Marlon Brando je v šestih dekadah kariere dobil številne nagrade, dva Oskarja, dva Zlata globusa, nagrado filmskega festivala v Cannesu, tri nagrade Britanske filmske akademije in še bi lahko naštevali. Velja za enega prvih metodičnih igralcev iz šole Stanislavskega, ki so igro pripeljali do novih razsežnosti in do skrajnih meja.
V karieri, ki ga je iz odrskih desk ponesla na filmsko platno in v višave, je doživljal vzpone in padce. Po seriji slabih filmov v šestdesetih se je pobral šele s kultno vlogo v Botru (1972), za katero je dobil drugega Oskarja in Zlati globus, Vito Corleone pa je v filmski zgodovini zapisan kot ena najbolj sijajnih predstav vseh časov.
Tu in tam in nikjer
Marlon Brano Jr. se je rodil 3. aprila 1924 v Omahi v Nebraski kot edini sin Marlona in Dorothy. Oče je bil trgovski potnik, mati pa odrska igralka. Ker sta bila oba starša veliko z doma, se je navezal na gospodinjsko pomočnico. Brando ima še dve starejši sestri, Frances in Jocelyn - slednja je bila prav tako igralka. Brando je nemškega, nizozemskega in angleškega rodu, njegov davni prednik Johann Brandau pa je prišel v New York na začetku 18. stoletja iz Nemčije. Priimek so pozneje prepisali v Brando.
Ko je bil star 6 let, se je družina preselila v Evanston v Illinoisu, kjer je Brando zabaval druge z oponašanjem ljudi, takrat je spoznal tudi prijatelja Wallyja Coxa, ki je pozneje postal komedijant in igralec. 1936 sta se starša ločila in s sestrama in mamo se je preselil v Santa Ano v Kalifornijo. Dve leti pozneje sta se oče in mama pobotala in spet so se selili, na farmo v Libertyville v Illinoisu, kjer je Brando obiskoval srednjo šolo in blestel v športu in dramatiki. Zaradi nediscpline so ga 1941 izključili. Po tem ga je oče poslal na vojaško akademijo, kjer je spet blestel, dokler po dveh letih, kjer je spet letel zaradi nespoštovanja ukazov. Čeprav so mu dali pogojno kazen, se ni več vrnil v šolo. Delal je kot fizični delavec pri gradbenikih in skušal priti v ameriško vojsko. Zaradi plavajoče pogačice, poškodbo je dobil na akademiji pri športu, ni bil fit za vojsko.
Nepredvidljivi učenec
Potem se je Brando podal po poti sestre v New York in študiral na igralski šoli Erwina Piscatorja. Njegova sestra je povedala, da se je za to odločil, ker je v predstavi še v srednji šoli neizmerno užival. V New Yorku se je takoj znašel, saj je bil toplo sprejet, prvič v življenju se je počutil koristnega. Prve mesece je spal na kavču pri prijateljih. Zavzet študent se je od Stelle Adler učil tehnik po Stanislavskem, ki spodbujajo igralca, da razišče tako zunanjo kot notranjo podobo lika, ki ga upodablja. Povedano enostavneje, namesto da igra, se prelevi v neko novo osebo. Brandov izjemen smisel za realizem je bil opazen že na začetku. Adlerjeva se je spominjala, da je dala študentom nalogo, da se pretvarjajo kokoši, na katere bo padla atomska bomba. Medtem, ko so vsi tekali brezglavo naokrog, je Brando sedel na tleh in se delal, da vali jajce. Na vprašanje, zakaj tako, je odgovoril: »Jaz sem piščanec in nimam pojma o atomskih bombah.«
Brando je bil prvi, ki je na film prinesel naravni pristop. Brando se je, ko je padla klapa, najprej pogovarjal s soigralci, kako so preživeli vikend in ko se je počutil, da je povsem sproščen, je začel dialog po scenariju. Pred njim so bili igralci precej predvidljivi in … igralski, Brando pa je bil tudi osebnostno težaven, a so njegovi soigralci znali povedati, da je to del njegove tehnike.
Prvi metodični igralec
V prvih odrskih predstavah je uporabil tehnike Stanislavskega in pokazal precej nepredvidljivo in neubogljivo igranje. Njegovo obnašanje ga je naposled tudi vrglo iz prvih predstav v Sayvilleu v New Yorku, kmalu zatem pa so ga sprejeli in 1944 je bil že na Broadwayu v drami Spominjam se mame. V predstavi O moja ljubica sploh ni prišel čez avdicijo, ker ni želel brati scenarija. Kritiki so ga razglasili za najbolj obetavnega mladega igralca, potem ko so ga videli v Truckline Cafe. 1946 je bil mladi junak v politični drami Zastava je rojena, pa igral v predstavi Candida ob Katharine Cornell. Cornellova ga je uporabila tudi za sla v Antigoni, predstavo The Iceman Cometh pa je zavrnil tako, da je ob branju scenarija zaspal.
Brando si je sam izbiral igre, v katerih je nastopil, znal pa je tudi prestopiti vse meje; v predstavi Orel ima dve glavi je med vajo v kostumih momljal. Pri tem je razbesnel producenta Jacka Wilson: »Briga me tvoja babica in tvoje metode.« Brando je preklopil v višjo prestavo in odigral sceno s izjemno energijo in strastjo, tako da so soigralci navdušeno zaploskali.« Soigralko Tallulah Bankehad pa je ves čas spravljal ob živce na vse možne načine. 1947 je zablestel v Tramvaju Poželenje v režiji Elie Kazana. Namesto Bankheadove je vlogo dobila Jesica Tandy, Brando pa je dobil priložnost namesto Johna Garfielda.
Prvo snemanje
Leta 1947 je imel Brando avdicijo za Upornik brez razloga, scenarij bratov Warner iz 1944, ki ni imel veliko skupnega z 1955 posnetim filmom, je pa njegova avdicija 2006 pristala na DVD izdaji Tramvaja. Prva filmska upodobitev je morala počakati še tri leta – kot invalidni veteran je nastopil v filmu Možje (1950). Na vlogo se je mesec dni pripravljal v postelji v vojaški bolnišnici. Kritiki so bili navdušeni. »Brando je tako neverjetno resničen in dinamičen, da je iluzija popolna.«
Brando se besedila ni učil na pamet, pač pa si je naredil kartice z iztočnicami, saj je po njegovem mnenju bil tako bolj spontan. 1951 je sledil veličastni Tramvaj Poželenje še na filmskem platnu, za eno njegovih najboljših vlog je bil nominiran za Oskarja. Nominacijo je dobil tudi naslednje leto za Viva Zapata!, kjer je igral skupaj z Anthonyjem Quinnom. Njegov naslednji film, Julij Cezar (1953), mu je namenil vlogo Marka Antonija. S svojim govorom v filmu »Prijatelji, Rimljani, kmetje…« je navdušil tudi druge režiserje. John Huston je rekel, da še nikoli ni začutil take energije s platna kot na ogledu filma. 1953 je posnel tudi Divjaka, film o motorističnih bandah. Po premieri filma je šla prodaja usnjenih jaken v nebo, stavek »Nihče mi ne bo govoril, kaj naj počnem,« pa je postal moto generacije.
Prvi Oskar
Ob dveh nominacijah je Na dokih New Yorka (1954), ki ga je spet režiral Kazan, Brandu prinesel tudi prvega Oskarja, ki pa so ga kmalu pro prejemu ukradli, dolga leta pozneje se je pojavil v Londonu na neki dražbi. Film je bil tudi velika komercialna uspešnica, sledilo jih je še nekaj. Najprej je bil Napoleon v Desiree (1954), pa musical Fantje in dekleta (1955) s Frankom Sinatro, njegov edini tovrstni film. 1956 se je maskiran v Japonca pojavil v komediji Čajnica na avgustovski mesečini z Glennom Fordom. Čeprav film ni bil navdušujoč, si je dal Brando duška in je svoj lig odigral lucidno. Sledil je Sayonara, romantična komedija, od katere je dobil 10 % prihodka in tako tudi finančno prišel v ligo največjih, tudi zanj je bil nominiran za Oskarja. Za vlogo v Mladih levih (1958) si je lase obarval blond in uporabil nemški naglas, za vlogo pa je sam rekel, da ni uspela. Desetletje je zaključil s Človek v kačji koži (1960), še eni drami Tennesseeja Wiliamsa.
Malce po svoje
Leta 1961 je Brando prvič (in tudi zadnjič) režiral, vestern Enooki Jacki bi moral režirati Stanley Kubrick, a so ga odpustili na začetku produkcije, Paramount pa je nalogo zaupal kar Brandu. S Karlom Maldenom sta prizore pilila do nezavesti in kmalu prekoračila proračun. Paramount je računal na tri mesece, snemali so ga pol leta in podvojili načrtovane stroške. Postprodukcijo so potem vodilni možje spet vzeli s svoje roke in film obrnili na glavo. Brando ni skrival, da sovraži filmsko industrijo, vrelišče pa je njegov odnos do nje dosegel na snemanju Upora na ladji Bounty na Tahitiju, kjer je sabotiral prav vse, kar je lahko. Kritike niso bile naklonjene filmu, kritiki pa so se prvič obregnili tudi v njegove dodatne kilograme.
Navzdol je pot
Razočaran nad kariero in vsem je Brando začel sprejemati vloge pod njegovimi sposobnostmi, samo da so bile dobro plačane. 1961 je prvič podpisal tudi pogodbo za kar pet filmov z Universalom, kar ga bo preganjalo celo desetletje. Grdi Američan (1963) je bil prvi, v njem igra tudi sestra Jocelyn, popoln finančni fiasko, pa pozitivno sprejet pri kritikih. Zanj je bil nominiran za Globus. Sledili so Pravljica za lahko noč (1964), Appaloosa (1966), Grofica iz Hong Konga (1967) in Noč naslednjega dne (1969), slabo sprejeti in finančno neuspešni. Slednji je bil za Branda razočaranje, ker se je veselil sodelovanja s Charliejem Chaplinom, ki je film režiral. Chaplin je bil znan po svojem avtoritatitvnem pristopu, ki Brandu ni sedel. Vmes je nastopil še v vohunskem filmu Morituri (1965), prav tako polomiji.
Nekateri filmi so bili uspešni, nekateri ne, se je spominjal Brando. Nekatere je snemal za denar, Candy (1968), seks farso, pa na prošnjo prijatelja. Odsevi v zlatem očesu (1967) Johna Hustona z Elizabeth Taylor je bil njegov najboljši film v desetletju, prav tako dobro sprejet je bil film o rasizmu in seksualni revoluciji z Jane Fonda in Robertom Redfordom, Pregon (1966). Otok v plamenih (1969, Burn!), ki govori o uporu na karibskem otoku, je bil po Brandovih besedah njegov najljubši film.
Boter filma
Po Mladih levih (1958) Brando ni imel velike uspešnice, potem pa je Coppola posnel Botra (1972) po knjigi Maria Puza. Don Vito Corleone je Branda iz skorajšnje pozabe izstrelil nazaj na vrh in mu prinesel tudi drugega Oskarja. Paramount, ki je Puzu plačal za knjigo, je dolgo iskal režiserja in Coppolo izbral zaradi njegovih italijanskih korenin. Prejšnji mafijski film Paramounta, Bratovščina (1968) s Kirkom Douglasom, je bil polomija, po mnenju šefov zato, ker sta bila tako Douglas kot režiser Martin Ritt Žida, filmu pa je manjkal italijanski podton. Na listi potencialnih Donnov (Borgnine, de Kova, Marley) sta ostala le še Laurence Olivier in Marlon Brando, najboljša igralca na svetu. Na seznamu je Coppola podčrtal Branda z dvojno črto in seznam poslal šefom. Brando se je moral strinjati z nižjim honorarjem kot običajno, moral bo finančno odgovarjati, če bo zaradi njegovih muh film zamujal in moral bo igrati na poskusnem snemanju. Brando si je v usta natlačil vato in pri 47 letih postal 20 let starejši. »Nikoli prej nisem bil Italijan, mislim, da mi je kar dobro uspelo.« Ob videnem poskusnem posnetku so šefi brez zadržkov prižgali zeleno luč in rodila se je ena največjih vlog v zgodovini filma. Brando je imel ob 50 tisoč dolarjih plače še klavzulo za odstotek od dobička, a jo je, ker je bil brez denarja, prodal še za dodatnih 50 tisoč. Noro uspešen film bi mu, če tega ne bi storil, prinesel 11 milijonov.
Poslednji tango
Takoj za Botrom je z Bertoluccijem posnel Poslednji tango v Parizu z Mario Schneider, njegovo igro pa je zasenčila kontroverzna seksualna vsebina. Film je v vseh pogledih šokanten, analnega posilstva z maslom pa ni pričakovala niti igralka, ki je za prizor izvedela šele nekaj minut pred posnetkom. Po snemanju je bil razočaran tudi Brando in z italijanskim režiserjem ni spregovoril dolgih 15 let. 1973 je umrl tudi njegov prijatelj iz mladih let, Wally Cox, Brando pa je njegovi vdovi ukradel Coxov pepel. 1976 je z Jackom Nicholsonom posnel vestern Dvoboj na Missouriju, 1978 pa je bil oče Supermana v prvem delu franšize, Jor-El. Za vlogo je dobil kar 3,7 milijona dolarjev. V drugem delu je sodelovanje, potem ko ni dobil enakega deleža, zavrnil. 1979 smo ga gledali še v izvrstnem Apokalipsa zdaj, ko je kot general Kurtz za tri tedne dela zaslužil tri milijone dolarjev. Šok za vse, tudi za Coppolo, je bil, ko se je na sceni pojavil močno odebeljen. Film je zaznamoval tudi infarkt Martina Sheena in prizorišče, ki ga je uničil tajfun. Skupaj z deležem od dobička se je Brando ojačal za 9 milijonov dolarjev.
Konec konca
Po polomiji Formula (1980) je napovedal slovo od igralske kariere, a se je 1989 vrnil v filmu o apartheidu, Beli čas suše (1989). Leto pozneje je v Brucu (1990) odigral karikaturo Dona Corleoneja, ob Johnnyju Deepu pa je 1995 igral še v Don Juan DeMarco in Pogumni (1997). Nekaj nepotrebnih filmov mu ni prineslo nič dobrega: za Odkritje (1992), film o Krištofu Kolumbu, je bil nominiran za zlato malino za najslabšo stransko vlogo, isto antinagrado pa je potem dobil za Otok D. Moreauja (1996) – v tem filmu je Brando spet odkrito miniral celotno produkcijo, nekaj malega pa se je pojavil tudi v črni komediji Free Money (1998). V zadnjem dokončanem filmu, Plen (2001), pa je igral z Robertom De Nirom.
Bajsek Brando
V drugi polovici kariere je več pozornosti pritegnil s svojimi ekscesi in zdravstvenimi težavami, sredi devetdesetih je imel že 140 kilogramov in hud diabetes. Težaven je bil tudi zato, ker se ni hotel (ali pa je pozabil) naučiti besedila, ali pa se je prepiral z režiserjem. V zadnjih letih življenja je patentiral nekaj sistemov za napenjanje bobnov, rad pa je tudi risal in slikal. Pogosto je obiskoval Neverland in prijatelja Michaela Jacksona, njegov sin pa je bil dolga leta Jacksonov varnostnik. 2004 je z režiserjem Ridho Behijem začel pripravljati projekt Brando in Brando in trdo delal na scenariju vse do tedna dni pred smrtjo. Produkcijo so julija po smrti ustavili, film pa je na koncu izšel 2011 kot Vedno Brando z arhivskimi posnetki igralca.
Ženskar Brando
Ženske so bile njegova velika strast, imel je najmanj 11 otrok, od tega tri posvojene, ves čas se je zanj tudi ugibalo, da igra za obe ekipi. 1976 je priznal, da to ni nič posebnega, ker je spal tudi z moškimi. V svoji biografiji se je na primer pohvalil tudi z Marylin Monroe, skoraj pri vsakem filmu pa je kaj imel s katero od soigralk. Ko se je hotel 1957 poročiti z Josanne Mariani, je ugotovil, da je njegova druga prijateljica Ana Kashfi že noseča, zato se je poročil z njo. Njun sin je bil igralec Christian Brando, ki je bil znan tudi po umoru moža svoje sestre Cheyenne. 1960 se je Brando poročil z Movito Castanedo iz originalnega Upora na ladji Bounty, imela sta dva otroka, potem pa je snel Tarito Teriipaio iz njegovega filma o Bounty. Stara je bila 20, on 38. Imela sta dva otroka. V začetku devetdesetih je bil v zvezi s svojo gospodinjo, Mario Ruiz, imela sta tri otroke. Ugibali so tudi o njegovem odnosu s Coxom. »Če bi bil Cox ženska, bi se poročil z njim,« je provociral Brando. Coxova žena je idejo, da sta imela odnos, zanikala, pripisovali pa so mu tudi Richarda Pryorja in igralca Billyja Williamsa.
Brando je umrl 1. julija 2004 po težkem infarktu in pljučni emboliji.
