Azra Širovnik je imela sprva za praznovanje svoje obletnice popolnoma drugačne načrte: »Kako že pravi tisti pregovor: 'Človek obrača, bog obrne'. Še pred enim letom sem imela namreč načrt, da končam avtobiografijo, posvečeno Janezu, in da 20. oktobra letos, ki je dan najinega prvega srečanja, hkrati pa bi bilo 50 let najine ljubezni, praznujem skupaj s svojo obletnico. A ko so se vsa čustva, skupaj z realnimi dogodki, zlila ven, sem dobila blokado. Nisem bila zmožna nadaljevati. In ker jaz praznujem rojstvo svojih knjig, nisem mogla uresničiti zamisli. A ker moja hči Barbara praznuje rojstni dan 8. oktobra, jaz pa 11. oktobra, sva se dogovorili, da bova medve praznovali. Tako sem odpotovala na Tenerife in s svojimi dekleti šla na večerjo, pogovor in druženje. Po končani večerji sem odšla v svoje stanovanje, se usedla na balkon, prižgala sveče in odprla penino. Nazdravila sem si, se zahvalila stvarniku, da mi je podaril ta leta in zdravje. Ker sem se ustrašila, da ne bom sposobna več pisati, sem zaprosila le eno, in sicer da mi povrne moč izražanja skozi pisanje, ker brez tega se ne počutim žive, temveč kot da životarim in čakam, da odidem v večnost. Tako sem v bistvu preživela noč svojega rojstnega dne v prošnji, da se mi skozi pisanje povrne smisel življenja.«

Azra je nato knjigo o svojem pokojnem možu končala, zaupala pa nam je še, kdaj je doživela prelomni trenutek: »Ko sem že mislila, da se ne bom nikamor z njo premaknila, ko sem obupala in razmišljala, da mi brez pisanja živeti ni, sem po naključju poslušala podkast z Denisom Avdićem, ki ga je vodil Klemen Selakovič. Sama sem v romanu Bog ima živce globoko trpela za usodo teh vojnih otrok in sem bila čustveno izredno pretresena zaradi Denisove iskrene pripovedi, ki jo je Klemen dopolnjeval z vložki o lastnem življenju. Na koncu sem se kar zasolzila, kar se mi zdaj zna zgoditi, ko se me kaj čustveno dotakne, in kot bi me dejstvo, kako sta se ta fanta težko borila ter uspešno izborila v življenju, premaknilo in vrnilo v življenje. Dobila sem moč in voljo, da se tudi jaz borim. Usedla sem se pred računalnik in v desetih dneh končala knjigo. Pričakujem, da bo v prihodnjem letu ugledala luč sveta.« 

Nikoli ni ne pila ne kadila

Azra ni tipična predstavnica svoje generacije, pogosto se ji pripisuje po več kot desetletje manj. In v čem je skrivnost njene mladostne podobe? »V Koranu je stavek: 'Z leti se boste starali in na koncu postali grdi. Toda ne tisti, ki imajo čisto srce, ki molijo in dobra dela delajo.' To je moje izhodišče. Živi svoje življenje s hvaležnostjo, imej čiste in lepe misli, pomagaj tam, kjer lahko, kjer ne moreš, pa moli za njih. Ne delaj škode nikomur, predvsem sebi ne. Tako jaz vedno le naštevam, vsako jutro in vsako noč, kar imam, kaj mi je dano, in tega je izjemno veliko. Toliko, da se na koncu vsakič zjokam od ganjenosti, hvaležnosti zaradi božje darežljivosti. Gojim torej zavedanje in zavest. Je pa tukaj še moja narava. Sem estetka, ljubim vse, kar je lepo, lepe duše, lepe pesmi, slike, naravo, ljudi, dejanja, skoraj nagonsko se kot magnet zalepim le za pozitivne plati. Če je v temnem oblaku zrno svetlobe, se bom prav na to svetlo zrno obesila in iz njega naredila svetleče nebo. So pa tudi praktične stvari. Nikoli nisem ne kadila ne pila, tudi zdaj le kakšen kozarček domačega terana ali pristnega šampanjca. Pazim, kaj in koliko jem, veliko se gibljem, plavam in telovadim. In izogibam se stresu. Ko mi kdaj začne srce hudo razbijati, si rečem: 'Nič ni bolj pomembno kot tvoje zdravje.' In se umirim.«

Azra tudi meni, da grde misli o drugih, grdo govorjenje o drugih, zavist in negativna čustva popačijo ne samo duha, temveč tudi obraz: »Pravijo, da ti do 30. leta bog da lepoto, po 30. letu pa ti naredi karakter. Zato mi je blizu pregovor: 'Ljudje, ki nosijo zavist in sovraštvo v srcu, so podobni tistemu, ki pije strup in čaka, da drugi umre od njega'. Jaz v srcu nosim le ljubezen in sočutje, radost in smeh. No, zadnji dve leti in pol tudi žalost in bolečino, ampak to je moja žalost in moja bolečina in je naravna.«

Tektonska luknja brez moža

Za njo so prva praznovanja brez moža, s katerim sta bila povezana večino življenja, a Azra pravi, da ne pozna osamljenosti niti samskosti: »Seveda je nastala tektonska luknja v mojem življenju z izgubo Janeza. Na neki način me je celo ohromila, a jaz znam biti sama in se tudi takrat ne počutim sama. Tako sem, na primer, lanski božič praznovala čisto sama, v svojem domu, ki sem ga lepo uredila, ustvarila toplo vzdušje, zmolila za vse moje, ki jih ljubim, se zahvalila, odprla penino in nazdravila stvarstvu. Čudovito mi je bilo, polno, ljubeče, izpopolnjeno do zadnje celice. Življenje je čudež in tako ga tudi doživljam. Zavedam se bogastva lastnega življenja, bilo je in je bogato, ker znam vse videti in ceniti.«

Ženskam, ki se znajdejo v podobnem položaju, ko postanejo vdove, bi svetovala naslednje: »Predvsem to, da se dnevi v življenju odštevajo, ne pa prištevajo. Da smo vsak dan, ki mine, manj tukaj in bližje tam. Da se bolj posvetijo vprašanju, kaj bi in kako bi one rade preživele preostanek tega življenja. Da si vzamejo čas za svojo notranjost in v sebi najdejo odgovore, kaj je to, kar jih osrečuje, veseli in izpolnjuje. To je čas, ko se moraš naučiti soočiti s svojo lastno dušo, svojim živim notranjim svetom. Mogoče prej ni bilo mogoče, ker so ženske večinoma zaradi vlog mame, žena, služb mehanično delovale. Zdaj je čas, da same sebe spoznajo v svoji najgloblji notranjosti in izmerijo stopnjo lakote lastne duše.«

Ob strani ji stojita tudi njeni hčeri Barbara in Asja, ki ju ni nikoli vzgajala s prepovedmi in je zadovoljna, v kakšni ženski sta odrasli: »Poskušam jima odpreti obzorje mojega pogleda na svet. Vsekakor je moja vzgoja vključevala nasvete, kot so bodi poštena, ponosna, karakterna, sočutna in vseh tistih deset večnih zapovedi. Danes se mora ženska zavedati tudi vloge, ki ji jo je evolucija prinesla – poklicno samouresničitev, finančno neodvisnost in tudi posledice v zvezi s tem. Veliko breme je na plečih ženske zdajšnjega časa. Toda, kdaj pa ni bilo? Zdaj je pač drugačna kot nekoč, ko je bila le objekt. Jaz bi vedno raje živela danes kot pred stotimi leti. Zavedati se je treba, iz kakšne teme zanikanja kot človeškega bitja je postala subjekt lastnega življenja. In boriti se je treba naprej. Ženske bi morale na tej poti tlakovanja lepše in boljše prihodnosti svojim hčerkami bolje sodelovati in močneje strniti vrste.«