Starši Mihe Hrobata pravijo, da se je njihov sin rodil s smučmi v zibelki. Smučanje je njegova strast že od tretjega leta dalje, ko so ga prvič postavili na smuči. Sam pa smeje se dodaja: »Morda pa je k temu pripomoglo, da sem rojen pozimi, čeprav bi po logiki in glede na to, da sem po horoskopu vodnar, moral biti plavalec ali vsaj kajakaš ali jadralec.« A ker je Gorenjec, ga je bolj vleklo v hribe in na sneg. »Od začetka sem bil ljubitelj vožnje naravnost, se pravi smuka, zato niti ne čudi, da sem specializiran za hitre discipline,« pojasni.

Oče Borut pa se vrne na začetek sinove kariere: »Miho smo dokaj zgodaj vključili v domači smučarski klub ASK Kranj, čeprav je treniral še nekatere druge športe, a je pretehtalo smučanje. Kmalu je pokazal nadarjenost za smučanje, začeli so prihajati dobri rezultati in medalje, kar ga je še bolj motiviralo.«

Seveda doma takrat niso prav veliko razmišljali o tem, da bo Miha nekoč uspešen smučar v svetovnem merilu in se bo udeleževal največjih tekmovanj na svetu. »Z vsakim uspehom pa je bil pristop k športu bolj resen. Na začetku so bila velika vlaganja, ki smo jih krili predvsem starši, počasi pa smo pridobili tudi sponzorje. Za te se je treba vsako leto znova boriti. Jaz sem njegov menedžer, saj se sam s tem nima časa ukvarjati. On trenira in tekmuje, jaz pa bom poskrbel, da bomo pokrili še finančno stran,« pojasni Borut. »Ko se toliko let kot jaz ukvarjaš s pridobivanjem sponzorskega denarja, dobiš kar nekaj izkušenj, po drugi strani pa tudi trdo kožo. Z nekaterimi sodelujemo že nekaj let in med nami so se stkale prijateljske vezi.«

Družinica Mihe Hrobata si je dom uredila na Primskovem v Kranju, v hiši, v kateri je odraščal Mihov oče. »Vsi živimo v isti ulici, kar je zelo priročno, saj nimamo težav z varstvom otrok. Res pa je, da je žena veliko sama doma z otrokoma in dvema psoma – kodrom Asom in čivavo Lordom, tako da ni pri naši hiši nikoli dolgčas.«

Mihovemu športnemu ritmu pa je podrejena vsa razširjena družina. »Pri nas imamo, na primer, božično kosilo 24. decembra, saj je Miha na božični dan že na poti, saj so vedno na sporedu nove tekme,« pojasni Borut, Miha pa priznava, da prosti čas, kolikor ga ima, najraje preživlja z otrokoma. »Takrat, ko smo skupaj, je najlepše in poslavljanje je vedno najtežje. Ava je že tako velika, da se zaveda, da me nekaj časa ne bo, Maks pa je še premajhen. Sicer pa imamo na srečo sodobno komunikacijo, kar nam omogoča, da se vsak dan vsaj na hitro slišimo,« je potolažen smučar, ki pravi, da svojih otrok v smučanje ne bo silil.

»Sama si bosta izbrala šport, če se bosta želela z njim ukvarjati. Tudi sam sem kot otrok preizkusil več športov in potem sem se sam odločil za smučanje. Ava že smuča in gre ji že dobro, Maks pa bo na prve smučarske korake moral še malo počakati.«

Miha ima veliko navijačev, ki ga pogosto spremljajo tudi na tekmah, še posebno na prizoriščih, ki so blizu Slovenije. Pa tudi nam, ki ga gledamo na malih zaslonih, včasih ob neverjetnih hitrostih zastane dih in se vprašamo, kako zbere dovolj poguma. »Hitrost postane rutina, čeprav me je, preden startam, še vedno strah. A to je zdrav strah, da se preveč ne sprostiš, temveč se osredotočiš na progo in ostane glava na pravem mestu. Ko drviš po strmini, se dobro zavedaš, da padci skoraj vedno pomenijo tudi poškodbe, zato si želiš le najboljše.«

Pri Hrobatovih pa se za sina najbolj boji mama in vsako leto ima prav poseben ritual. »Žena gre po vsaki sezoni peš iz Kranja na Brezje in se tako zahvali, da je sin uspešno končal sezono in jo odnesel brez hujših poškodb. Sicer pa vsi upamo, da je zdaj uspešno saniral bolečine v hrbtu in da s tem ne bo imel več težav,« za konec še pove Mihov oče.