Ko je Slovenka bolivijskih korenin Tamia Dulce Villca Šeme konec decembra stopila na oder finalne oddaje šova Supertalent Hrvaške, je bilo vzdušje napeto in polno pričakovanj. 25-letna diplomirana športna trenerka in cirkuška artistka, ki se ukvarja z zračnimi akrobacijami na svili, je že na avdiciji hrvaškega šova osvojila zlati gumb žirije, v finalu pa so bile njene zračne akrobacije na svili tisto, kar je gledalce in zvezdniško žirijo pustilo brez sape – gibčnost, eleganca in neverjetna moč, vse to združeno v popoln nastop.

Ko so njeno ime razglasili za zmagovalko 11. sezone priljubljenega šova, je postala ne le prva Slovenka, ki ji je to uspelo, temveč tudi prava junakinja mednarodnega cirkusa, ki je s svojimi akrobacijami na svili postavila nova merila izvedbenih možnostih. »Zmage v hrvaškem Supertalentu sem res zelo vesela in priznam, da sem še vedno malo v šoku, saj komaj dojemam, kaj se je zgodilo. Zmaga mi pomeni res ogromno, ne samo, ker je dokaz mojih cirkuških veščin, temveč tudi zato, ker sem bila pri tem deležna res velike podpore, lepih komentarjev in dobre energije ljudi,« pravi športnica, katere pot do zmage ni bila lahka.

Pot do zvezd

Zračna artistka iz Ljubljane ima za seboj dolgo in zanimivo zgodbo. Odraščala je brez očeta, ki se je vrnil v Bolivijo, ko je bila stara dve leti. Zadnjič sta se srečala pri njenih desetih letih, od takrat pa sta v stiku le na družbenih omrežjih. Prizna, da se je zaradi svojih bolivijskih korenin spoprijemala tudi z rasizmom, občutkom drugačnosti in izključenosti, toda prav ti so jo oblikovali v osebo, ki danes navdihuje mnoge.

»Zaradi videza so me v šoli vedno opominjali, da sem drugačna, kot da nisem dovolj dobra in da ne spadam sem. Rasizem je bil zelo očiten, še danes se bojim, da me bo kdo obtožil, da sem nekaj ukradla,« priznava Tamia, ki se je že v otroštvu posvečala ritmični gimnastiki in je bila vrsto let del slovenske reprezentance. »Trenirala sem petnajst let, šestkrat na teden po tri ure na dan. Naučila sem se discipline, vztrajnosti in tega, da za vsak uspeh potrebuješ ogromno truda. Po končani gimnastični karieri sem iskala nekaj novega in skupaj z mamo naletela na telenovelo Sestrske vezi, v kateri sem prvič videla ples na svili. Obe sva pomislili, da bi mi to lahko šlo dobro od rok. In ko sem končno poskusila, sem takoj vedela, da je to moja nova strast. Svoje prve svile sem obešala kar v hlevu. (smeh) Nisem imela profesionalne opreme, visokih dvoran ali trenerske ekipe, imela pa sem voljo in sanje. Z mamino podporo sem začela trenirati v Cirkusu Fuskabo na Kodeljevem, kjer sem razvijala svoje veščine na zračni svili in obroču. In danes sem tu, kjer sem,« se z nasmeškom spominja svojih začetkov, hkrati pa ne skriva veselja, da so njene veščine nekaj res posebnega.

»Redkokdo pri nas ve, da imamo cirkus, pa še tega si razlagajo napačno, zato bi rada razbila ta mit, da je cirkus samo neki smešni nered, nekaj negativnega, kot si ga mnogi predstavljajo in ga v bistvu povezujejo samo s klovni. Obstaja še veliko drugih disciplin, recimo žongliranje in drugo manipuliranje z rekviziti – za kar je potrebno veliko koordinacije in treninga – akrobatika, zračne discipline, za kar je potrebno veliko moči, gibljivosti, vzdržljivosti in tako naprej. Rada bi, da se ljudje zavedajo in spoštujejo, da moramo cirkusanti res veliko trenirati ter da je cirkus v resnici mešanica športa in umetnosti. Vsi artisti moramo biti za svoje delo dejansko zelo dobro fizično in psihično pripravljeni. Dobro pa je imeti tudi visok prag bolečine, saj je delo na zračnih rekvizitih velikokrat zelo boleče – obroč in trapez sta iz železa, kar ni ravno udobno, povzročata veliko modric in odrgnin, svila pa prav tako ni udobna, saj te lahko zelo stisne oziroma zategne ali pa celo opeče kožo pri drsenju po njej. Najtežja plat pa se mi zdi združiti fizično in psihično stabilnost, saj pri cirkusu velikokrat pride do tveganih elementov, ki lahko vzbudijo strah tudi v samem cirkusantu. In strah lahko izniči tudi najboljšo fizično pripravo,« še razloži Tamia, ki je ljubiteljica gibanja v vseh oblikah, strastna oboževalka mačk in sladkosnedka, ki obožuje čokolado in palačinke.

»Rada sem s prijatelji, ampak najraje na kakšnem treningu ali ob dobri hrani. Najhuje mi je posedati na pijačah, ker sem preveč aktivna za to,« pove v smehu simpatična Ljubljančanka, ki se je zavoljo svoje strasti morala odpovedati marsikaterim stvarem v življenju. »Odrekanja vedno so in bodo, ampak jih v bistvu ne jemljem kot odrekanja, saj je to nekaj, kar mi pomaga priti do mojih ciljev, torej se sama odločim za njih.«

Kljub doseženemu uspehu ostaja skromna in osredotočena na prihodnost, njena velika želja je, da bi cirkus v Sloveniji nekoč postal profesionalna umetniška disciplina. »Imamo veliko nadarjenih otrok in mladih, ki bi lahko postali profesionalni cirkusanti, če bi imeli prave razmere za trening. Upam, da jih bom nekoč lahko pomagala ustvariti, prav zato bi rada denar od zmage v Supertalentu privarčevala, da bom lahko v prihodnosti zgradila svojo cirkuško dvorano v Sloveniji in pomagala pri ustanovitvi zveze za zračne cirkuške discipline v Sloveniji.«