Charles Edward Durning se je rodil 28. februarja 1923 v Highland Fallsu v zvezni državi New York. Mati Louise je bila perica na vojaški akademiji West Point, tako kot njegov oče James pa sta bila irska imigranta, zato so Charlesa vzgajali v katoliški veri. Bil je deveti od kar desetih otrok, od tega so le trije bratje in sestra odrasli pet preostalih sester pa je umrlo od škrlatinke in črnih koz.
V času druge svetovne vojne leta 1943 so ga vpoklicali v vojsko in 6. junija 1944 je bil Charles Durning iz 1. pehotne divizije eden prvih, ki je pristal na Omaha Beachu na Dan D. Nekaj dni pozneje ga je poškodovala protipehotna mina in naslednjih šest mesecev je preživel na zdravljenju. V enote se je vrnil v 100. pehotno divizijo, ravno dovolj hitro, da je sodeloval še v bojih proti zadnji nemški ofenzivi v Ardenih. 30. januarja 1946 so ga odpustili iz vojske, za svojo požrtvovalnost in poškodbe pa je dobil Srebrno zvezdo, Bronasto zvezdo in tri Vijolična srca. Ob vseh priznanjih je nekaj let pred smrtjo v Los Angelesu od francoskega konzula dobil še priznanje Francoske legije časti. V desetletjih po vojni je bil aktiven v ameriških veteranskih organizacijah in kar 17 let držal govor na spominskem koncertu na televiziji PBS na predvečer državnega praznika v spomin na vojaške veterane.
Zbogom, orožje!
Po vrnitvi v New York je počel vse mogoče, odločen, da postane igralec. Bil je tudi profesionalni plesalec in je poučeval v plesni šoli Freda Astairea. Njegova kariera je vzletela 1951. Ko je v gledališču z burleskami delal na vhodu in preverjal karte, ga je producent ene od predstav najel za zamenjavo igralca, ki se je preveč napil, da bi lahko stopil na oder. Ker se je izkazal, je dobil nove vloge in nastopil v okoli 50 predstavah na različnih odrih izven Broadwaya. Tako je pritegnil pozornost ustanovitelja Public Theatra in New yorškega festivala Shakespearea, Josepha Pappa. Ta mu je od 1961 omogočil nastopitiv35 predstavah omenjenega festivala.
»To je bilo najboljše obdobje mojega življenja,« je Durning povedal v intervjuju 2001. »Nisem imel denarja, pa tudi Joseph ni plačeval veliko. Dobil si plačano predstavo in generalko. Poleti smo imeli tri nastope v Central Parku, pa tri do šest predstav na ulici Lafayette. Igrali smo nove igre novih mladih piscev, Sama Sheparda, Davida Mameta in Jasona Millerja.«
Filmi kot priložnost
V tem obdobju je Durning segel tudi do televizije in filma. Na filmu je debitiral 1965, ko se je pojavil v komediji Ernesta Pintoffa, Harvey Middleman, gasilec (1965). 1970 je skupaj z Gregorijem Peckom zaigral v filmu Johna Frankerheimerja, Hodim po robu, podpisan pa je tudi pod tri file Briana De Palme, Živjo, mama (1970), Sestre (1973) in Bes (1978).
Njegovi nastopi na Broadwayu so se začeli z Drat! The Cat! (1965) in trajali vse v začetek 21. stoletja, ko je zadnjič stopil na odrske deske v igri Wendy Wasserstein, Tretji (2005). 1977 je za svojo vlogo v Streamers dobil priznanje Los angeleškega kroga dramskih kritikov in pozneje 1980 še posebno pohvalo za Na zlatem ribniku skupaj z odlično Julie Harris.
Stranska vloga v Želu
Začetek sedemdesetih je prebil na odrih, kjer ga je v s Tonyjem in Pulitzerjem nagrajeni predstavi Šampionska sezona opazil režiser Geroge Roy Hill in mu ponudil vlogo v filmu Želo (1973) z Paulom Newmanom in Robertom Redfordom v glavnih vlogah. Durning je igral pokvarjenega policista Snyderja, film pa je osvojil Oskarja. Vloge je dobil še v filmih Pasje popoldne (1975) z Alom Pacinom, Ko pokliče tujec (1979), Hindenburg (1975), Resnične spovedi (1981) z De Nirom in Duvallom in v znanstveno fantastičnem Poslednjem odštevanju (1980) s Kirkom Douglasom. Nekaj je bilo tudi televizijskih produkcij, med drugim je bil papež Janez XXIII. v Imenovali bi me Janez. Za vlogo v televizijski mini seriji Kapitani in kralji je bil 1976 nominiran tako za nagrado Emmy kot tudi Zlati Globus. Posebej se ga spomnimo tudi iz filma o Muppetkih iz 1979, ko je igral Doca Hopperja, lastnika restavracije z žabjimi kraki in glavnega antagonista v filmu, pa kot odvetnika Dustina Hofmanna v Tootsie (1981), oba sta igrala skupaj tudi v Smrt trgovskega potnika (1985).
Velik del vlog so predstavljali lokalni zadrti ameriški liki, kot vloga Pappyja O'Daniela, ciničnega guvernerja Mississippija v legendarnem filmu bratov Cohen, Kdo je tu nor (2000). Zaigral je v petih filmih z Burtom Reynoldsom, Začeti znova (1979), Sharkijev stroj (1981), Najboljši mali bordel v Teksasu (1982), Stick (1985) in Talci v hotelu (1999). V novejši dobi je bil družinski duhovnik v Raymonda imajo vsi radi in glas krušnega očeta Petra Griffina v Family Guy.
Številne nagrade za serije
Za odlično vlogo veterana marinca v epizodi NCIS je bil 2005 nominiran za nagrado Emmy. V epizodi Klic tišine se Durning kot ostareli marinec sam ovadi, da je šest desetletij v bojih na Ivo Džimi ubil ameriškega vojaka.Za vse televizijske serije je dobil kar devet nominacij za Emmy, prav tako je bil dvakrat nominiran za Oskarja za stransko vlogo za filma Najboljši mali border (1982) in Biti ali ne biti (1983), komediji Mela Brooksa. Po treh nominacijah za zlati globus mu je 1990 v četrto končno uspelo dobiti prestižno nagrado za miniserijo Kennedyji iz Massachusettsa, istega leta pa je dobil še Tonyja za vlogo Big Daddyja v Mačka na vroči pločevinasti strehi.
Durning je bil poročen dvakrat, s prvo ženo Carole se je poročil 1959 in sta imela tri otroke, ločila sta se 1972. Čez dve leti se je v drugo poročilz Mary ann Amelio, razšla sta se 2010. Charles Durning je umrl mirno v spanju na božični večer 2012. Star je bil 89 let.
