Jani Pavec je človek, ki je izredno delaven in predan vsemu, kar počne, zato se je nemalokrat zgodilo, da je šel prek svojih meja. Telo mu je na neki način sporočalo, da naj se ustavi in naredi nekaj zase. »Moje življenje se vseskozi prepleta med družino, glasbo, snemanjem glasbenih videospotov in organizacijo porok na Posestvu ljubezni v Skednju. Glede na vse našteto si lahko predstavljate, da sem živel polno življenje in besede dolgčas nisem poznal,« začne svojo pripoved. »Potem pa je prišel tisti dan, ki ga ne bom nikoli pozabil. Bilo je jutro, 11. maja, prav na dan, ko se je na našem posestvu poročil nekdanji smučarski skakalec Cene Prevc. Nenadoma me je zabolelo v zgornjem delu leve noge. Obležal sem na tleh, ker noge nisem več čutil. Z reševalnim vozilom so me odpeljali v UKC Ljubljana. Takrat se nisem zavedal, kako hudo je. Šele po nekaj dneh je prišla diagnoza.«

Občutek, ko zreš smrti v oči, je poseben in vsak ga dojema drugače. Jani se je podal v boj. »Niti za sekundo nisem pomislil na predajo, ravno tako se nisem nikoli spraševal, zakaj ravno jaz. Bolezen je pač prišla in treba se je spopasti z njo, prilagoditi življenjski slog. Vsako dopoldne delam vaje, ki mi jih je predpisal fizioterapevt, veliko plavam in se zavedam, da bo okrevanje dolgotrajno in naporno.«

Ko pride bolezen v taki ali drugačni obliki, je pomembna podpora družine. »Bolezni gotovo ne bi prenašal tako zlahka, če ne bi bilo podpore žene Nine, pa tudi starejša hči Sara dobro ve, da mora priskočiti mami na pomoč pri hišnih opravilih.«

Nina kljub moževi bolezni ni pozabila na njuno 10. obletnico poroke in ga je prijetno presenetila. »Na obletnico najine poroke sem ležal v bolniški sobi v rehabilitacijskemu centru Soča. Žena mi je bolniško sobo okrasila s poročnimi fotografijami in sončnicami in mi pripravila res lepo presenečenje.«

Bivanje v Soči je bilo za Janija svojevrstna izkušnja. »Najtežje mi je bilo, ko sem se prvič zagledal na invalidskem vozičku. Takrat sem se zjokal, a sem se že naslednji trenutek odpeljal ven, v naravo. Zavedal sem se, da je invalidski voziček samo moje trenutno prevozno sredstvo in da bo z mano le do takrat, dokler ne bom utegnil hoditi z berglami. In res je bilo tako.«

Jani in njegova družina so živeli zelo aktivno, veliko so potovali, ko je prišla bolezen, pa se je to spremenilo. »Z družino resnično radi potujemo z avtodomom, a žal moramo trenutno potovanja prilagajati. Kljub temu da težko hodim, radi odpotujemo na lepše. Žal so potovanja veliko breme za ženo Nino, ki mora zdaj skrbeti za vso logistiko.«

Dokler se človek iz oči v oči ne spoprime z boleznijo, misli, da se njega to ne bo dotaknilo. Mimo številnih defibrilatorjev za oživljanje hodimo dokaj brezskrbno in niti pomislimo ne, da rešujejo življenja, da jih bomo morda potrebovali sami ali nekdo drug. »Zdravje je dobrina, ki jo moramo varovati, in hvala vsem donatorjem, ki pomagajo pri opremljanju lokacij po Sloveniji z defibrilatorji. Zdaj tudi na zdravstvene delavce gledam popolnoma drugače, predvsem na medicinske sestre, ki resnično dajejo vse od sebe in si prizadevajo, da se pacienti dobro počutimo.«

Kako pa Jani po tej izkušnji gleda nase in na številne obveznosti, ki jih je imel prej? Je to trenutek streznitve in začetek nečesa novega? Bo v prihodnje znal stopiti na zavoro in bolj poskrbeti zase? »Kaj pa vem! V vsem, kar delam v življenju, iskreno uživam in stvari ne jemljem kot delovno obveznost. Je pa res, da sem perfekcionist in ne odneham kar tako vse dotlej, dokler ne pridem do zastavljenega cilja.«

Po svojem pogumu in pozitivni naravnanosti je bil znan že od nekdaj in zdaj ni prav nič drugače. Ima pa nasvet za vse nas: »Vsakdo naj posluša svoje telo, ki mu nakazuje, do kam zmore. Življenje je nepredvidljivo, zato vsem svetujem, da uživate vsak dan posebej.«

Mnogi se, ko pride bolezen, zavijejo v molk, Jani pa je zbral pogum in o tem javno spregovoril. »Bolezen je bila in vedno bo med nami, zato sem prepričan, da je treba o tej temi govoriti na glas. Vsak mora sam poskrbeti zase, zdravstveni delavci so nam le v pomoč pri premagovanju težav. Sam vsako dopoldne čas posvečam rehabilitaciji in telovadbi. Prosti čas pa skušam izkoristiti za druženje s hčerkama in ženo. V tem času sem pogledal ogromno filmov in serij, počasi pa začenjam tudi delati na računalniku.«

Bolezen vedno pride v nepravem trenutku, ne glede na to, kdaj se to zgodi, in Janiju jo je zagodla ravno na začetku sezone porok, ko imata z ženo običajno največ dela. »Nina je čez noč ostala sama. Zelo sem hvaležen Frai Toniju, harmonikarju iz zasedbe Atomik Harmonik, ki je priskočil na pomoč in vso sezono z vsemi močmi pomagal, tako da je bilo vse, kar je bilo načrtovano, uspešno izpeljano.« Kaj pa ga čaka v prihodnje? »Bolezen te z družino še bolj poveže, hkrati pa občutiš in se zaveš minljivosti. V prihodnje se želim čim več posvečati hčerkama, saj se zavedam, da bosta prekmalu odrasli in stopili vsaka na svojo življenjsko pot.«