Anouk Aimee je svojo kariero začela pri 14 letih, študirala je ples in filmsko igro. Večina njenih filmov je francoskih, snemala pa je tudi španske, angleške, italijanske, nemške in tudi nekaj ameriških produkcij.
Njen najbolj znani film je Fellinijev Sladko življenje (1960), pa njegov 8 1⁄2 (1963) in tudi Demyjeva Lola (1961).
Aimee (s krstnim imenom Nicole Francoise Freyfus) se je rodila 27. aprila 1932 v Parizu. Oba starša sta bila igralca, oče je bil Henri Murray (rojen Dreyfus), mama pa Genevieve Sorya. Po nekaterih podatkih naj bi bila potomka Alfreda Dreyfusa, kar pa ni bilo nikoli potrjeno. Njen oče je bil žid, mama katoličanka, vzgajana je bila v materini veri, potem pa prestopila v judaizem.
Ob rednem šolanju se je učila plesa in igre, v času druge svetovne vojne je hodila v šolo v Angliji v Mayfieldu, v Angliji je pozneje študirala tudi gledališko igro. Na velikem platnu je debitirala pri 14 letih in sicer v vlogi Anouk v Hišici na dnu morja (1946) in po filmu je prevzela ime svoje filmske junakinje. Jacques Prevert ji je, ko je pisal Ljubimca iz Verone (194) prav zanjo, predlagal, da si priimek spremeni v Aimee, kar jo bo za vedno povezalo z močjo njenih vlog. Aimee v francoščini pomeni Ljubljena.
Čutna Francozinja
Ob že omenjenih filmih so med njenimi mojstrovinami Delvauxov Neko noč na vlaku (1968) z Yvesom Montandom, pa Cukorjeva Justine (1969), Tragedija smešnega moža (1981) Bernarda Bertoluccija, Pret a Porter (1994) Roberta Altmana in seveda Moški in ženska (1966) Claudea Leloucha, ki je kot film ponovno zagnal filmske romance.
Anouk Aimee so opisovali kot inteligentno, enigmatično in kraljevsko, z nenavadno in misteriozno lepoto, zaradi katere se je 1995 v Empire Magazineu znašla med 100 najbolj seksi zvezdami v zgodovini filma. Bila je tudi precej podobna Jacqueline Kennedy, filmska zgodovinarka Ginette Vincendeau pa je Aimee označila kot »senzitivno osebo z krhko lepoto in tendenco do tragičnih usod in trpljenja«.
Brezmejna lepotica
Njena podoba in obrazne poteze so ji pomagale že od začetka kariere, znašla pa se je tudi na številnih naslovnicah in slikah. Emile Savitry, francoski fotograf in slikar, jo je portretiral že pri 15 na snemanju Carne's La Fleur (1957), ko v rokah drži mucko.
V prvi polovici šestdesetih let je večinoma snemala v Italiji in tam je s Felinijevima filmoma Lola in Sladko življenje dosegla svetovno slavo. Biograf Dave Thompson je zaradi vloge v filmu Sladko življenje Aimee opisal kot vzhajajočo zvezdo, ki je eksplodirala v filmski svet.
Njen najbolj uspešni film je Moški in ženska (1966), ki ga je režiral Claude Lelouch. V njem je Aimee blestela ofb Jean-Louisu Trintignantu, film ima tudi čudovito glasbeno podlago. Kot mednarodna uspešnica je film dobil glavno nagrado na filmskem festivalu v Cannesu 1966 in dva Oskarja, med drugim Oskarja za najboljši tuje jezični film. Rečeno je bilo, da je Anouk Aimee z vlogo ustvarila novo vrsto fatalne ženske.
Leta 1969 posneti film Justine, ki ga je režiral Cukor, ob njej je igral tudi Dirk Bogarde, je vključeval nekaj golote. Nek filmski kritik je zapisal, da ko je Aimeejeva odvrgla zadnjo krpico, je nastopila popolna lepota, ki gledalca dobesedno izniči.
Fotografinja Eve Arnold, ki je spremljala Anouk na snemanju, je govorila z Bogardeom, ki jo je poznal že od 15. leta in ta je povedal »da nikoli ni bila tako srečna kot takrat, ko je bila nesrečna med dvema ljubezenskima aferama«, pri čemer je mislil na zgodbo z Omarjem Sharifom, njenim soigralcem v filmu Pridih čutnosti (1969).
Ljubiti starejšo žensko
Leta 1984 je sodelovala pri še enem ameriškem projektu, La Brava. Dustin Hoffman je sprva menil, da se bi bolje odrezal, če bi se njegov lik zaljubil v mlajši žensko kot starejšo po originalni zgodbi. »Kje boste našli dobro ohranjeno starejšo žensko?« je vprašal. Zavrnil je tudi Faye Dunaway, potem pa seje srečal z Aimeejevo v Parizu in producentu sporočil, da si je premislil. »Lahko se zaljubim v starejšo žensko. V Parizu sem se srečal z Anouk Aimee. Videti je izjemno.« Film sicer ni bil nikoli končan.
Leta 2002 je dobila častno nagrado Cesar za prispevek francoskemu filmu in leto pozneje še častnega Zlatega medveda na Berlinskem filmskem festivalu. Njen zadnji film je bil tretji film z Trintignantom pod režisersko taktirko Leloucha. Po Moški in ženska (1966) in Moški in ženska: 20 let pozneje (1986) je nastal še zadnji del trilogije, Najboljša leta življenja, ki je bil prikazan 2019 v Cannesu izven konkurence.
Anouk Aimee je bila poročena štirikrat in štirikrat se je tudi ločila. S prvim možem Edouardom Zimmermanom je bila poročena leto dni (1949 – 1950), sledil je režiser Nico Papatakis (1951 – 1954), potem glasbeni producent in igralec Pierre Barouh (1966 – 1969) in igralec Albert Finney (1970 – 1978). Z Papatakisom sta imela hčerko, Manuelo Papatakis. Anouk Aimee je umrla prejšnji teden na svojem domu v Parizu, stara 92 let.
Anouk Aimee je bila za film Moški in ženska nominirana tudi za Oskarja za glavno žensko vlogo in je postala ena redkih tujih igralk, ki je bila nominirana za vlogo v tuje jezičnem filmu.
