloval tudi v prihodnje, njegov največji idol pa je bil Stan Laurel.
Vloge Shakespearovih likov je igral celo kariero – 1937 je bil Aumerle v Richard II in Lorenzo v Beneškem trgovcu. 1938 je spet zaigral v Hamletu in nastopal na obeh straneh Atlantika, bil pa je tudi Romeo v Romeu in Juliji (1939) in Exeter v Henrik V, obakrat skupaj z Laurenceom Olivierjem. 1939 je za oder priredil Dickensova Velika pričakovanja in v uspešni predstavi upodobil Herberta Pocketa. Eden od gledalcev te predstave je bil mladi britanski filmski urednik, David Lean, ki je potem Guinnessa uporabil za filmsko priredbo igre leta 1946.
Vojna leta
Ob začetku druge svetovne vojne je postal mornariški rezervist, najprej kot navaden mornar, in pozneje kot poročnik. Potem je med invazijo na Sicilijo prevzel poveljevanje izkrcevalnega čolna in zatem še prevažal zaloge in agente čez jadransko morje jugoslovanskim partizanom. Med samo vojno je dobil dovoljenje, da je nastopil na Broadwayu v igri Žareča pot, ki govori o bombniškem poveljstvu RAF.
Kakor hitro se je vojna končala, se je Guinness vrnil v igralske vode, najprej 1946 v Old Vic, kjer je ostal do 1948 in igral vse od norca v Kralju Learu do Riharda II v istoimenski drami. 1951 je v West Endu igral in režiral Hamleta. Na povabilo prijatelja in režiserja Tyronea Gulthriea je za nekaj časa odšel v Ontario v Kanado in tam poleti 1953 v prvi predstavi povedal prve vrstice teksta. Za vlogo velškega pesnika Dylana Thomasa na Boradwayju je bil nagrajen z nagrado Tony, igral pa je tudi glavno vlogo v Macbethu s Simone Signoret v Royal Courtu leta 1966. Zadnjič je na odru v West Endu stal v komediji Sprehod po gozdu 30. maja 1989. V svoji odrski karieri je Alec Guinness nanizal 77 različnih vlog.
Film je druga zgodba
Svoj igralski začetek na filmu je doživel v drami Velika pričakovanja (1946), večinoma pa je igral v komedijah, ki jih je produciral Ealing Studios, sploh v Prijaznih srcih (1949) je igral kar osem likov. Med drugimi zgodnjimi filmi najdemo tudi legendarni Oliver Twist (1948), kjer je bil strašljivi vodja tatičev, Fagin. Tu so še Banda z Lavender Hilla (1951), kriminalna komedija, Mož v beli obleki (1951), sci-fi komedija in Morilci stare gospe (1955), vsi štirje filmi spadajo med največjih 100 britanskih filmov. V filmu Iskalec po blatu (1950) je bil britanski premier Benjamin Disraeli, v filmu pa sedem minut neprekinjeno govori v parlamentu. 1952 ga je režiser Ronald Neame povabil, da zaigra v svoji prvi romantični vlogi skupaj s Petulo Clark in Glynis Johns, Karta. Guinness je bil vir navdiha za Petra Sellersa, ki je tako kot on, v filmih igral po več likov, Sellersova prva vloga pa je bila prav ob Guinnessu v Morilcih stare gospe.
Omeniti moramo tudi Labod (1956) z Grace Kelly v njenem predzadnjem filmu. Za film Konjska usta (1958) je ob igranju glavnega lika, ekscentričnega slikarja, napisal tudi scenarij in zanj bil nominiran za Oskarja. Odigral je glavno vlogo v Naš mož v Havani (1959), bil je tudi Mark Avrelij v Padec rimskega imperija (1964) in poročnik Jevgraf Živago v filmu Doktor Živago (1965). Med pomembnejšimi filmi so še vohunski film Quillerjev memorandum (1966), musical Scrooge (1970), Cromwell (1970), Brat sonce, sestra luna (1972), odigral pa je tudi naslovno vlogo v filmu Hitler: Zadnjih deset dni (1973), po njegovem mnenju njegovo najboljšo filmsko vlogo, čeprav se mnogi kritiki s tem niso strinjali in so mu presežek raje pripisovali kot majorju Jocku Sinclairju v Melodije slave (1960).
Gospod režiser
Alec Guinness je veliko filmov posnel z režiserjem Davidom Leanom, prav tem filmom pa filmski zgodovinarji dajejo največ pohval. Po Velikih pričakovanjih in Oliverju Twistu je dobil glavno vlogo v Most na reki Kwai. Za vlogo polkovnika Nicholsona, neuklonljivega vojnega ujetnika, je dobil tako Oskarja za glavno moško vlogo in tudi nagrado Bafta. Kljub težavnemu in večkrat tudi sovražnemu odnosu z Guinnessom, ga je Lean imenoval »moj talisman« in ga še naprej vabil svoje filme: bil je princ Faisal v Lawrence Arabski (1962), že omenjeni boljševiški oficir Jevgraf, polbrat Omarja Sharifa v Dr. Živago in profesor mistike Godbole v filmu Potovanje v Indijo (1984). Potem, ko je v končni različici Lean iz tega filma izrezal velik del prizorov z Guinnessom, sta se sprla in nikoli več nista spregovorila. 1970 ga je David Lean povabil tudi k Ryanova hči, a je to vlogo odklonil
Naj bo sila z Guinnessom
Povsem novo dimenzijo in prepoznavnost pri mlajših generacijah pa je Alec Guinness, ki je že zakorakal v sedmo desetletje življenja, dobil kot jedi Obi-wan Kenobi v trilogiji Vojna zvezd, za vlogo je bil celo nominiran za Oskarja za stransko vlogo. V pismu prijateljem je Guinness ponudbo za film označil za brezvezno pravljico, a moralna nota zgodbe in podvojena prvotna plača sta angleškega veterana vseeno prepričal, da je sprejel lik Obi-Wana, pod pogojem, da mu ne bo treba hoditi na prireditve za promocijo filma. Sprva si je izposloval 2 % od prihodkov, ki bi jih dobil režiser George Lucas, ta pa je po zelo dobrem sprejemu filma pri kritikih in medijih kot znak dobre volje (Guinness pa je dal tudi nekaj dobrih predlogov za scenarij) številko zvišal na 2,5 %. Potem je Gary Kurtz, producent, to številko ustoličil pri 2,25 %, a ker je Lucas dobil petino vseh prihodkov, Guinnessov delež pa je bil tako skupnih 0,45 %, je s trilogijo zaslužil več kot z vsemi filmi pred tem. Po samem filmu Guinness ni želel, da ga povezujejo z Obi-Wanom, je pa sam predlagal, da ta lik v filmu umre in tako postane še bolj kulten lik v seriji. Pozneje je Alec Guinness povedal, da je to storil le zato, ker se mu po bitki z Darth Vaderjem ni dalo več recitirati obilice tečnih in kvazi moralističnih dialogov. Guinness se je kot duh pojavil tudi v Imperij vrača udarec (1980) in Jedijeva vrnitev (1983), njegov glas pa so digitalno uporabili tudi v Sila se prebuja (2015) in Vzpon Skywalkerja (2019).
Mali Guinness z malih ekranov
Alec Guinness se je dolgo časa izogibal televizije kot hudič križa, vendar je potem podlegel sprejel vlogo Georga Smileya v seriji Kotlar, krojač, vojak, vohun. Vlogo je ponovil tudi v Smileyevi ljudje (1982) in zanjo dvakrat dobil nagrado Britanske akademije za televizijo. Nominiran je bil tudi za Monsignor Quixote (1987), zadnjič pa je bil na televiziji v BBC-jevi drami Eskimski dan (1996).
Guinness je bil prvič nominiran za Oskarja že 1952 za film Banda z Lavender Hilla, leta 1980 pa je dobil tudi Oskarja za življenjsko delo. Hamburška fundacija Albert Toepfer mu je 1985 podelila nagrado Shakespeare za njegovo odrsko delo, 1988 pa je bil še enkrat nominiran za Oskarja za stransko vlogo v Mali Dorrit (1987). 1989 mu je za življenjsko delo priznanje izrekla še Britanska filmska akademija, 1960 pa je dobil tudi zvezdo na pločniku v Hollywoodu. 1991 mu je univerza Cambridge podelila častni doktorat, 2014 pa je bil upodobljen na angleški znamki v sklopu desetih ljudi z izjemnim življenjem.
Ena žena in vsi ostali
Guinness se je 1938 poročil z umetnico, pisateljico in igralko Merulo Silvio Salaman (1914-2000). 1940 se jima je rodil sin Matthew Guinness, ki je tudi sam postal igralec. V biografiji je pisalo, da je bil Guinness leta 1946 aretiran in kaznovan zaradi homoseksualnega dejanja v nekem stranišču v Liverpoolu. Piers Paul Read, ki je napisal njegovo avtorizirano biografijo, v to ne verjame. O njegovi biseksualnosti se je razpravljalo tudi po njegovi smrti, vendar brez otipljivih dokazov. V času, ko je služil v mornarici, je nameraval postati duhovnik.
Po spletu okoliščin, ko je bil v filmu Oče Brown, ki so ga snemali v Franciji, odet v duhovnika, je k njemu pristopil francoski deček in se z njim pogovarjal, čeprav Guinness ni znal francosko. Dogodek je na igralca naredil globok vtis. Ko je bil njegov sin hudo bolan, je pogosto šel v cerkev in molil zuanj. Nekaj let pozneje, ko je že ozdravel, se je 1956 spreobrnil iz anglikanske v katoliško vero, leto zatem, ko je na Šrilanki snemal Most na reki Kwai, pa tudi žena, ki je bila židovskega rodu, to mu je povedala šele po vrnitvi.
Guinness je nekoč medijem povedal, da je srečal Jamesa Deana in mu napovedal smrt samo teden dni, preden je igralec dejansko umrl . V intervjuju je dodal, da so tudi njegovi prijatelji menili isto, saj je Dean vozil zares divje in nespametno.
Alec Guinness je umrl v noči na 5. avgust 2000 v bolnišnici v Sussexu. Februarja 2000 so mu diagnosticirali raka na prostati, dva dni pred smrtjo pa še na jetrih. Tudi njegova žena, ki je umrla le 2 meseca za njim, je imela raka na jetrih. Star je bil 86 let.
