Beremo uradne podatke o 70-letnem Filipu Robarju, ki je pozneje imenu in priimku dodal še Dorin, v neuradnih in prijateljskih krogih pa še vedno velja zgolj za Fiča, torej skorajda hipija z oksidiranim čopkom. In ker je možakar v petek prejel največje slovensko filmsko priznanje, nagrado Metod Badjura za življenjsko delo, bi bilo malone prekucniško, če bi lavreata ob taki enkratni priložnosti risali v zgolj fičovski maniri.
Oseba je resen gospod, za kar ima prav gotovo izjemne, če ne odločilne zasluge njegova boljša polovica - Marta, ki jo lahko opazite v priloženem videu, ki sta nam ga prijazno odstopila Fič in njegov producent Jernej Puntar. Zato o Fiču samo včasih, v slogu flashbackov, teče neuradna zgodovina, ko delno prepisujemo njegovo uradno filmsko biografijo/zgodovino.
»Filip Robar Dorin se je rodil 8. septembra 1940 v Boru, v Srbiji. Šolal se je v Novem mestu, na Univerzi v Ljubljani je študiral filozofijo in primerjalno književnost, na Columbia Collegeu v Chicagu pa je diplomiral iz filmske in televizijske režije ter scenaristike. V 70-ih letih je poučeval na zasebnem inštitutu Montesano v Švici, nato pa je bil 8 let asistent za filmsko režijo in igro na AGRFT v Ljubljani. Na začetku 80-ih let je ustanovil Filmske alternative, prvo zasebno producentsko podjetje v tedanji državi. V letih 1998-2002 je bil direktor Filmskega sklada Republike Slovenije - javnega sklada.«
VIDEO: Filip Robar Dorin
Je vse to res in dovolj za tako slovesnost? Fič je namreč v sedemdesetih letih veliko hodil tudi po Ljubljani, konkretno po Dalmatinovi, kjer je zavil v dom sindikatov, kjer je bilo tedaj uredništvo revije Ekran, ki je ustanovilo tudi ASE, Avtorski studio Ekran; posnel nekaj filmov, nekaj projektov pa je tudi abortiral. Fič je ASE oziroma Bredo Vrhovec, ki je bila tajnica Ekrana, pridno zalagal s scenariji. Toni Tršar in Branko Šoemen, glavna uda ASE, pa sta jih prebirala in se trudila, da bi jih financirali in posneli, a je prvega posnel (šele) leta 1972. To je bila Posebna šola, obnjo pa se je grdo spotaknil Jože Snoj z Dela.
Fič ni kolovratil samo okrog Ekrana, temveč je s prijateljem Matejem Dolencem, ko je bil v domovini, pogosto zahajal k Mikiju v PEN klub, kjer sta na veliko modrovala; Mate pa je pridno žulil - to ni zgodovinsko verificirano - osminko metliške črnine.
Prijateljeval je še z drugimi, tudi s Karpom Aćimovićem Godino, s katerim sta nekaj časa skupaj stanovala na Gasilski. Karpo mu je menda prepustil v nasledstvo tudi projekt o Xenii in ga je verbalno ovekovečil v svojem celovečernem prvencu Splav Meduze.
Kako je bil Fič priljubljen med študenti, ko je bil asistent na AGRFT, ne bi na dolgo in široko, ker so zmagali nekateri tamkajšnji učitelji in ga poslali na hladno. Zato je bil spet nekaj časa spet »na svobodi«, česar jim ni nikoli odpustil. Potem je »svoboden« pričakal filmarje in film Eskpres, ekspres v Novem mestu. Med prišleki sta bila tudi minister za kulturo J. Š. in sekretarka s tega ministrstva M.Š. In Fič je kmalu postal direktor filmskega sklada, in doslej edini, ki je preživel ves mandat.
»Od tedaj deluje kot samostojni filmski ustvarjalec in publicist. Je avtor okrog 30 dokumentarnih in igranih filmov raznih dolžin ter 15 portretnih dokumentarcev o slovenskih umetnikih.«
Tu ne končujemo (ne)uradno filmsko zgodovino. Najbrž ni treba dokazovati, da je vsestranski Fič zanimiva in živahna persona. Sporočamo še, da bodo filmi Filipa Robarja Dorina kmalu, konkretno 11. In 12. Oktobra, na ogled v Kinu Šiška. Za dvig radovednosti in kot povabilo pa si še prej oglejte priložena video posnetka.
