Oča, celovečerni prvenec scenarista in režiserja Vlada Škafarja, ki je film posvetil pokojnemu prijatelju Silvanu Furlanu, je septembra na tednu mednarodne kritike v Benetkah ogrel tujce, za zaključek 13. festivala slovenskega filma pa se bo najbrž lotil še precej zahtevnejše naloge: ogreti slovenske gledalce. Kakorkoli že, režiser filmov Stari most, Peterka: leto odločitve in Otroci vendarle lahko optimistično gleda na perspektivo svojega filma na slovenskem kinematografskem dvorišču.

Zgodba o očetu in sinu, ki po dolgem času skupaj preživita dan, v čudoviti naravi, daleč od ponorele množice, v naročju jezera, gozda in livade, v družbi ptic in rib,  se počasi prepuščata in odpirata drug drugemu, ko oživljanja preteklost, ganljive in krhka občutenja, vsekakor v sebi skriva podrobnosti in všečnost, ki bi utegnila zanimati (čuteče in izbrane) gledalce.  

Nizkoproračunski film Oča, v produkciji Gustav filma predstavljamo s pomočjo režiserja, ki je spregovoril za Stopovo spletno stran.

Začniva prozaično: ideja, rojevanje filma Oča? V materialih sklada je bilo zaslediti, kakor da gre za dokumentarec, nazadnje pa se je pojavil kot igrani film. Lahko pojasniš to metamorfozo?

Vlado Škafar: »Zamisel filma se je oblikovala že pred precej leti, ko je nastal tudi scenarij. Od vsega začetka je bilo jasno, da gre za izmišljeni film, se pravi fikcijo, da pa ne bo klasični igrani film, saj se v njem ne bo igralo, ampak nastopalo zares. V klasični delitvi filmskih zvrsti je Oča igrani film, v bolj natančni pa izmišljeni film, ki združuje elemente fikcije in resničnosti.«

Postopek filma Oča temelji na dveh premisah: dialogu in fotografiji. Kako se je razvijala zgodba z dialogom med očetom in sinom? Si skelet dialogov napisal vnaprej, ali si jih - če ste imeli vaje - med snemanjem dopolnjeval? Najbrž si moral uporabiti posebne trike, da sta oče in  sin zaživela? 

Vlado Škafar: »Način dela z ljudmi, ki nastopajo v filmu ima svoj izvir v mojih prejšnjih filmih. Pri Oči (pravilna prekmurska sklanjatev) se je pojavil izziv, kako ta pristop k resničnemu človeku združiti z izmišljenim likom, ki se je rodil v moji glavi. Tako tudi ne gre za dialoge v klasičnem pomenu besede, ampak za živ pogovor med dvema človekoma, ki črpata iz tistega, kar je zanju resnično in kar smo pred tem skupaj izkopali iz njunih duš. Tako seveda tudi ni bilo vaj, ampak samo prijateljska srečanja in pogovori brez zadržkov. Posebna sreča, ki je sicer ves čas bedela nad filmom, je bila tudi ta, da sem naletel na človeka, ki sta svoje bogastvo znala in želela deliti.«

No, pri fotografiji vidim, da si izbral novo moč, diplomanta zagrebške akademije Marka Brdarja, ki se je zelo zavzel za stvar in z dvojno ekspozicijo, prelivanji itd. ustvaril poetičnost tudi v tem segmentu, kajne?  

Vlado Škafar: »Dvojna ekspozicija, prelivanja so stvar montaže in filmskega jezika, ki je bil zamišljen skupaj s prvimi utrinki zgodbe, se pravi je bila to že stvar scenarija. Seveda pa je njegov pristop k stvarnosti prinesel dodatno poetično razsežnost filma, kar so opazili tudi v Benetkah.«

Film je v Benetkah  naletel  na lep sprejem. Je nastop na tednu mednarodne kritike prinesel kaj oprijemljivega, konkretne prodajne in distributerske ponudbe?

Vlado Škafar: »Kolikor lahko temu sledim, je zanimanje za film zelo veliko, že v tem trenutku je film povabljen na blizu dvajset festivalov, tudi nekateri najuglednejši filmski kritiki in zgodovinarji so ga ali ga še bodo obravnavali, predvsem  me je veselilo, da so si praktično vsi, ki sem si jih želel, da si ogledajo film, prišli na eno od projekcij, da se s tem filmu odpirajo vrata do novih in novih gledalcev, pa tudi v filmsko zgodovino. Presenetilo pa nas je veliko število gledalcev na vseh projekcijah in tudi organizatorje Mednarodnega tedna kritike.«

Po domačem o FSF v Portorožu se bo film predstavil tudi na mednarodnem  novembrskem ljubljanskem Liffu. Kakšna so konkretna pričakovanja na Liffu in potem še ob rednem predvajanju v Kinodvoru?

Vlado Škafar: »Z veseljem se lotevamo lepe in zahtevne naloge, da privabimo ljudi v kino, kjer bodo lahko doživeli tisto, kar so nam doslej povedali številni gledalci, lepo, ganljivo srečanje s človekom in s sabo. Zahtevno zato, ker ljudje vse težje zapuščajo svoje kavče in usedle svetove, lepo pa zato, ker spričo dosedanjih odzivov vemo, kaj jih ob gledanju filma Oča čaka.«

S filmom Oča še nisi sklenil predvidene trilogije. Kaj obljubljaš za naprej?

Vlado Škafar: »Trilogija sicer ni bila predvidena, ampak  je videti,  da se bo na koncu kar sama sestavila, pripravljamo namreč film Mama, o materi, ki mora dati hčerki še drugo življenje.«