Hrvaškega igralca Mustafo Nadarevića poznamo iz filmov Oče na službeni poti, Nikogaršnja zemlja, Gori, Glembajevi, Že videno, Pri stricu Idrizu … Trenutno igra v Vojnovičevi drami Piran - Pirano, ki je na Festivalu slovenskega filma dobila vesne za scenarij, glavno žensko vlogo (Nina Ivanišin) in montažo.
Vaša žena Slavica je Slovenka, zato ste razpeti Zagrebom in Ljubljano.
Že od leta 1991. V Ljubljani se počutim zelo domače. Le v slovenščini nisem preveč spreten, razumem pa vse. In ljudje tu so prijazni, lepo mi je pri vas.
Kje pa so vaši otroci?
Najstarejša Nadia (32 let) se je pravkar poročila in živi v New Yorku, Nana (24 let) v Zagrebu končuje študij političnih ved, sin Aša (19 let) – vedno moram poudariti, da je sin, ker so, ko se je rodil in smo ga vpisovali v rojstni list, spol označili kot ženski – se je vpisal na univerzo, menedžment. Zdravi so, lepi, vsi že na svojem. S Slavico živiva sama in lepo nama je.
V filmu Piran – Pirano igrate bosanskega vojaka Veljka, ki po vojni ostane v Sloveniji in se poroči s Slovenko. Lahko najdete kakšne podobnosti med vami in Veljkom?
Niti ne. Res sem čefur, nisem pa delal v Sloveniji. Rasel sem v Zagrebu in tam končal akademijo, že vse življenje delam v Hrvaškem narodnem gledališču (HNK). Ne vidim nobene povezave z Veljkom. Če pomislim: v vsakem igralcu je tisoč oseb, iz sebe izvlečemo čudne ljudi, ki jih še sami ne poznamo. Po drugi strani pa veliko gledam ljudi okoli sebe in iz njih črpam navdih, vsak človek, ki ga pogledaš, ima svojo zgodbo, svojo malo skrivnost.
Zakaj ste sprejeli vlogo v tem filmu?
Rad delam z ljudmi, ki so mi všeč, to je neka vrsta male ljubezni. Goran Vojnović mi je bil takoj všeč, bral sem tudi njegovo knjigo Čefurji raus. Četudi je videti zelo mlad, kot kak mulec, ki pred blokom igra košarko, je v resnici zrel in pameten. Zgodba se mi je zdela zanimiva. Vi se verjetno niti ne zavedate, ampak Slovenija je najbolj "Jugoslavija v malem", ravno zaradi ljudi, ki so k vam prihajali delat in študirat.
40 let ste bili član Hrvaškega narodnega gledališča, konec leta odhajate v pokoj. Zakaj?
Imel bom veliko več časa, da se posvetim filmu. Prvih 20 let karieriere sem prefeririral gledališče in se učil obrti. Postopoma sem odkrival čare nove ljubezni – filma. Gledališko publiko je zamenjala filmska kamera. Ker sem zadnja leta v teatru tudi veliko režiral, me je to vzpodbudilo tudi k pisanju filmskih scenarijev.I mam nekaj zanimivih projektov, res bi jih rad uresničil. Ampak vedno kaj pride vmes. Režija me posebej vznemirja.
Celoten intervju preberite v aktualni številki revije Stop (št. 40, izid 6. oktober 2010)!
