John Carradine se je rodil 5. februarja 1906 v New Yorku kot Richmond Reed Carradine. Njegova mama je bila dopisnica Associated Pressa, oče pa kirurg, ta je umrl za tuberkulozo, ko je bil John star le dve leti, mama pa se je potem v drugo poročila z lastnikom tovarne papirja iz Philadelphie, ki je imel za glavni princip vzgajanja otroka nekoga drugega vsakodnevno pretepanje. Carradine je obiskoval katoliško šolo v Kingstonu in potem še Episkopalno akademijo v Pennsylvaniji, kjer je tudi razvil svoj govor in spomin ob prebiranju knjige molitev kot del kaznovanja. Pri 14 letih je pobegnil od doma in se pozneje vrnil na študij kiparstva v Philadelphiji, potem pa je nekaj časa živel pri materinem stricu, Petru Richmondu v New Yorku in tam skrbel za filmski arhiv v javni knjižnici.
Njegove mladosti se je v intervjujih spominjal predvsem njegov sin, igralec David Carradine (Ubila bom Billa). »Veliko je tudi potoval, še kot najstnik. Nekaj časa je bil vajenec v Richmondu v Virginiji pri kiparju Danielu Chesterju Frenchu, ki je izdelal veliki kip Abrahama Lincolna v Washingtonu. Med potovanji se je preživljal z risanjem portretov,« je povedal njegov sin. Dnevno je zaslužil tudi do 15 dolarjev. V tem času so ga tudi aretirali zaradi postopaštva in pristal je v zaporu, kjer so ga pretepli in mu zlomili nos. Ta se ni pravilno zacelil in prav nos je bil eden od prepoznavnih delov njegove slavne pojave kot igralca.
Od banan do odra
Ko je bil star 11 let, je John Carradine gledal predstavo Beneški trgovec in se odločil, da bo postal igralec. Na odru je debitiral 1925 v predstavi Camille in nekaj časa delal tudi v gledališču v New Orleansu. Ko je v iskanju priložnostnih del spremljal tovornjake z bananami iz Dallasa v Teksasu, ga je pot zanesla do Los angelesa v Kaliforniji, kjer je dobil nekaj dela v gledališču pod imenom Peter Richmond v čast svojega strica. Tam se je spoprijateljil z Johnom Barrymoreom in začel delati pri slavnem Cecilu B. DeMilleu kot scenograf. A tega dela ni opravljal dolgo. DeMille je v njegovih skicah scen zaznal pomanjkanja rimskih stebrov, na drugi strani pa je slišal njegov baritonski glas in ga uporabil za sinhronizacijo. Ko je slišal njegovo recitiranje Hamleta, ga je naslednji dan poklical na pogovor in tako se je začelo njegovo igralsko delo. Njegov glas lahko slišimo v številnih DeMilleovih filmih, tudi Znamenju križa (1932).
Filmski debi
Prvič je bil na platnu podpisan 1930 in sicer v filmu Tol'able David, a sam je pravil, da je sodeloval kar pri 70 filmih, preden je dejansko dobil potrditev. Carradine je pravil, da je za vlogo Drakule konkuriral z velikani kot so Conrad Veidt, William Courtenay, Paul Muni in Ian Keith, česar pa zgodovinski viri ne potrdijo, vlogo je nazadnje dobil Bela Lugosi. Je pa Carradine postal Drakula v štiridesetih letih za Universal Studios v filmih Frankensteinov doverc in Drakulin dvorec. Carradine naj bi bil kandidat tudi za vlogo Frankensteina, ki pa jo je dobil Boris Karloff. 1933 je svojemu odrskemu imenu dodal ime John, od 1935 pa je bil le še John Carradine, uradno v dokumentih dve leti pozneje. 1935 ga lahko tudi vidimo kot statista, ko se v Frankensteinovi nevesti v gozdu pojavi kot lovec.
Od 1936 je Carradine postal del zasedbe Johna Forda in nastopil v Ujetniku otoka morskih psov (1936).S Fordom je posnel 11 filmov, med drugim tudi v Plodovih gneva (1940), kjer je prvič imel vidnejšo vlogo kot pridigar Casy. Druga pomembnejša Fordova filma sta bila Mož, ki je ustrelil Libertyja Valancea (1962) in vestern Poštna kočija (1939). Večje vloge je imel tudi v DeMilleovih Desetih zapovedih (1956) kot biblični junak Aaron in Reinhard Heydrich v Hitlerjevih norcih (1943).
Carradine je še naprej veliko stal na odru, ki mu je edini nudil igranje v klasičnih dramah. V štiridesetih je bil na turneji z lastno shakespearjansko zasedbo, kjer je igral Hamleta in Macbeha. Nastopal je tudi na Broadwayju v delih Vojvodinja iz Malfija, Norica iz Chaillota in Smešna reč se je pripetila na poti na forum. Bil je tudi del velike polomije, odrske uprizoritve Frankensteina leta 1981. Z različnimi zasedbami je na turnejah nastopal tudi v Mački na vroči pločevinasti strehi in Tobačni cesti. Drakulo je Carradine igral še dvakrat, 1966 v milo rečeno neumnem Billy the Kid proti Drakuli in potem še v Nocturna (1979), prej parodiji kot grozljivki.
Skoraj 500
Skupno število filmov, v katerih je Carradine nastopil, naj bi bilo kar 450, čeprav dokumentacija potrjuje le 225. Njegova številka je točna le, če sem prištevamo še filme, ki so jih snemali na odru za televizijsko predvajanje. Pogosto je igral ekscentrične, blazne ali diabolične like, še posebej v grozljivkah, v katerih je bil v štiridesetih že zelo znano ime.
Od štiridesetih naprej se je pogosto pojavljal v B-produkcijah, cenenih nizko proračunskih grozljivkah, da bi s prihodkom financiral svojo igralsko zasedbo in turneje. Manjšo vlogo je imel tudi v Dvornem norčku (1955) z Dannyjem Kayem, do takrat najdražji komediji. V Allenovem Vse, kar ste si vedno želeli vedeti o seksu (1972) je igral norega znanstvenika Woodyja, v 39 letih kariere pa je nastopil tudi v več kot 100 televizijskih serijah. Prvič je na malih ekranih igral 1947 kot Ebenezer Scrooge v Božični kolednici na DuMont T, zadnjič pa 1986 kot profesor Alex Stottel v ponovnem zagonu Zone somraka v epizodi Negibno življenje. Med serijami so Maverick (z Rogerjem Mooreom in Van Cleefom), Upornik, Legenda o Jesseju Jamesu in seveda Bonanza. Bil je tudi občasni član serije Munsterjevi (alternativi Adamsovih), kjer se je pojavljal kot šef mrtvašnice Gospod Gateman, prav tako je nastopil v znanstveno fantastični seriji Izgubljeni v vesolju. 1985 je dobil tudi Emmyja za vlogo čudaka, ki živi za železniškimi tiri v mladinskem filmu Umbrella Jack. Eden njegovih zadnjih filmov je bil Peggy Sue se poroči (1986) s Kathleen Turner, po smrti pa je izšel še Jack-O. Zaradi globokega in zvenečega glasu se ga je oprijel vzdevek Glas (The Voice), ena od njegovih čudaških lastnosti pa je bila, da je hodil po hollywoodskih ulicah in na glas recitiral citate iz Shakespearovih del.
Otroci igralci, vnuki igralci, …
John Carradine je bil poročen štirikrat. Prvič se je poročil leta 1935 z Adranelle McCool in posvojil njenega sina Brucea, v zakonu pa se jima je rodil David, tudi sam igralec. Carradine je načrtoval številno družino, a je po seriji splavov Ardanelle postala neplodna. Po samo treh letih je žena dala vlogo za ločitev, uradno pa sta ostala poročena še pet let, do 1944, ko je bil David star sedem let. Carradine se je potem preselil iz Kalifornije, da bi se izognil sojenju za preživnino in skrbništvo. Po hudih bitkah na sodiščih, zaradi katerih je Carradine celo za kratek čas pristal v zaporu, se je David preselil k njemu v New York, v tem času pa je bil Carradine že poročen v drugo. 1945 se je poročil s soigralko iz filma Modrobradi (1944), Sonio Sorel. Rodili so se jima trije sinovi, Christopher, Keith in Robert, prav tako oba igralca. Tudi ločitev 1957 je minila v znamenju vojne za premoženje in skrbništvo in sodišče je vse tri sinove odvzelo in jih dalo v sirotišnico.
»Bilo je grozljivo, živeli smo za rešetkami, starša smo videli samo skozi stekleno šipo,« se je spominjal Keith Carradine. John Carradine je dobil bitko za skrbništvo in Sonia naslednjih osem let ni smela videti otrok, otroke pa je vzgajala njihova mačeha, tretja žena Doris Grimshaw, za katero je David mislil, da je njihova mama, vse dokler se Sonia ni pojavila na novoletni zabavi, ko je bil star 14 let. Takrat mu je pobrat Keith razkril, da je ona njihova prava mama. Sonia je imela še enega sina od prej, Michaela Bowena, ne boste verjeli, tudi ta je bil igralec, tretja žena Doris pa dva od prej, Dalea in Michaela. Vse včasih označujejo tudi kot osem sinov Johna Carradinea. Tretja žena Doris je umrla 1971 v požaru v njenem stanovanju v Oxnardu v Kaliforniji, ki ga je povzročila prižgana cigareta. Enaka nesreča se je zgodila samo 14 dni prej, v tem času pa sta bila John in Doris že narazen. V četrto se je Carradine poročil 1975 in z Emily Cisneros ostal poročen do svoje smrti 1988.
V drugi polovici osemdesetih se je Carradine že skoraj v celoti umaknil iz igralstva. Trpel je za hudim revmatoidnim artritisom, umrl pa je 27. novembra 1988 v bolnišnici v Milanu v Italiji zaradi odpovedi ledvic in srca. Star je bil 82. let. Še nekaj ur pred tem je prehodil 328 stopnic v milanski katedrali Duomo, potem ko se je vrnil s snemanja filma Živ pokopan v Južni Afriki. Sin David je bil ob njegovi postelji in mu v zadnjih urah bral Shakespearea. Po pričanju Davida so bile njegove zadnje besede, ki jih je izrekel medicinskemu osebju, še preden sta do njega prišla David in Keith: »Milano…kako lepo mesto za smrt.« David se spominja, da v času njegove prisotnosti ni več govoril, niti ni odprl oči. Po pogrebnih slovesnostih v Hollywoodu so njegov pepel raztresli v morju pred otokom Catalina.
Dediščina
1960 je za svoj prispevek filmski industriji dobil zvezdo na pločniku v Hollywoodu. Štirje njegovi sinovi so postali igralci, David, Robert, Keith in Bruce. David, ki je umrl 2009 na Tajskem, je nanizal 227 filmov na velikem platnu in televiziji. Večkrat je omenil, da svoj uspeh dolguje očetu, kar nekaj projektov pa je izpeljal skupaj z njim in brati, vključno s filmom Dobri in slabi fantje (1969) in Scorsesejev Boxcar Bertha (1969). David je znan po svoji televizijski seriji Kung Fu, kjer sta igrala tudi oče John in polbrat Robert, v nekaj delih pa tudi Keith in Bruce. Tudi vnukinji Ever Carradine in Martha Plimpton sta igralki. Neglede na priznano število je bil John Carradine ob smrti še vedno igralec z največ posnetimi filmi (okoli 300), sledi mu Oskarjevec Donald Crisp iz dobe nemega filma, ki jih ima 170. Med sodobniki je najbližje Christopher Lee, ki jih ima več kot 200.
