Po treh tednih predvajanja filma v Španiji kaže, da je ustvarjalec tokrat nekoliko zgrešil. Film ni kinematografska uspešnica, čeprav se kot eden redkih španskih filmov uvršča med prvih dvajset na domači tedenski lestvici gledanosti. Vsekakor se je Pedro zavedal pasti in nepredvidljivosti. "Pošteno sem se lotil snemanja filma, posvetil sem 14 mesecev svojega življenja njegovi produkciji. No, zdaj je na vrsti ples v kinematografih. Ljudje upajo, da bo film povečal delež španskih filmov na trgu, upajmo, da bo res tako, toda to je skrivnost, odziv občinstva je nepredvidljiv," pravi 59-letni režiser.
PREKLETSTVO MIGRENE
Scenarij za Los abrazos rotos naj bi nastal iz režiserjeve groze, ki mu jo pogosto povzročajo migrene."Dolgo že imam te glavobole. Ponavadi sem vzel koktejl zdravil proti bolečinam, pozneje pa sem spoznal, da če jih vzameš preveč – in jaz sem jih –, imajo nasproten učinek, bolečina postane kronična … Ko je bolečina intenzivna, ne prenesem svetlobe, ne morem niti klepetati," pojasnjuje svoje skrivnosti in ustvarjalni postopek režiser, ki si je v tišini in temi začel zamišljati situacije in like. "Tako je nastal Mateo Blanco. V tistem trenutku je bil očitno moj alter ego, slepi filmski režiser, ki je živel v popolni temi. V svoji sobi sem si začel pisati beležke. Ko sem se počutil nekoliko bolje sem ugotovil, da imam že napisan scenarij za Los abrazos rotos."
UMETNIŠKI FRUSTRIRANEC
V filmu se sklicuje na svoje prejšnje filme in uporablja prizore iz njih, to imajo nekateri kritiki za narcisoidnost, a Almodóvar pojasni: "Moji filmi so moja dediščina, v vsakem pogledu: finančnem, čustvenem in umetniškem; so del moje življenjske zgodbe, in ko sem začel pisati, so mi prišli na misel. V zgodbi se navezujem na Ženske na robu živčnega zloma iz praktičnih razlogov: junaki v Los abrazos rotos snemajo film, odločil sem se, da je najbolj prikladen žanr za to komedija ..."
V filmu je veliko zanimivih likov. Kako naj jih ne bi bilo, ko pa jih je ustvaril neutrudni Almodóvar, ki je pred kakšnimi petnajstimi leti povedal zase zanimivo oznako (prepričan sem, da velja še danes): "Štejem se za antologijo umetniškega frustriranca. Sem frustriran pisatelj, frustriran dekorater, frustriran slikar, frustriran čarovnik in frustriran igralec. Toda mislim, da je to dobro, kajti če hočeš biti režiser, sodeluješ in si udeležen na vseh teh področjih."
