Hopkins, v spominu mnogih za vselej Hannibal Lecter iz uspešnice Ko jagenjčki obmolknejo, ovešene z nagradami, se zadnja leta ob igralstvu namreč predvsem veliko sprošča s skladateljstvom in slikanjem ("nobene formalne izobrazbe nimam, zato sem v ustvarjanju povsem svoboden"). Stripov ni nikoli bral, zdaj pa se zelo opazno pojavlja v enem, prenesenem na platno.
Kako ste se znašli v vlogi Odina, mogočnega kralja, ki odvzame sinu Thoru kladivo in nadnaravno moč ter ga izžene? Ste se na vlogo pripravljali z Marvelovo predlogo?
Ne, a sem se hitro znašel. Zaslugo za to pripisujem predvsem režiserju, Kennethu Branaghu. Ken je fantastičen človek, a tudi izjemno zahteven režiser. Njegov najljubši način, da dobi popoln prizor, je ta, da hoče tistega, za katerega si sam mislil, da je popoln, posneti še enkrat. Pohvali te, kako imeniten si, in ti v isti sapi reče: "Daj, poskusi tole še enkrat, dodaj še za ščepec več moči in čustev."
Branagh je znan po svojih upodobitvah Shakespearjevih del. Je tudi v njegovem Thoru kaj shakespearjanskega?
Thor je predvsem velik v vseh pomenih. Lahko bi rekli, da je dogajanje zelo čustveno, in tu potegnili kakšno vzporednico. Predvsem pa si bom zapomnil produkcijo, sceno in svoj kostum. Ta zadnji je resnično zgodba zase. Ko ti nadenejo kot cent težak oklep in kje ujameš kak odsev svoje podobe, si resnično, čeprav nekoliko hudomušno, lahko rečeš: tole je velika stvar, tu lahko igram tudi vsemogočnega.
V dolgi karieri ste igrali že najrazličnejše vloge. Kje najdete navdih, da se lotevate vedno novih?
Igral bom, dokler mi bo kdo ponudil kakšno zanimivo vlogo. Še vedno rad igram, še vedno čutim strast in zadovoljstvo. Spominjam se, kako se je vse spremenilo od mojih začetkov, od časov, ko sem bil reven študent, ki si ni mogel ničesar privoščiti in ni dobil nobene vloge.
Imeli ste tudi druge težave …
Pred dolgimi leti sem imel resne težave z alkoholom. Nisem si znal pomagati. Vsakič, ko sem imel pred seboj pijačo, sem čutil nekakšno svobodo, in potonil sem v odvisnost. Potem sem spoznal, da ne morem tako naprej. Sam sem potegnil črto. Nehal sem piti in resnično mi ni nikoli več spodrsnilo. To je pravi čudež in neizmerno sem srečen, da se je tako dobro končalo.
In zdaj še vedno uživate v delu?
Danes je vsaka dobra vloga zame darilo in nagrada. Enako velja za druge reči, ki jih počnem. Slikam. Skladam. Pišem. Ne pravim, da bom izdal knjigo, ampak rad pišem kratke zgodbe, tudi če so le zame. Še vedno imam veliko energije. Vstajam ob šestih zjutraj in telovadim. Seveda moram paziti, da ne pretiravam, saj nisem več rosno mlad. A po mladosti ne hrepenim. Dobro se počutim.
Imate kakšno posebno življenjsko filozofijo?
Od očeta sem se naučil, da moram biti trden in močan. Naučil me je, da se je treba bojevati. V življenju je najslabše, če samo govoriš o svojih sanjah in ciljih, a ne narediš ničesar, da bi jih dosegel. Vsem bližnjim dajem isti nasvet: nehaj govoriti o idejah, poskusi jih uresničiti.
Stari ste 73 let. Bi rekli, da ste z leti postali modrejši?
Vsekakor. Včasih sem bil na snemanjih prava nočna mora. Prepiral sem se z režiserji, vpil nanje, se jim upiral. Moral sem biti zelo naporen človek. Ampak zdaj sem drugačen. Veliko mirnejši človek sem.
Se v življenju česarkoli bojite?
Ne, samo uživam v njem. Nikoli ne veš, kdaj bo vsega konec. V zadnjih letih sem izgubil nekaj zelo ljubih ljudi. Zato živim za danes, cenim trenutke, ki me osrečujejo. Ne delam si skrbi zaradi prihodnosti.
