Lillian Diana Gish je pravzaprav še veliko več kot vse to, njene igralske tehnike so postavile temelje za igro na velikem platnu, predvsem v začetnem obdobju nemega filma. V njenih največjih letih odra in filma, kjer je nastopala skupaj s svojo sestro .., je največ sodelovala z režiserjem D. W. Griffithom, vključno z njeno najbolj znano (in mnoga leta pozneje) razvpito vlogo v filmu Rojstvo naroda (1915).
Ob začetku zvočnega filma se je vrnila na odrske deske in skoraj povsem obrnila hrbet velikemu platnu razen nekaj izjem, med njimi je bil vestern Dvoboj na soncu (1946), za katerega je bila tudi nominirana za Oskarja za stransko žensko vlogo.
Dve sestri igralki
Lillian Diana Gish se je rodila 14. oktobra 1893 v Springfieldu v Ohiu kot prvi otrok igralke Mary Robinson McConnell in Jamesa Leigha Gisha. Lillian je imela še mlajšo sestro Dorothy, ki je bila prav tako uspešna igralka.
Po mami je bila škotskega porekla, po očetu pa nemškega. Oče je bil alkoholik in je kmalu po rojstvu sestre zapustil družino, zato je mama začela spet igrati, da je lahko vzdrževala hčerki. Dekleta so se preselila v St. Louis k maminemu stricu Henryju McConnelu, kjer je mama odprla lokal ob kinu, dekleti pa sta pomagali prodajati pokovko in sladkarije. Obiskovali sta šolo St. Henry in ob rednem pouku igrali še v šolskih igrah.
Ko je bila stara 17 let, je Lillian izvedela, da je njen oče James na smrtni postelji v Oklahomi, zato je odpotovala na dom njegovega brata Alfreda, kjer je živel z ženo. Oče James je bil zaprt v psihiatrični bolnišnici v Normanu in Lillian je potem odšla še tja in se z njim pobotala. Potem je nekaj časa ostala pri stricu in tam končala srednjo šolo, nekaj mesecev pred očetovo smrtjo 1912 pa se je vrnila v Ohio.
V New York, pogorelčki
V tem času je pogorel tudi kino ob trgovini, ki jo je imela mama, zato so se spet selili, tokrat v New York, kjer sta se sestri Gish spoprijateljili s punco iz sosednje hiše, Gladys Smith. Že kot otrok je Smithova igrala nekaj otroških vlog za režiserja Griffitha, pozneje pa je bila bolj znana pod imenom Mary Pickford. Ko sta dopolnili 20 let, sta obe sestri začeli nastopati v gledališču, pogosto sta potovali ločeno v različnih predstavah, dodaten kruh pa sta si služili s poziranjem. Smithova je sestri Gish tudi spoznala z režiserjem, ki jima je omogočil pogodbo z Biograph Studios. Lillian Gish je kmalu postala ena najbolj priljubljenih. Takrat jih je štela 19, na razgovorih pa si je izmislila, da je stara 16.
Na odru je Lillian Gish debitirala že 1902 v osnovni šoli v RIsingsunu v Ohiu, od 1903 do 1904 pa je bila na turneji s svojo mamo in sestro s predstavo Njen prvi napačen korak. Po 10 letih odra je debitirala na filmu skupaj s sestro Dorothy in sicer v Griffithovem kratkem filmu Nevidni sovražnik (1912). V tistih časih so imeli kratke filme za sicer zelo osnovno obliko zabave, vseeno pa je Lillian za vlogo dobila pohvale. Še naprej je igrala tudi na odru in 1913 je med predstavo Dobri mali hudič kolabirala na odru zaradi slabokrvnosti. V svojih predstavah in tudi na filmu je večkrat šla čez skrajne meje vzdržljivosti. Ena takih vlog je bila vloga v filmu Daleč na vzhodu, kjer leži na ledeni plošči, nezavestna, z lasmi in roko v vodi, plošča pa je plula proti slapu. Snemanje v teh ledenih okoliščinah ji je trajno poškodovalo živce v parih prstih. Tudi med snemanjem Bohema desetletje pozneje, ko bi morala zaigrati smrt, kar nekaj dni ni jedla in ne pila in se je režiser zbal, da bo posnel ne le smrt lika, pač pa tudi igralke.
Gospod Griffith
Lillian Gish je igrala v mnogih najbolj znanih Griffithovih filmih, vključno z Rojstvo naroda (1915), Nestrpnost (1916), Strti cvetovi (1919), Daleč spodaj na vzhodu (1920) in Sirote v neurju (1921). Svoje ekspresivne talente je izkoristila do skrajnih meja, zaradi česar je postala trpeča, a neomajna junakinja. V prvih dveh letih je nastopila tudi v 25 kratkih in celovečernih filmih in postala velika zvezda, pogosto imenovana tudi Prva dama ameriškega kina. V času nastajanja Hollywooda je bila tako najbolj uveljavljena igralka.
Enkrat, ko je Griffith snemal na terenu, je celo režirala in to prav svojo sestro Dorothy v filmu Preoblikovanje moža (1920). Režiser ji je povedal ,da bo ekipa delala precej bolj zavzeto, če bodo delali za žensko. Tega ni počela nikoli več in je povedala, da je režija moško delo. Film danes velja za izgubljenega.
Zdaj MGM
Svoje sodelovanje z Griffithom je končala, ko je 1925 podpisala za MGM, kjer je dobila več kreativnega nadzora nad vlogami. 1926 bi morala posneti 6 filmov, za kar bi dobila današnjih 17,2 milijona dolarjev. Finančno ponudbo je odklonila in se dogovorila za manjšo plačo in odstotke od gledanosti, da bi lahko studio MGM več denarja namenil kakovosti filmov, vključno s plačami za boljše igralce, scenariste in tehnično osebje. V pozni dobi nemega filma jo je na prvem mestu pri MGM izpodrinila Greta Garbo in njena pogodba z MGM se je iztekla 1928.
Trije filmi, v katerih je imela popolno svobodo so Bohem (1926) in Škrlatno pismo (1926) ter Veter (1928). Slednji, ki ga je režiral Victor Sjostrom, je bil njen najljubši pri MGM in velja za zadnjo veliko klasiko nemega filma.
Ko slišiš konec
Ko se je začela doba zvočnega filma, njeni uspehi niso bili več tako veliki, saj seje spremenila tudi publika. V obdobju nemega filma so Gisheva in Mary Pickford izražale krepostnost in nedolžnost, a v začetku tridesetih po dodatku zvoka so bile take vloge preživete, začela se je era porednih zapeljivih punc. Gish je postala smešna antikviteta brez seksapila. Lillian ni želela igrati več v nobeni obliki filma, zato se je vrnila k svoji prvi ljubezni, odrskim deskam, kjer je večino tridesetih in začetek štiridesetih let z vlogami v klasikah kot Hamlet in Dama s kamelijami.
Šele po drugi svetovni vojni se je spet našla v filmu, za vestern Dvoboj na soncu (1946) je bila kot rečeno nominirana za Oskarja, bolezen in na koncu smrt njene vloge pa je zelo spominjala na mnoge njene filme. Posnela je le še nekaj filmov, med njimi je najbolj znan Noč lovca (1955). Predvidena je bila za različne vloge, tudi za V vrtincu kot mama Scarlet O'Hara ali prostitutka Belle Watling.
Televizijske urice
Februarja 1949 je debitirala tudi na televiziji kot služkinja v epizodi Philco Televison Playhouse na NBC. Tudi za ta prvenec so deževale pohvale. Na televiziji se je pojavljala od zgodnjih petdesetih pa vse do konca osemdesetih. Njen najbolj znan televizijski angažma je bila originalna produkcija v Potovanju v Bountiful (1953). Ob igralski karieri je Lillian Gish postala tudi ena največjih zagovornic za ohranjanje izgubljene umetnosti nemega filma in je pogosto v živo napovedala reprize velikih klasik. 1975 je na PBS-u vodila oddajo Nema leta in nastopila v dokumentarni seriji Čaščenje ameriškega nemega filma leta 1980. Čeprav je bila za rednega Oskarja nominirana le enkrat, je 1971 prejela posebno nagrado Akademije za prispevek k razvoju in napredku filma. 1979 je pripadla še nagrada Crystal za ženske v filmu, 1984 pa ji je ameriški filmski inštitut podelil nagrado za življenjsko delo. Po Bette Davis 1977 je bilo to šele drugič, da je nagrado dobila ženska, je pa tudi edina, ki je večino kariere gradila v dobi nemega filma.
Izjemna vloga za konec
V filmu je zadnjič igrala 1987 v Avgustovskih kitih skupaj z Vincentom Priceom, Bette Davis in Ann Sothern. Stara 93 je skupaj z Davisovo igrala sestri. Za vlogo je dobila nagrado za najboljšo igralko, ki jo podeljuje Nacioanlni odbor za filmsko kritiko, na festivalu v Cannesu pa jo je publika nagradila z 10-minutnim aplavzom. Mnogi so bili besni, da za vlogo ni bila nominirana za Oskarja, sama pa se je pošalila in rekla, da zdaj vsaj ne bo rabila izgubiti proti Cher.
Prav zadnjič pa je imela nekaj sekund na koncu studijskega musicala Show Boat 1988, ko je na koncu parih stavkov svojo dolgo kariero končala z besedami – »lahko noč«.
Nastopala je tudi v radijskih igrah, prvič 1943 v seriji Suspenz.
Nagrade in pohvale
Ameriški filmski inštitut je Gishevo razglasil za 17. na seznamu največjih zvezdnic klasičnega ameriškega filma. Udeleževala se je številnih filmskih prireditev in festivalov, bila je častna gostja Filmskega festivala v Tellurideu leta 1983. Oddelek za film in galerija na univerzi v Bowlingu v Ohiu nosi ime po sestrah Gish. Ob imenovanju 11. junija 1976 je bila prisotna tudi Lillian, ki je sprejela nagrado tudi v imenu njene sestre Dorothy, ki je umrla nekaj let prej. Naslednji dan ji je univerza podelila tudi častni doktorat, 1982 pa so v galerijo prenesli tudi zbirko filmov in fotografij, ki jo je prej hranil Muzej sodobne umetnosti v New Yorku.
Najbolj razvpita zgodba pa je tista izpred petih let, ko je zveza temnopoltih študentov na omenjeni univerzi dosegla, da so črtali njeno ime iz galerije, imenovane Gish Theatre. Razlog? Njeno sodelovanje v kontroverznem filmu Rojstvo naroda (1915), kjer povelučujejo Ku Klux Klan. Vodstvo univerze je soglasno odločilo v prid predlogu in umaknilo ime maja 2019.
Samsko življenje
Lillian Gish se nikoli ni poročila, niti ni imela otrok. Z D. W. Griffithom si je bila tako blizu, da so mnogi menili, da imata tudi romantično zvezo, česar pa Gisheva nikoli ni potrdila, čeprav se je večkrat zdelo, da sta vsaj intimna. Do konca življenja ga je vedno imenovala Gospod Griffith. Bila je tufi v zvezi z dramskim kritikom in urednikom Georgeom Nathanim in producentom Charlesom Duellom. Slednji jo je v dvajsetih tožil in razkril podrobnosti njune zezve. Gisheva je prebolela tudi zloglasno špansko gripo leta 1918, okužila se je na snemanju filma Strti cvetovi.
Že v otroštvu je postala vegeterijanka in ni prenesla misli na ubijanje živali. Njen odnos do tega je postal javno znan 1925, ko je na zveznem sodišču glodala surov korenček. Fotografija v časopisu je povzročila obsesijo hranjenja s surovim korenčkom po vseh ZDA.
S sestro Dorothy in Mary Pickford so ostale dobre prijateljice vse življenje. Med drugimi prijateljicami je bila tudi Helen Hayes, imenovana tudi Prva dama ameriškega gledališča. Lillian je bila tudi botra njenega sina Jamesa, Hayesovi pa je ob smrti prepustila svoje premoženje. Ta je umrla le 18 dni pozneje.
Politično je GIsheva podpirala republikance, bila je prijateljica Dwighta Eisenhowerja in njegove žene Mamie, podpirala je tudi Nixona v njegovi kampanji 1960, ko je izgubil proti Kennedyju in ROnalada Reagana med njegovo vladavino. Nekoč je Nancy Reagan napisala pismo: »Vsakič ko Ronnie in ti odpreta usta, povesta moje misli.«
Republikanka in desničarka
V obdobju od začetka druge svetovne vojne v Evropi pa vse do Pearl Harborja, je javno zagovarjala nevpletenost ZDA v konflikt, potem pa je sodelovala pri zbiranju podpore in sredstev.
Gisheva je umrla 27. februarja 1993 zaradi odpovedi srca, stara je bila 99 let. Njeno žaro so pokopali ob žari njene sestre Dorothy v cerkvi Svetega Bartolomeja v New Yorku. Njeno premoženje je bilo ocenjeno na več milijonov, večina pa je šla za ustanovitev sklada Dorothy in Lillian Gish, ki vsako leto podeljuje nagrado osebi, ki je prispevala k »lepoti« sveta in razumevanju pomena življenja.
Skupina Smashing Pumkins je svoj prvi album 1991 poimenovala Gish, pevec Billy Corgan pa je povedal, da se je spomnil na zgodbo, ki mu jo je pripovedovala njegova babica: »Ena največjih stvari, ki so se ji zgodile v življenju, je bila, ko se je skozi mestece na vlaku peljala Gisheva. Babica je živela praktično sredi ničesar, zato je bila to velika stvar.«
Dan za noč (1973), ki ga je posnel Francois Truffaut, je posvečen sestram Gish. V škotskem slengu pa je Lillian Gish besedna zvezda za »iti odtočit«, prvič jo je v sitcomu Still Game uporabil Winston Ingram, ko je rekel, da mora stran zaradi Lillian Gish. GIsh se skoraj sliši kot Pish, ta pa je škotska beseda za – saj veste.
