In po tej knjigi je nastal film v produkciji TV Slovenija. Naslovno vlogo igra Silva Čušin. V nadaljevanju preberite del Stopovega intervjuja ...
Kako se vam je zgodila naslovna vloga Angele Vode?
Maja Weiss in Alenka Puhar sta prišli k meni, mi dali Angelino knjigo in scenarij, potem sem začela brati. Prej njene zgodbe nisem poznala. Potem sva z Majo delali dva meseca pred snemanjem – raziskovali, analizirali, obdelovali – tako, da nama je bilo vse jasno. Impresioniralo me je Angelino življenje – koliko je preživela v samo enem življenju, živela je polno in intenzivno. Živela je v zgodovinskem trenutku, kjer so bile te možnosti dane, in v obdobju, v katerem je imela kaj preživeti, vlogo je igral tudi njen značaj: nepopustljiva, odločna, pogumna, iskrena. Življenje je posvetila politiki, boju za pravice, boju za svobodo človeka, posameznika.
V filmu Angela reče, da se takšna, kakršna je, ne bi smela ukvarjati s politiko.
Točno tako. Te stavke sem osebno vzela kot ene osrednjih stavkov. To so zelo občutljive stvari. Imeti moraš drugačen značaj, če se boriš za te stvari. A razočarana ali jezna ali besna ni bila. Vedno je presegla to mejo – zdela se mi je občudovanja vredna. V knjigi je zapisala, da so bila takšne pač komunistične metode – hudič je bil samo, da je ona padla vanje.
In nikoli se ni zlomila, vsaj sodeč po filmu ne – vedno je pokončna.
Vedno znova je šla naprej. Temu sem tudi posvečala pozornost pri vlogi. Zlomile so jo fizične stvari, psihične pa nikakor. Ker je premogla neverjetno močno vero. To jo je držalo do konca. Saj še umreti ni mogla! Če pogledate, kako je umrla: sama si je vzela življenje. Neverjetno! Nehala je jesti. Stara pa je bila čez 90 let. Fascinantna zgodba.
Pričakujete zgrožene odzive ljudi, ker se prikazuje ta del naše zgodovine?
Kar se tega tiče, mi je vseeno, kaj govori politika. Kot igralka sem vzela v roke knjigo Skriti spomin in jo obdelala do konca. Verjela sem ji – ker če ji ne bi verjela, te vloge ne bi mogla narediti. Ampak sem ji verjela – stoodstotno. Samo temu sem sledila. To je bil zame cilj.
Angeli so v zaporu vzeli vse – knjige, svinčnike, papir –, bila je intelektualka, pa je ždela v samicah, brez družbe. Na koncu si je želela vsaj družbe sojetnic!
Tako je, tega ne smemo pozabiti – bila je intelektualka, potrebovala je komunikacijo, vzeli so ji vse. Rada je imela poezijo, Goetheja … Kot bi pianistu vzeli klavir. To je nasilje nad človekom. To je najbrž hotela povedati s knjigo. Da se tako ne dela z ljudmi – naj bo sistem kakršenkoli, kakršnakoli oblast, tako se ne dela! Ko sem šla gledat tiste zapore na Beethovnovi, sem nekaj noči slabo spala. To je nepojmljivo, da zapreš ljudi v tako luknjo! Spravijo te na stopnjo živali. To sicer počnejo v vsaki vojni – a vendar se očitno ničesar ne naučimo!
